Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je bila pogodba o delu sklenjena med A. A. in tožečo stranko, saj se je tožeča stranka A. A. zavezala opraviti določen posel, slednja je delo prevzela in bi zanj morala plačati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 490,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2020 in znesek 31,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2020 ter stroške izvršilnega postopka v višini 74,00 EUR s pripadki.

2. Zoper predmetno sodbo se tožeča stranka po pooblaščencu pravočasno pritožuje, in sicer iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi v bistvenem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo nepravilno stališče, da sta tožeča stranka in A. A. sklenili pogodbo o delu, po kateri se je tožeča stranka zavezala opraviti določen posel, naročnik – A. A., pa bi morala to plačati. Nepravilno je namreč zavrnilo zahtevek tožeče stranke zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, ker med najemnico in tožencem ni nobene povezave, razen tega, da živi v isti hiši, kjer je toženec lastnik etaže. Opozarja na 42. člen Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju občin Rogaška Slatina, Šmarje pri Jelšah, Podčetrtek, Rogatec, Kozje in Bistrica ob Sotli (Uradni list RS, št. 81/2021 z dne 21. 5. 2021; v nadaljevanju: Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode), ki ga je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo in ki določa, da so uporabniki in plačniki storitev javne službe lastniki objektov, razen, če je drugače dogovorjeno s konkretnim pravnim aktom med lastnikom in posestnikom. Tega pa toženec ni navajal, niti izkazal, zato je slednji kot lastnik objekta in dotedanji plačnik storitev javne službe, ki jo opravlja tožeča stranka, zavezan za plačilo storitve po vtoževanem računu. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izpovedbe predstavnika tožeče stranke, ki je povedal, da je na naslovu, kjer je bila opravljena storitev po vtoževanem računu, prijavljen toženec in da ga ima tožeča stranka v evidenci zavedenega kot uporabnika in plačnika storitev. Prav tako ni upoštevalo izpovedbe priče A. A., ki je povedala, da je tožeči stranki rekla, naj opravljeno storitev pišejo na toženca, na čigar ime tudi sicer tožeča stranka izstavlja račune. Ker v tem delu sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo, je kršilo načelo kontradiktornosti in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, ker je predmet zahtevka denarna terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (443. člen ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih je pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja nedopusten, kar pomeni, da je sodišče druge stopnje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano.

6. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje ugotovitve: (-) da tožeča stranka izvaja storitev obvezne gospodarske javne službe, med katerimi izvaja tudi storitve povezane z greznicami; (-) da je A. A., ki je najemnica etaže v lasti toženčeve sestre, v soboto 11. 1. 2020 naročila intervencijsko storitev praznjenja greznice; (-) da je tožeča stranka 11. 1 2020 navedeno storitev po računu S-3-20000018 opravila; (-) da je po opravljeni storitvi prevzemnico podpisala A. A. 7. Da je toženec kot lastnik objekta in kot dotedanji plačnik storitev javne službe zavezan k plačilu storitve po vtoževanem računu, je nova okoliščina, ki jo pred postopkom pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka ni podala, zato je sodišče druge stopnje ni upoštevalo (četrti odstavek 452. člena ZPP v zvezi s 453. členom ZPP). Tožeča stranka je tožbeni zahtevek oziroma vtoževani račun utemeljevala na podlagi opravljene storitve, ki jo je po naročilu toženca zanj opravila. Sodišče prve stopnje je – kot izhaja iz prejšnje točke in na kar je sodišče druge stopnje vezano – ugotovilo, da je storitev naročila A. A. in ne tožnik. Glede na pojasnjeno, pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo obe izpovedbi, vendar ju je upoštevalo v okviru podanih trditev. Manjkajoče trditvene podlage, na katero se s povzetkom obeh izpovedb sklicuje pritožba, pa ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza.

8. Tožeča stranka se sklicuje na 42. člen Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode (Uradni list RS, št. 81/2021 z dne 21. 5. 2021), ki v času opravljene storitve (11. 1. 2020) ni veljal, saj je bil takrat v veljavi Odlok odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode (Uradni list RS, št. 12/2014 z dne 14. 2. 2014). Slednji je 15. alineji drugega odstavka 28. člena določal, da so uporabniki dolžni plačevati stroške storitve javne službe, pri čemer je po prvem odstavku istega določila uporabnik fizična ali pravna oseba, ki je lastnik ali solastnik objekta, dela objekta ali utrjenega zemljišča na območju občin Rogaška Slatina, Šmarje pri Jelšah, Podčetrtek, Rogatec, Kozje in Bistrica ob Sotli, priključenega na javno kanalizacijo oziroma koristnik storitev javne službe.1 Koristnica storitve javne službe na podlagi citiranega odloka pa je bila v danem primeru A. A. in ne toženec. Očitek o nepravilni uporabi materialnega prava tako ni utemeljen.

9. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, povzetem v 6. točki obrazložitve te sodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila pogodba o delu sklenjena med A. A. in tožečo stranko, saj se je tožeča stranka A. A. zavezala opraviti določen posel, slednja je delo prevzela in bi morala za to plačati. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravno določbo 619. člena Obligacijskega zakonika. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije utemeljeno zavrnilo.

10. Glede na vse obrazloženo pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kršitev na katere pazi uradoma v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Kar je drugače od trenutno veljavnega Odloka odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode (Uradni list RS, št. 81/2021 z dne 21. 5. 2021), kjer so po 42. členu uporabniki in plačniki storitev javne službe lastniki objektov iz območja občin, kjer se izvaja javna služba.