Jedro

Pravilno je stališče nižjih sodišč, da toženkin zavarovanec ni objektivno odgovoren za tožnikovo škodo. Organiziranje in vodenje soteskanja v naravnem okolju in na pogodbeni podlagi, organizatorja v razmerju do sopogodbenika ne postavlja v položaj obratovalca v smislu določbe 150. člena OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da v zvezi s škodnim dogodkom z dne 27. 7. 2007 ni podana odgovornost A., d. o. o. in zato tudi ni utemeljena direktna tožba oškodovanca proti toženki, ki je zavarovala odgovornost organizatorja športnega izleta.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo proti prvostopenjski sodbi.

3. Tožnik je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča „iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka“. Stališče revidenta je, da se pritožbeno sodišče ni dovolj ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo za tožnika v konkretnem primeru soteskanje tako nevarno, da je predstavljalo nevarno dejavnost. Revident soglaša s stališčem sodišča, da riziko za poškodbe oziroma nastanek škode vsekakor obstoji, saj gre za naravno in vnaprej nepripravljeno okolje, ki je bistveni element soteskanja. Napačno pa naj bi bilo mnenje sodišča, da se je tožnik zavedal možnosti poškodbe, ki jo je potem tudi utrpel. Takšne poškodbe si tožnik sploh ni mogel zamisliti in vanjo nikakor ni privolil, saj je prav zaradi tega poiskal strokovno usposobljenega vodiča. Toženka je z izvajanjem dejavnosti nase prevzela del odgovornosti prav zaradi tega, ker naj bi imela usposobljen kader in izkušnje. Iz naziranja sodišča naj bi izhajalo, da vsak udeleženec pristane v nastanek vsakršne škode, tak zaključek pa je zmoten. Iz tega obratno namreč izhaja, da pri adrenalinskem športu, kot je soteskanje, objektivna odgovornost izvajalca dejavnosti sploh ne bi mogla biti podana. Običajne in predvidljive napake udeležencev bremenijo objektivno odgovornega. Vzrok za škodo, ki je nastala tožniku, ni bil izven sfere toženke, saj bi toženka lahko predvidela škodne posledice skoka v tolmun, kljub temu, da ne gre za običajno posledico. Toženka je poudarila, da je soteskanje po strugi potoka S. eno najmanj zahtevnih in nevarnih ter, da dejavnost soteskanja še ni sama po sebi nevarna. To sicer drži, vendar pa nevarna dejavnost postane takrat, kadar je tveganje večje od običajnega, nevarnosti, ki so ji izpostavljeni udeleženci pa, glede na okoliščine primera in tistega, ki dejavnost opravlja, presegajo običajne nevarnosti. Glede na to, da zlom petnice pri skoku v tolmun sicer ne predstavlja običajne posledice, je pa v primeru nizkega vodostaja, ovir na dnu potoka, višine in teže tistega ki skače in neprimerne obutve (kot jo je nosil tožnik), predvidljiva nevarnost s predvidljivo posledico, je soteskanje glede na vse navedeno v zadevnem primeru vsekakor predstavljalo objektivno nevarnost, za katero je skladno z drugim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odgovorna toženka. Nižji sodišči naj bi v izpodbijanih sodbah tudi kršili določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP (prosta dokazna ocena), ki predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno, ki je podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna in analitično sintetična oziroma, kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vseh dokazov skupaj. Iz tega razloga tako prvo, kot drugostopenjska sodba pravzaprav ne govorita o tem, zakaj v konkretnem dogodku objektivna odgovornost ni podana (temveč se bolj argumentirano ukvarjata z obrazložitvijo krivdne odgovornosti), pač pa pavšalno povzemata navedbe toženke iz njenih vlog, ki pa so vse povzete po eni sami sodbi, do navedb tožnice pa se ne opredelita.

4. Revizija je bila vročena toženki, ta pa na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D)(1) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so konkretizirani v reviziji.(2) Zaradi tega se je sodišče pri odločanju o tožnikovi reviziji omejilo predvsem na preizkus v zvezi z zatrjevano kršitvijo določbe 8. člena ZPP ter v zvezi z zatrjevano kršitvijo materialnega prava pri oblikovanju stališča nižjih sodišč, da ni podana objektivna odgovornost organizatorja soteskanja.

7. Zatrjevane procesne napake, ki jih revident povezuje z dokazno oceno nižjih sodišč, ne morejo biti podane zgolj zaradi razlogov, ki so navedeni v reviziji. Revident namreč ne pove na katere izvedene dokaze (v zvezi z ustreznimi trditvami tožnika) se očitek konkretno nanaša. 8. Pri preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava je tako revizijsko sodišče vezano na tista sodno ugotovljena dejstva, ki predstavljajo dejansko podlago izpodbijane sodbe. Tako je treba upoštevati, da se je tožnik poškodoval pri soteskanju, ki ga je v okviru svoje ponudbe športnih dejavnosti organiziral zavarovanec toženke. Poškodoval je peto pri skoku v tolmun, pri čemer je bil skok izveden nepravilno (s stegnjenimi nogami, namesto s pokrčenimi) in v nasprotju z navodili vodičke. V skupini je bilo šest udeležencev, poleg tožnika in njegove partnerke, še štirje češki turisti. Tožnik je skočil zadnji, ostali pred njim so skočili pravilno in se pri skoku niso poškodovali.

9. Podlago zatrjevane odškodninske obveznosti predstavlja pogodbeno razmerje tožnika in zavarovanca toženke (organizatorja). Pogodbeno izpolnitev organizatorja sta po nespornih navedbah pravdnih strank predstavljala organizacija in strokovno vodenje soteskanja po strugi potoka ..., ki predstavlja enega najmanj zahtevnih in najmanj nevarnih potokov z vidika udeležencev soteskanja. Ob upoštevanju pravno pomembnega dejstva, da je nastanek tožnikove zatrjevane škode časovno sovpadal z izvrševanjem pogodbene obveze zavarovanca toženke, je za ugotovitev temelja njegove odškodninske obveze predvsem pomembna ugotovitev, ali je bila prekršena njegova obveza iz pogodbenega razmerja.(3) V kontekstu te pravde se tako izkaže za bistveno vprašanje, ali je vodička ravnala neskrbno z vidika strokovnosti vodenja izleta. O tem, da je bilo ravnanje vodičke dovolj skrbno(4) imata sodbi nižjih sodišč zadostne razloge (10. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in 9. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Zato je z vidika uporabe materialnega prava tudi pravilna odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj zavarovanec toženke očitno ni prekršil pogodbe. Pri tem na pravilnost odločitve ne more vplivati to, da sta se nižji sodišči z relevantnim vprašanjem ukvarjali le v kontekstu „subjektivne odgovornosti toženke“. Tožnik tega vprašanja tudi ni problematiziral v reviziji in se zato Vrhovno sodišče z njim ni posebej ukvarjalo.

10. Pravilno je tudi stališče nižjih sodišč, da toženkin zavarovanec ni objektivno odgovoren za tožnikovo škodo. Organiziranje in vodenje soteskanja v naravnem okolju in na pogodbeni podlagi, organizatorja v razmerju do sopogodbenika ne postavlja v položaj obratovalca v smislu določbe 150. člena OZ.

11. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi določbe 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 371. člena ZPP. Odločitev o zavrnitvi revizije implicira tudi zavrnitev revidentovega predloga za povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (2): Primerjaj določbo prvega odstavka 371. člena ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj določbo drugega odstavka 239. člena in sodbo VS RS II Ips 70/1998 z dne 26. 5. 1999. Op. št. (4): Primerjaj določbo drugega odstavka 6. člena OZ.