Jedro

Po določbah ZBPP se kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči imelo končni uspeh. Te okoliščine so primeroma določene v 24. členu ZBPP. Med drugim zakon tudi določa, da mora imeti zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. Pri presoji, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh, je po mnenju sodišča potrebno kot standard upoštevati, ali več dokazov govori v prid kot pa v škodo stranki. V zvezi z okoliščino, ki se nanaša na razumnost sprožanja zadeve, pa že ZBPP v 2. odstavku 24. člena določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Tožnik v tožbi zatrjuje, da so mu bili zaradi nestrokovnega dela Centra za socialno delo A onemogočeni stiki z hčerko, prav tako pa tudi skrbništvo nad njo, zaradi česar je trpel duševne bolečine. Predloženi dokazi pa tudi po presoji sodišča ne kažejo na verjetnost uspeha tožnikovega odškodninskega zahtevka v pravdi, predvsem pa ne kažejo na to, da je razumno sprožati zadevo, saj je zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik je dne 14.11.2001 vložil zahtevo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v odškodninski zadevi zoper Republiko Slovenijo, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Po mnenju tožnika so namreč bili v raznih upravnih postopkih, ki jih je v zvezi z njegovo hčerko vodilo navedeno ministrstvo oz. Center za socialno delo A, storjene razne napake oz. nepravilnosti, zaradi česar želi tožnik vložiti tožbo zoper ministrstvo zaradi plačila odškodnine. Po ugotovitvi tožene stranke tožnik izpolnjuje t.i. subjektivne pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj prejema od CSD A denarni dodatek, prav tako pa tudi prejema dodatek za najemnino. Tožnik pa ne izpolnjuje objektivnih oz. stvarnih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Za ugoditev prošnji pa morajo bili kumulativno izpolnjeni tako finančni, kot tudi stvarni pogoji. Stvarne oz. objektivne pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči določa 24. člen ZBPP. Po navedeni določbi se pri presoji morajo upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo. Med drugim se tako tudi upošteva, ali zadeva ni očitno nerazumna, kakor tudi ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh. Po prepričanju tožene stranke pa zadeva, v zvezi s katero tožnik prosi za odobritev brezplačne pravne pomoči, nima verjetnega izgleda za uspeh, zato je ni razumno sprožati. Tožnik želi vložiti odškodninsko tožbo zoper Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ker naj bi bile v raznih upravnih postopkih storjene številne nepravilnosti. Navedeno ministrstvo je opravilo strokovni in upravni nadzor nad delom CSD A v upravni zadevi mld. AA. Pri tem je ugotovilo, da je center storil nekatere napake oz. je ravnal v nasprotju s posameznimi določili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oz. določbami Zakona o splošnem upravnem postopku. Center tako ni po uradni dolžnosti postavil mld. prosilčevo hčerko pod skrbništvo, prav tako ji ni postavil posebnega skrbnika, ki bi sprožil ustrezne postopke zaradi izterjave preživnine, ki jo je bil dolžan plačevati tožnik. Nadalje tudi ni formalno pravno uredil rejniškega razmerja za prosilčevo hčerko, ki je živela pri stari mami BB. Prav tako je bilo ugotovljeno, da center ni zaključil z ustreznim pravnim aktom teh upravnih postopkov, ki jih je sprožil tožnik in sicer glede postopka za ureditev stikov med prosilcem in njegovo hčerko ter postopka za spremembo hčerkine priimka. V zvezi s tem pa tožnik ni reagiral, oz. ni vložil nikakršne pritožbe zaradi molka organa prve stopnje. Po mnenju ministrstva pa v obravnavanem primeru ni šlo za očitne in namerne napake, ki bi lahko bistveno vplivale na potek zadeve, zlasti pa niso bile povzročene napake, ki bi bile odločilne za koristi takrat še mladoletne prosilčeve hčerke. Po prepričanju tožene stranke tako tožnikov odškodninski zahtevek nima stvarne, niti pravne podlage. Iz poročila o strokovnem nadzoru namreč izhaja, da napake niso bistveno vplivale na potek zadeve, niti niso bile odločilne za koristi takrat mladoletne tožnikove hčerke. Ob tem pa tožniku tudi ni nastala pravna priznana škoda, zaradi katere bi bil upravičen do odškodnine. Tožnik pa ni predložil dokazil, da je center storil še kakšne druge nepravilnosti, zaradi katerih bi mu nastala pravno priznana škoda. Ker predmetna odškodninska zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, ni izpolnjen eden izmed po 1. odstavku 24. člena ZBPP primeroma naštetih objektivnih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik v tožbi navaja, da je stališče tožene stranke napačno in v nasprotju z dejanskim stanje. Pristojno ministrstvo je namreč v upravnem nadzoru ugotovilo in navedlo nepravilnosti, ki jih je storil v postopku Center za socialno delo A. Zaradi navedenih nepravilnosti v postopku pa so bili tožniku kot očetu AA onemogočeni stiki, prav tako pa tudi skrbništvo nad njo, čeprav je bilo oboje nujno potrebno. Hčerkina mama je umrla leta 1985, hčerka pa je potem ostala pri svoji babici. Tožnik je bil zato upravičen do skrbništva, kar je tudi vseskozi zahteval, vendar pa CSD o njegovi zahtevi ni nikoli odločil z odločbo. Zato tudi ni imel možnosti doseči skrbništvo oz. izpodbijati nezakonito odločbo, po kateri je skrbništvo dobila otrokova babica. Center pri tem tožnika sploh ni pritegnil v postopek, tako da ni imel možnosti sodelovati v postopku in v njem karkoli dokazovati. Prav tako mu center tudi ni omogočil stikov s hčerko, tako da še danes z njo nima stikov. To pa je v celoti posledica nezakonitega dela centra, saj se je zaradi tega hčerka "obrnila proti njemu". Ker je hčerka sedaj že polnoletna, ne more več doseči skrbništva, zato bo od pristojnega organa zahteval odškodnino zaradi duševnih bolečin, ki so mu bile zaradi nezakonitega ravnanja povzročene. Nezakonito ravnanje Centra za socialno delo A pa je razvidno iz poročila o upravnem nadzoru, kakor tudi iz dopisa navedenega centra Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja RS z dne 03.12.1985, dopisa Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 17.04.1996 in iz dopisa BB z dne 10.05.1985. Hčerkina babica namreč skrbništva ni hotela prepustiti tožniku zgolj zaradi pokojnine, ki jo je hčerka dobivala po svojem starem očetu, ker je bila njena pokojna mama invalidka. Iz navedenih dokazov pa po mnenju tožnika izhaja zadostna verjetnost, da bi uspel v odškodninski tožbi, zato je tožena stranka neutemeljeno zavrnila njegovo zahtevo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik tako predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo odpravi. Istočasno pa je tožnik tudi predlagal, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks. Je namreč brezposeln in brez vsakega premoženja. Živi v najeti garsonjeri in prejema socialno pomoč.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Brezplačna pravna pomoč se odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (Uradni list, RS 48/01, ZBPP). V skladu z določbo 24. člena navedenega zakona se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Navedene okoliščine in dejstva zakon primeroma našteva in sicer: da zadeva ni očitno nerazumna; da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj; da je pričakovani izid zadeve za prosilca oz. njegovo družino življenjskega pomena; da ima zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati ali se braniti ali ugovarjati v postopku s pravnimi sredstvi glede na izid zadeve; da je nerešena zadeva razlog, da se je oseba znašla v življenjski stiski. V obravnavnem primeru je tožena stranka zavrnila tožnikov zahtevek, ker je presodila, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh in je tako ni razumno sprožati. Po določbi 2. odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Tožnik je zaprosil za brezplačno pravno pomoč zaradi vložitve odškodninske tožbe zoper Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve zaradi kršitev, ki jih je v postopkih v zvezi z njegovo mladoletno hčerko AA storil Center za socialno delo A. Iz obvestila Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve o strokovnem in upravnem nadzoru z dne 08.08.2000 je razvidno, da je bila AA rojena 13.02.1981 v izvenzakonski skupnosti. Po materini smrti dne 08.11.1981 je otrok ostal v varstvu pri stari mami BB. To je bilo tožniku znano, vendar ni sprožil postopka za dodelitev otroka njemu v varstvo in vzgojo. Šele leta 1986 je prvič poizkušal urediti osebne stike s hčerko, vendar je zaradi nesoglasij prišlo do srečanja pri Centru za socialno delo v A šele šest let kasneje. Zahteve za ureditev osebnih stikov je tožnik vlagal šele od leta 1994 dalje, ko je bila hči AA stara že več kot 13 let in je imela pravico uveljaviti tudi svoje želje in svoje mnenje. Organiziranim in dogovorjenim srečanjem s hčerko pa se je tožnik izogibal ali pa jih je prelagal in prekliceval brez utemeljenih razlogov. V postopku upravnega nadzora je bila pridobljena tudi izjava takrat že 19 letne AA, ki pa na delo Centra za socialno delo A ni imela pripomb. Prav tako tožnik ves čas, ko je bila hčerka še mladoletna, ni reagiral zoper delo centra za socialno delo, niti ni vložil nobene pritožbe zaradi molka organa prve stopnje. Po ugotovitvah ministrstva je center za socialno delo pri vodenju zadeve sicer ravnal v nasprotju z nekaterimi določili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in ZUP, ker sicer mladoletno AA ni po uradni dolžnosti postavil pod skrbništvo in ji določil skrbnika; ker ni sprožil ustreznih postopkov za izterjavo preživnine od očeta; ker formalno ni uredil rejniškega razmerja za otroka, ki je živel pri stari mami; ker ni zaključil z ustreznim pravnim aktom dveh upravnih postopkov, ki jih je sprožil tožnik (glede ureditve stikov z dne 17.02.1995 ter zahteve za spremembo hčerkinega priimka iz leta 1997).

Ne glede na navedene ugotovitve o pomanjkljivostih pri delu centra za socialno delo, pa tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi niso podane okoliščine in dejstva, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev o stvari. Po določbah ZBPP se namreč kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči imelo končni uspeh. Te okoliščine so primeroma določene v 24. členu ZBPP. Med drugim zakon tudi določa, da mora imeti zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. Pri presoji, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh, je po mnenju sodišča potrebno kot standard upoštevati, ali več dokazov govori v prid kot pa v škodo stranki. V zvezi z okoliščino, ki se nanaša na razumnost sprožanja zadeve, pa že ZBPP v 2. odstavku 24. člena določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Tožnik v tožbi zatrjuje, da so mu bili zaradi nestrokovnega dela Centra za socialno delo A onemogočeni stiki z hčerko, prav tako pa tudi skrbništvo nad njo, zaradi česar je trpel duševne bolečine. Predloženi dokazi pa tudi po presoji sodišča ne kažejo na verjetnost uspeha tožnikovega odškodninskega zahtevka v pravdi, predvsem pa ne kažejo na to, da je razumno sprožati zadevo, saj je zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Tožnik ves čas izvrševanja roditeljske pravice ni zahteval, da se mu hčerka dodeli v vzgojo in varstvo, čeprav je vedel, da živi pri stari mami. Prav tako je iz sporočila razvidno, da kontinuirani stiki s hčerko niso potekali predvsem po tožnikovi krivdi. Tudi v upravnih postopkih, ki so tekli na njegovo zahtevo, tožnik ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki jih omogoča zakon. Prav tako tožnik ves čas ni plačeval preživnino za hčerko, opravo strokovnega nadzora nad delom strokovnih služb pa je zahteval šele leta 2000, ko je bila hči stara že 19 let in je torej njegova roditeljska pravica že prenehala. Vse navedene okoliščine pa kažejo na to, da je tožnikov zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem, zaradi česar pa zadeva tudi nima verjetnega izgleda za uspeh in jo je nerazumno sprožati. S tem pa tudi niso izpolnjeni zakonski pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede na navedeno, je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna, tožba pa neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (UL RS 50/97, 70/00) zavrnilo.

Tožnik je ob vložitvi tožbe tudi zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks, ker je brez zaposlitve in premoženja ter prejema socialno pomoč. V skladu s 13. členom Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90-prečiščeno besedilo, RS št. 14/91, 38/96, 20/98, 50/98, 70/00 -ZST) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Že iz predloženega upravnega spisa je razvidno, da tožnik izpolnjuje finančne pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je sodišče na podlagi navedene ugotovitve zaključilo, da bi bilo s plačilom sodne takse ogroženo njegovo preživljanje, zato ga je oprostilo plačila sodnih taks.