Jedro

Stroški v zvezi z izvajanjem stikov (prevozni stroški) niso strošek otroka, temveč je to strošek starša, ki ga ima z izvajanjem stika, zato se po sodni praksi praviloma ne upošteva kot del otrokovih potreb (izjemna so le izjemno visoki potni stroški, npr. taki, ki nastajajo zaradi letalskih prevozov).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za znižanje preživnine.

2. Tožnik v pravočasni, laični pritožbi navaja, da sodišče ne loči med pravnim subjektom A. A., s. p., in fizično osebo ter ne upošteva, da s. p. ni davčni zavezanec in mu ne prizna zakonsko določenega dela stroška. Sodišče zanimajo samo fiksni stroški, ne pa tudi stroški investicij v podjetje (oglaševanje, poslovna darila …). Sodišče ugotavlja, da tožnik večkrat koristi bolniški stalež zaradi bolezni, zanemarja pa, da mora pravni subjekt pokriti prvih 30 dni bolniške, zato so stroški neprimerno večji. Sodišče je v 15. točki odvetnice toženke dvakrat priznalo prihod na narok. Mami je za preživljanje otroka priznalo 16 EUR na dan, tožniku pa na drugi strani priznava 20 EUR mesečno v obliki znižanja preživnine za preživljanje istega otroka za povprečno 7 dni na mesec in prevoženih 1200 km za zagotavljanje stikov. Upoštevaje minimalno kilometrino prispeva 492 EUR za preživljanje skupnega otroka, toženka pa 200 EUR. Meni, da je 80 EUR zgornja meja, upoštevaje dejstvo, da je oče treh otrok in koliko denarja nameni za zagotavljanje stikov. Dodaja, da ima vsaka stranka pravico, da se bo zastopala sama ali pa po odvetniku, a je nedvoumno, da je toženka za zastopnika odločila zaradi udobja, saj ji znanja ne manjka. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

3. Toženec je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožniku je bila preživnina naložena s sodno poravnavo II P 536/2010 s 26. 3. 2011, sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v B., in sicer v višini 160 EUR mesečno, ki po zadnji valorizaciji znaša 164,32 EUR. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določilo 132. člena ZZZDR, na podlagi katerega lahko na zahtevo upravičenca (tj. tožnika) zniža z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da imata preživninska zavezanca nove preživninske obveznosti (rodila sta se jima eden oziroma dva otroka), torej je razlog za vnovično pretresanje vseh pravnorelevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninski obveznosti,(1) podan, a to še ne pomeni, da je zahtevek za znižanje preživnine avtomatično utemeljen.

7. Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je namreč porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostjo obeh staršev in potrebami otroka. Sklepanje o spremenjenih okoliščinah, ki bi terjale drugačno porazdelitev preživninskega bremena, je mogoče na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v času določitve preživnine.

8. Za pritožnika niso sporne ugotovitve sodišča prve stopnje, da mama toženca zasluži približno 100 EUR več, kot je ob sklenitvi sodne poravnave, kot tudi ne njena nova preživninska obveznost (novorojeni otrok) in siceršnje mamine preživninske zmožnosti (podrobno zapisane v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako pritožnik ne izpodbija (na novo) ugotovljenih potreb otroka, ki jih je sodišče prve stopnje skupaj ocenilo na približno 370 EUR mesečno. Tožnik po valorizirani višini preživnine (164 EUR) plačuje 44 % teh otrokovih potreb, a v pritožbi vztraja, da je to preveč, in meni, da je največ, kar zmore plačevati, 80 EUR. Pritožbeno sodišče z njim ne soglaša. 9. Pritožnik (smiselno) graja ugotovitve prvostopenjskega sodišča o njegovih preživninskih zmožnostih. Pritožbeno sodišče se strinja, da se te od sklenitve sodne poravnave niso prav nič spremenile. Pri določanju višine preživnine namreč dejanski zaslužek ni edini kriterij, temveč je bistveno, kakšne zmožnosti ima preživninski zavezanec in ali jih lahko realizira. Tožnik ni dokazal niti, da bi prejemal nižji dohodek, kot ga je ob sklenitvi sodne poravnave, še manj, da njegove zmožnosti ne bi bile enake, kot so bile. Zaključek sodišča prve stopnje o njegovih zmožnostih (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) je tak, da tožniku po plačilu davčnih obveznosti in ter stroškov bivanja, za lastno preživljanje in za preživljanje vseh treh otrok ostane prek 1.000 EUR. Tožnik (le posredno) trdi, da je ta zaključek nepravilen, ker sodišče prve stopnje ni ločilo med pravno subjektiviteto s. p. in njim ter je upoštevalo le fiksne stroške. Te navedbe na ugotavljanje tožnikovih zmožnosti prav nič ne vplivajo, sicer pa tožnik ni dokazal (in tega konkretizirano ne pojasni niti v pritožbi), kolikšni (če ne taki, kot je ugotovilo sodišče) naj bi bilo stroški s. p. ter koliko (če ne toliko, kot je ugotovilo sodišče) mu ostane za preživljanje. Povedano velja tudi glede pritožbenega očitka, da prvih 30 dni bolniške odsotnosti krije delodajalec (kar sicer nedvomno drži), a pritožnik ne pojasni (še manj dokaže), kako naj bi to vplivalo na zaključek sodišča, da tožniku po plačilu davkov in stroškov na mesec ostane preko 1.000 EUR za preživljanje sebe in otrok, saj je sodišče prve stopnje do tega zaključka prišlo prek prepričljive dokazne ocene, med drugim tudi z oceno davčnih odločb za tožnika za pretekla leta.

10. Pritožnik se neutemeljeno zavzema, da bi se kot del preživnine upošteval tudi prevozni stroški v zvezi s stiki (tj. konkretno za 1200 kilometrov). Ta okoliščina, namreč, da bodo z izvajanjem stikov nastajali prevozni stroški, je bila znana že ob sklenitvi sodne poravnave,(2) torej se ni nič spremenilo. Pritožbeno sodišče še pripominja, da ta strošek tožniku nedvomno nastaja, toda to ni strošek otroka, temveč je to strošek starša, ki ga ima z izvajanjem stika, zato se po sodni praksi praviloma ne upošteva kot del otrokovih potreb(3) (izjemna so le izjemno visoki potni stroški, npr. taki, ki nastajajo zaradi letalskih prevozov).(4)

11. Pritožnik torej nepravilno razume tehtanje sodišča glede uravnoteženosti pri dejstvu, da sta se mu po sklenitvi sodne poravnave rodila še dva otroka. Sodišče prve stopnje je to oceno ustrezno vpelo v širšo dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo določene spremenjene razmere, a razmerje v vrednostnem trikotniku (zmožnosti matere – zmožnosti očeta – potrebe otroka) ni začrtano v tožnikovo škodo in ne terja spremembe tožnikovega preživninskega bremena.

12. Sodišče prve stopnje je odvetnici zakonite zastopnice toženca res priznalo dvakrat kilometrino za prihod na narok, a iz podatkov v spisu izhaja, da narok ni bil en sam, zato ji je ta strošek priznalo utemeljeno. Pritožbena navedba, da ima vsaka stranka pravico, da se odloči, ali se bo zastopala sama ali ne, je v nasprotju z nadaljnjim pritožbenim izvajanjem, da bi se zakonita zastopnica toženca lahko zastopala sama, ker ima dovolj znanja, zato je vsak dodaten odgovor pritožbenega sodišča nepotreben. Pripomniti velja le, da si je tudi tožnik, ki je vložil tožbo, izbral zastopanje po zastopniku.

13. Pritožba ni utemeljena, prav tako pa niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 413. členu ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1678/2012 z 10. 10. 2012 ter IV Cp IV Cp 3468-2015 s 3. 3. 2016. Op. št. (2): Glej sodno poravnavo s 23. 6. 2011 v priloženem spisu II P 536/2010 in druge podatke v tem spisu.

Op. št. (3): Tako VSL v zadevi IV Cp 2381/2016 s 19. 10. 2016. Op. št. (4): Primerjaj odločitev VSL v zadevi IV Cp 3075/2010 s 13. 10. 2010.