Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da glede na opravljeno gradnjo predstavljata hiša in hlev novi stavbi, ki sta nastali v soglasju obeh pravdnih strank, da sta stranki tedaj živeli v skupnosti in da znaša vrednost tožničinih vlaganj več kot 2/3 sedanje vrednosti nepremičnine, je tožničin stvarnopravni zahtevek, da je solastnica obeh stavb do 2/3, utemeljen. Tožničin zahtevek ima podlago tudi v pravilih ODZ. Tako sme lastnik zemljišča, ki je vedel za gradnjo in je ni takoj prepovedal poštenemu graditelju, terjati le vrednost zemljišča (pravilo 418. paragrafa ODZ). Za uporabo tega določila, ki daje lastninsko pravico graditelju, so v tem primeru podane potrebne predpostavke (toženka ne le da ni prepovedala gradnje, nasprotno, po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je z njo soglašala).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožničinemu zahtevku, da je solastnica do 2/3 stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, stoječih na parc. št. 80/1 k.o... in da je toženka zato dolžna izstaviti za zemljiškoknjižni prenos ugotovljene solastnine sposobno listino in sicer tako, da je ugodilo le ugotovitvenemu delu zahtevka. Zoper ugoditveni del odločitve je toženka vložila pritožbo, ki pa jo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se izpodbijana sodba spremeni. Po revizijskih izvajanjih je sodišče druge stopnje na nesporno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Ni dokazano, da se je toženka strinjala z gradnjo. Sicer pa je bila ob začetku gradnje še mladoletna in tožnici podrejena ter od nje odvisna. Tožnica je gospodarila z njeno kmetijo in se toženka gradnji ni mogla upreti. Tožnica je gradila na tujem in zato je treba spor reševati po določilu 418. paragrafa ODZ. Ker se toženka gradnji ni mogla upreti, je šteti, da za gradnjo ni vedela in da gre njej pravica izbire. Na pravilo 415. paragrafa ODZ pa odločitve ni mogoče opreti. Končno meni, da ne gre za zmešanje stvari, ker je mogoče gradbeni material ločiti.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče uporabilo v tej zadevi na podlagi določila 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - Ur. list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Sporna je pravna presoja spora, ki je glede dejanske podlage po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj nesporno: tožnica je mati toženke, ki je leta 1947 podedovala po stricu - materinem bratu kmetijo.

Tožnica je pretežni del gradbenega materiala za hišo kupila že pred drugo svetovno vojno, leta 1951 (ko je bila toženka v 18. letu starosti) pa je razen enega obodnega zidu podrla dotrajano hišo ter med 10 let trajajočo gradnjo postavila praktično novo hišo. Leta 1974 pa je porušila tudi pretežni del gospodarskega poslopja in na njegovem mestu zgradila novo v naslednjih 3 letih. Pravdni stranki sta v času gradnje živeli skupaj na toženkinem posestvu, s katerim pa je gospodarila tožnica, ki je hkrati ustvarjala dohodke tudi iz delovnega razmerja. Na podlagi upoštevanja tožničinih vlaganj (materiala, dela in denarja) in toženkinega prispevka (v obliki vrednosti zemljišča, ostankov prejšnjih stavb in ostalih prispevkov) sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da znaša vrednost tožničinih vlaganj več kot 2/3 sedanje vrednosti objektov. Ker sta nastala s tožničino gradnjo na toženkinem zemljišču nova hiša in hlev, do tega pa je prišlo v soglasju obeh, sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je tožničin stvarnopravni zahtevek utemeljen in da je zato solastnica na spornih nepremičninah do 2/3. Tako odločitev pa sta oprli še na pravno podlago 415. paragrafa ODZ.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili o sporu. Ker je bilo ugotovljeno, da glede na opravljeno gradnjo predstavljata hiša in hlev novi stavbi, ki sta nastali v soglasju obeh pravdnih strank, da sta stranki tedaj živeli v skupnosti in da znaša vrednost tožničinih vlaganj več kot 2/3 sedanje vrednosti nepremičnine, je tožničin stvarnopravni zahtevek, da je solastnica obeh stavb do 2/3, utemeljen. Tožničin zahtevek ima podlago tudi v pravilih ODZ kot sta zaključevali sodišči nižjih stopenj (čeprav sta pri tem navedli napačno pravno pravilo). Tako sme lastnik zemljišča, ki je vedel za gradnjo in je ni takoj prepovedal poštenemu graditelju, terjati le vrednost zemljišča (pravilo 418. paragrafa ODZ). Za uporabo tega določila, ki daje lastninsko pravico graditelju, so v tem primeru podane potrebne predpostavke (toženka ne le da ni prepovedala gradnje, nasprotno, po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je z njo soglašala). Zaključek o toženkinem soglasju pa ima podlago v dejanskih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj (ki jih revidentka v reviziji ne more izpodbijati), sicer pa je večletna gradnja z izjemo začetnih nekaj mesecev, potekala po njeni polnoletnosti.

V skladu z zgoraj navedenim ugotavlja revizijsko sodišče, da ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, medtem ko uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo. Zato je neutemeljeno toženkino revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).