Jedro

Navedba le ene ocene vrednosti spora za dva objektivno kumulirana tožbena zahtevka pomeni nediferencirano navedbo o vrednosti. Te formalne pomanjkljivosti v revizijski fazi postopka ni mogoče popraviti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo v tožbi uveljavljani primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 12.1.1989, zaradi česar da spada izročena polovica nepremičnin v zapuščino po pokojnem J. A. Zavrnilo je tudi v tožbi uveljavljani (prvi) podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev odplačnosti iste pogodbe le v deležu 1/20, zaradi česar spada 9/20 nepremičnin v zapuščino po istem zapustniku. Končno je zavrnilo v spremembi tožbe na naroku 3.2.2003 uveljavljani drugi podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sporna pogodba navidezen pravni posel, ki predstavlja darilno pogodbo, kar sta toženca dolžna priznati, darilo pa se všteje v zapuščino po istem zapustniku.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnika v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbijata zavrnitev prvega in drugega podrejenega tožbenega zahtevka, uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata tako spremembo izpodbijane sodbe, da se ugodi prvemu podrejenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa drugemu podrejenemu tožbenemu zahtevku in temu ustrezno odloči o stroških postopka na vseh stopnjah sojenja.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni dovoljena.

V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Kadar je predmet tožbenega zahtevka nedenarni zahtevek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Če tožnik v tožbi uveljavlja zoper istega toženca več zahtevkov, ki imajo različno podlago ali če zahtevke uveljavlja zoper več tožencev, se vrednost tožbenega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Kadar pride do spremembe tožbe, mora tožnik v vlogi, s katero tožbo spreminja, navesti tudi vrednost spremenjenega dela tožbe.

V tej zadevi tožnika v reviziji izpodbijata zavrnitev svojega prvega podrejenega toženega zahtevka in nato tudi zavrnitev svojega drugega podrejenega tožbenega zahtevka. Oba zahtevka sta nedenarna, spor o delni odplačnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju in tudi spor o njeni navideznosti ter posledičnem povečanju zapuščine pa sta premoženjske narave. Prvi podrejeni tožbeni zahtevek sta tožnika uveljavljala hkrati s primarnim tožbenim zahtevkom (katerega zavrnitev ni revizijsko izpodbijana) že v tožbi, v kateri sta navedla vrednost spornega predmeta 5.000.000 SIT. Ker imata primarni in podrejeni tožbeni zahtevek različno podlago, bi tožnika v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP v tožbi morala navesti vrednost vsakega od objektivno kumuliranih tožbenih zahtevkov. To bi morala narediti tudi zaradi tega, ker je tožba naperjena zoper dva toženca, od katerih druga toženka ni bila pogodbenica in so bili tožbeni zahtevki proti njej zato zavrnjeni, kar pomeni, da so temeljili na drugačni dejanski podlagi.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedba le ene ocene vrednosti spora za dva objektivno kumulirana tožbena zahtevka pomeni nediferencirano navedbo o vrednosti. Taka navedba ne zadostuje za dovoljenost revizije. Revizijsko sodišče nima pooblastila za ugibanje, ali je s tako navedbo ocenjen le primarni ali le podrejeni tožbeni zahtevek ali oba skupaj in koliko v tem primeru odpade na vsakega od uveljavljanih zahtevkov. Tako ravnanje revizijskega sodišča bi bilo povsem arbitrarno in bi eno ali drugo stranko spravilo v neenakopraven položaj. Zato je revizijsko sodišče že večkrat poudarilo, da ima v takem primeru navedba le ene oziroma skupne vrednosti enake posledice kot popoln izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta (II Ips 576/2003, II Ips 2/2004, II Ips 36/2004 itd.). Tožba s tako opredeljeno oceno objektivno kumuliranih tožbenih zahtevkov z različno podlago je formalno pomanjkljiva. Za odpravo formalne pomanjkljivosti je predvideno postopanje po 45. in 108. členu ZPP, vendar pa tega v revizijski fazi postopka ni mogoče izpeljati. Pozivanje tožnika, naj navede diferencirano vrednost spornega predmeta o objektivno kumuliranih nedenarnih zahtevkih, ki imajo različno podlago, bi namreč povzročilo neenakopraven položaj pravdnih strank. Po vložitvi revizije bi bilo samo tožniku in za nazaj omogočeno ravnanje, ki bi povzročilo dovoljenost ali tudi nedovoljenost revizije (očitno odvisno od tega, kdo je vlagatelj revizije), toženec pa te možnosti ne bi imel. Zato je revizijsko sodišče že v več odločbah poudarilo, da nediferencirane ocene vrednosti spornega predmeta kot formalne pomanjkljivosti v revizijski fazi postopka ni mogoče popraviti (II Ips 622/2004, II Ips 346/2006 itd.).

Doslej pojasnjeno pomeni, da mora revizijsko sodišče tudi v tej pravdni zadevi glede na nediferencirano vrednost spornega predmeta v tožbi šteti, da je glede revizijsko izpodbijane odločitve o prvem podrejenem tožbenem zahtevku izostala ocena vrednosti spora, kar ima za posledico nedovoljenost tega dela revizije. Nedovoljen pa je tudi drugi del revizije glede drugega podrejenega tožbenega zahtevka za ugotovitev navideznosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki da je darilna pogodba, kar naj toženca priznata in zaradi česar se izročene nepremičnine kot darilo vštejejo v zapuščino. Ta zahtevek sta tožnika uveljavljala s spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP) na naroku 3.2.2003, vendar nista navedla ocene vrednosti spremenjenega dela tožbe.

V obravnavani zadevi na vprašanje dovoljenosti revizije ne vpliva niti dejstvo, da prvostopenjska odločba vsebuje tudi sklep, da se vrednost spornega predmeta določi na 5.000.000 SIT (izrek pod točko 1). Ta del prvostopenjske odločbe se namreč nanaša na ugovor tožencev v odgovoru na tožbo glede stvarne pristojnosti okrožnega sodišča, ker naj bi tožnika v tožbi navedla očitno previsoko oceno vrednosti spornega predmeta. To jasno izhaja iz podatkov spisa in razlogov prvostopenjske odločbe v zadnjem odstavku na njeni osmi strani. Prvostopenjsko sodišče je v izreku pod točko 1 povzelo oceno vrednosti spornega predmeta iz same tožbe, v razlogih pa je zavrnilo ugovor tožencev. Za tako povzeto oziroma določeno oceno vrednosti spornega predmeta veljajo enaki razlogi kot za oceno iz tožbe.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP nedovoljeno revizijo tožnikov zavrglo in s tem tudi njuno zahtevo za povrnitev priglašenih revizijskih stroškov.