Jedro

Sodišče druge stopnje sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, ki je, upoštevajoč odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 18/2020, zaključilo, da določba 148. člena OZ, ne more izključiti sleherne obligacijske odgovornosti posameznika na način, da njegovo ravnanje ne more prerasti v samostojni civilni delikt. Pri presoji, ali je obsojeni dolžan oškodovancu plačati premoženjskopravni zahtevek v višini povzročene škode, je namreč potrebno upoštevati, da je bil obsojeni v času storitve kaznivega dejanja edini direktor in družbenik družbe C. d.o.o., in je, potem ko se je dogovarjal za opravo dodatnih del in sprejemanje avansa za izvedbo del, direktorju družbe B. d.o.o. kot zagotovilo, da bodo dela izvedena, izročil osebno menico, čeprav je vedel, da na TRR- ju, ki je bil naveden na menični izjavi, pri katerem naj bi bila menica v znesku 8.000 EUR, ki je bila dana kot garancija za izvedbo še nedokončanih del, unovčljiva, že ob izročitvi menice z menično izjavo ni sredstev in da je bil TRR dne 14. 1. 2010 ukinjen. Ravnanje obsojenca, ki je bil edini direktor in edini družbenik družbe C., edini oblikovalec poslovne volje družbe, ki mu je bilo znano slabo finančno stanje družbe, predvsem pa dejstvo, da je kot zagotovilo, da bo družba C. naročena dela izvedla, izročil direktorju oškodovane družbe osebno menico z menično izjavo, čeprav je vedel, da ta ne predstavlja ustrezne garancije glede na predhodno pojasnjeno, je bilo tisto ravnanje obsojenca, s katerim je preslepil direktorja oškodovane družbe, da je verjel, da bodo dela opravljena in da je posel zanesljiv. Takšno ravnanje, kot izhaja iz pravnomočnega krivdoreka, preseže pojem poslovodenja in nima nobene zveze z načelom proste podjetniške presoje, zato nima prav pritožba, da bi ravnanje obsojenca moralo biti varovano z načeli korporacijskega prava, temveč gre za ravnanje, ki je preraslo v samostojen civilni delikt. Obsojenec je namreč glede na pojasnjeno ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in s tem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V K 20723/2015 z dne 12. 4. 2021, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 20723/2015 z dne 17. 12. 2021 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 20723/2015 z dne 8. 12. 2022, s katero je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, je Okrožno sodišče v Ljubljani v že pravnomočno izrečeni pogojni obsodbi, določilo posebni pogoj, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe plača oškodovani družbi B. d. o. o. znesek 8.000,00 EUR. Nadalje je odločilo, da je obsojeni dolžan oškodovani družbi B. d. o. o. plačati znesek 15.639,80 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Obsojenca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in nadalje odločilo, da je dolžan plačati potrebne izdatke oškodovane družbe in potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca.

2.Zoper sodbo, in sicer v delu glede kazenske sankcije in odločitve o premoženjsko pravnem zahtevku, so pritožbo vložili obsojenčevi zagovorniki iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitve človekovih pravic iz 14., 22., 23., 28. in 29. člena Ustave RS s predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo o kazenski sankciji "razveljavi" v delu, s katerim je bil obsojenemu določen posebni pogoj, oškodovanca pa s premoženjsko pravnim zahtevkom napoti na pravdo, podrejeno, da izpodbijano sodbo glede kazenske sankcije in odločitve o premoženjsko pravnem zahtevku razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožniki so predlagali, da jih Višje sodišče v Ljubljani povabi na sejo pritožbenega senata, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestilo obtoženca, njegovega zagovornika in pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani. Na sejo nista pristopila obtoženi in državni tožilec, kar pa ni bila ovira, da se seja ne bi opravila, saj sta bila o njej pravilno obveščena.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožniki izpostavljajo, da je sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 18/2020 z dne 28. 8. 2020, na podlagi katere je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev, da mora obsojeni oškodovani družbi B. d.o.o. plačati premoženjskopravni zahtevek, v nasprotju z določbo 148. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki izrecno določa, da je za škodo, ki jo povzroči njen organ pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij odgovorna pravna oseba, pri čemer OZ ne predvideva nobenih izjem. Pritožniki s sklicevanjem na odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 132/2016 in III Ips 72/2014, in sicer, da gre pri odškodninski odgovornosti članov uprave za odškodninsko odgovornost v notranjem razmerju, zato je v primeru, ko fizična oseba ravna v funkciji organa pravne osebe, na podlagi 148. člena OZ za povzročeno škodo tretjim osebam odgovorna le pravna oseba, ki pa ima ob izpolnjenih pogojih zoper fizično osebo regresni zahtevek, ne morejo vnesti dvoma v pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je oškodovancu povzročena škoda, razvidna iz pravnomočnega krivdoreka, v vzročni zvezi z predmetnim kaznivim dejanjem in da je obsojeni za povzročitev škode odgovoren.

6.Sodišče druge stopnje sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, ki je, upoštevajoč odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 18/2020, zaključilo, da določba 148. člena OZ, ne more izključiti sleherne obligacijske odgovornosti posameznika na način, da njegovo ravnanje ne more prerasti v samostojni civilni delikt. Pri presoji, ali je obsojeni dolžan oškodovancu plačati premoženjskopravni zahtevek v višini povzročene škode, je namreč potrebno upoštevati, da je bil obsojeni v času storitve kaznivega dejanja edini direktor in družbenik družbe C. d.o.o., in je, potem ko se je dogovarjal za opravo dodatnih del in sprejemanje avansa za izvedbo del, direktorju družbe B. d.o.o. D. D. kot zagotovilo, da bodo dela izvedena, izročil osebno menico, čeprav je vedel, da na TRR- ju, ki je bil naveden na menični izjavi, pri katerem naj bi bila menica v znesku 8.000 EUR, ki je bila dana kot garancija za izvedbo še nedokončanih del, unovčljiva, že ob izročitvi menice z menično izjavo ni sredstev in da je bil TRR dne 14. 1. 2010 ukinjen. Ravnanje obsojenca, ki je bil edini direktor in edini družbenik družbe C., edini oblikovalec poslovne volje družbe, ki mu je bilo znano slabo finančno stanje družbe, predvsem pa dejstvo, da je kot zagotovilo, da bo družba C. naročena dela izvedla, izročil direktorju oškodovane družbe osebno menico z menično izjavo, čeprav je vedel, da ta ne predstavlja ustrezne garancije glede na predhodno pojasnjeno, je bilo tisto ravnanje obsojenca, s katerim je preslepil direktorja oškodovane družbe, da je verjel, da bodo dela opravljena in da je posel zanesljiv. Takšno ravnanje, kot izhaja iz pravnomočnega krivdoreka, preseže pojem poslovodenja in nima nobene zveze z načelom proste podjetniške presoje, zato nima prav pritožba, da bi ravnanje obsojenca moralo biti varovano z načeli korporacijskega prava, temveč gre za ravnanje, ki je preraslo v samostojen civilni delikt. Obsojenec je namreč glede na pojasnjeno ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in s tem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1.

7.Glede na obrazloženo, upoštevajoč določbe 131. člena OZ in 378. člena OZ ter razloge, ki jih je v zvezi z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku navedlo sodišče prve stopnje v točki 16 do 22 obrazložitve, je odločitev sodišča prve stopnje, da mora obsojeni oškodovancu povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 15.639,80 EUR v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila pravilna in zakonita.

8.Pritožbeni predlog, da naj sodišče odločbo o kazenski sankciji v delu, s katerim je bil obsojenemu določen posebni pogoj, razveljavi, je neobrazložen.

9.Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki je podana v korist obtoženca (člen 386 ZKP), obsega tudi pritožbo zaradi kazenske sankcije, zato je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi odločbo o določitvi posebnega pogoja v okviru že pravnomočne odločbe o kazenski sankciji. Upoštevajoč določbo tretjega odstavka 57. člena KZ-1 pa je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je obsojencu v okviru pogojne obsodbe določilo posebni pogoj, in sicer da obsojenec v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe oškodovancu plača 8.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev razumno obrazložilo in v zvezi s tem navedlo v točki 8 prepričljive razloge, ki jih v celoti sprejema pritožbeno sodišče. Tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da oškodovancu obsojenec škode vse od leta 2011 ni povrnil, narekuje določitev posebnega pogoja, ki bo zadostna garancija, da bo obsojenec škodo povrnil. V nasprotnem primeru bo lahko pogojna obsodba preklicana in bo izrečena v njej določena kazen zapora.

10.Pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti na podlagi določila člena 383 ZKP ni ugotovilo kršitev zakona, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

11.Glede na premoženjske okoliščine, kot izhajajo iz podatkov spisa, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da bi bilo lahko s plačilom sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ogroženo preživljanje obsojenca, zato ga je oprostilo plačila sodne takse.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 57, 57/3, 228, 228/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 5, 148

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.