Jedro

ZST je postopek izterjave neplačane takse urejal drugače kot veljavni ZST-1. Med drugim ni predvideval izdaje plačilnega naloga, temveč je sodišče v primeru neplačila sodne takse ob njeni zapadlosti, stranko, ki jo je plačilo bremenilo, na plačilo opozorilo z opominom, v katerem ji je določilo rok, v katerem mora poravnati sodno takso, povečano za takso za opomin.

V primeru plačila sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev, se plačilo šteje za pravočasno, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka iz plačilnega naloga.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožena stranka svojo pritožbo z dne 3. 9. 2012 umaknila, ker sodne takse za pritožbo ni plačala do polnoči 25. 9. 2012, ampak šele 26. 9. 2012. 2. Zoper takšno odločbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter v zadevo vrne sodišču prve stopnje v postopanje s pritožbo zoper meritorno odločitev, proračunu ali tožeči stranki pa naj naloži pritožbene stroške tožene stranke. Navaja, da se je rok za plačilo sodne takse za pritožbo po plačilnem nalogu res iztekel 25. 9. 2012. Ravno tako drži dejstvo, da je plačilo takse za pritožbo prispelo na račun sodišča 26. 9. 2012. V izpodbijanem sklepu pa je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, na kakšen način je bila taksa plačana. Navedeno je zgolj, da je bila sporna taksa plačana z valuto in knjiženjem 26. 10. 2012. Ni pa izrecno navedeno, da je bila sporna taksa plačana preko ponudnika plačilnega prometa, kar seveda je in mora biti razvidno iz TRR sodišča prve stopnje. V zvezi s navedenim predlaga vpogled v potrdilo o plačilu takse za pritožbo, ki ga prilaga. Sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 6.b člena ZST-1A, v skladu s katerim se pri plačilu prek ponudnika plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu iz 34. oziroma 34.a člena tega zakona, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka. V konkretnem primeru je za to določeni TRR sodišča prve stopnje prejel sodno takso 26. 9. 2012, kar je znotraj tridnevnega roka po izteku roka, določenega v plačilnem nalogu, kar je pravočasno. Taksna o veza je nastala v septembru 2012, zato je treba uporabiti za konkretni primeri določbe ZST-1A. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Postopek v konkretni zadevi se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine 27. 12. 2005. To pomeni, da se sodne takse v tem postopku ob upoštevanju prehodne določbe 39. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1(1) plačujejo na podlagi določb ZST.(2) Le-ta je postopek izterjave neplačane takse urejal drugače kot veljavni ZST-1. Med drugim ni predvideval izdaje plačilnega naloga, temveč je sodišče v primeru neplačila sodne takse ob njeni zapadlosti, stranko, ki jo je plačilo bremenilo, na plačilo opozorilo z opominom, v katerem ji je določilo rok, v katerem mora poravnati sodno takso, povečano za takso za opomin.

5. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedenih določb ZST, temveč je postopek izterjave sodne takse za pritožbo vodilo na podlagi določb ZST-1. Toženi stranki je tako 7. 9. 2012 izdalo plačilni nalog, v skladu s katerim je tožena stranka morala plačati sodno takso v 15 dneh od njegovega prejema. Ker je torej sodišče prve stopnje postopek vodilo po ZST-1, mora v konkretnem primeru upoštevati tudi njegove določbe iz 6.b člena (le-te so začele veljati 1. 1. 2011 na podlagi sprejema ZST-1A),(3) v skladu s katerimi se v primeru plačila sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev, plačilo šteje za pravočasno, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka iz plačilnega naloga. Četudi bi sodišče prve stopnje svoj plačilni nalog razveljavilo (kar vedno lahko stori), bi namreč za toženo stranko sploh še ne nastopil položaj, v katerem bi jo lahko zadela sankcija domneve umika pravnega sredstva zaradi nepravočasnega plačila sodne takse (ker sodišče prve stopnje opomina ni izdalo).

6. Tožena stranka torej v pritožbi pravilno opozarja na odločilnost načina plačila sodne takse za presojo njegove pravočasnosti in za zatrjevano plačilo preko banke prilaga tudi ustrezen listinski dokaz – tj. izpis iz spletne banke D. d.d., pri čemer iz izpiska v sodnem spisu na list. št. 280, na katerega se je sklicevalo že sodišče prve stopnje, izhaja, da je bilo denarno nakazilo dejansko prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča naslednji dan po izteku roka za plačilo iz plačilnega naloga z dne 7. 9. 2012, tj. 26. 9. 2012. 7. Ker je torej sodišče prve stopnje v konkretnem primeru zmotno uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP,(4) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju zagotovi izpolnitev procesnih predpostavk za obravnavo pritožbe zoper sodbo z dne 10. 7. 2012 (na list. št. 269 do 272 sodnega spisa) tako, da le-to vroči nasprotni stranki, nakar naj spis ponovno pošlje sodišču druge stopnje skupaj s predložitvenim poročilom zaradi njene obravnave.

8. Tožena stranka je s pritožbo uspela, vendar mora stroške, ki so ji nastali v postopku s pritožbo kriti sama. Ti stroški namreč niso vezani na uspeh v pravdi, niti jih ni povzročila tožeča stranka. ZPP tako ne daje podlage, po kateri bi morala te stroške kriti tožeča stranka.

(1) Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl..

(2) Ur. l. SRS, št. 30/1978 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 97/2010. (4) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..