Jedro

Tisti, ki pridobi odstopljeno terjatev, more stopiti v pravdo namesto tožnika samo tedaj, če v to privolita obe stranki .

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90).

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, potem ko je ugotovilo, da je tožeča stranka prenehala obstajati in da nima pravnega naslednika.

Zavrnilo je še predlog tožene stranke za povrnitev njenih pravdnih stroškov.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila V.P., ki meni, da je pridobila svojstvo tožeče stranke kot pravni naslednik prvotno tožeče stranke.

Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnici ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni prekinilo postopka zaradi prenehanja družbe P. d.o.o., pač pa je opravilo obravnavo v navzočnosti njenega pooblaščenca, zaradi česar V.P. ni imela možnosti uveljavljanja svojih procesnih pravic.

Zaradi prenehanja pravne osebe se postopek prekine po samem zakonu (3. točka 212. člena ZPP). Prvostopno sodišče je res, kot zatrjuje pritožnica, še po prekinitvi vodilo postopek, vendar na procesne pravice pritožnice to ni vplivalo in tudi ni moglo vplivati.

Pritožnica bi lahko vstopila v procesni položaj prvotne tožeče stranke le, če bi bila njena pravna naslednica (215. člen ZPP).

Univerzalnega pravnega nasledstva, ki bi pomenil vstop v procesnopravno situacijo tožeče stranke, pa ni izkazala. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) za primer, če družba z omejeno odgovornostjo preneha po skrajšanem postopku, določa pravno nasledstvo njenih družbenikov le na pasivni strani (zaradi varstva interesov upnikov), ne pa tudi na aktivni strani (2. odst. 398. člena v zvezi s 1. odst. 394. člena in 456. členom).

Kot je pojasnilo že prvostopno sodišče, odstop vtoževane terjatve sam po sebi še ne povzroči tudi procesnopravnih posledic. Tisti, ki pridobi odstopljeno terjatev, more stopiti v pravdo namesto tožnika samo tedaj, če v to privolita obe stranki (2. odst. 195. člena ZPP).

Ker ene stranke (tožeče) na naroku dne 23.4.1998 ni bilo več, do privolitve obeh strank tedaj sploh ni moglo priti. Pritožnica poleg tega nima prav, ko zatrjuje, da je tožena stranka privolila v (subjektivno) spremembo tožbe s tem, ko je podala svoje navedbe na zapisnik (in pri tem izrazila dvom v aktivno legitimacijo V.P.. Kadar ZPP določa, da lahko poda stranka kakšen ugovor, dokler se toženec na glavni obravnavi ne spusti v obravnavanje glavne stvari, lahko toženec poda tak ugovor, dokler ne konča svojega odgovora na tožbo (5. odst. 297. člena ZPP). Ni torej treba, da bi ugovor podal že s prvim izrečenim stavkom, kot očitno misli pritožnica. Da je tožena stranka izrecno nasprotovala pritožničinem vstopu v pravdo, še preden je končala odgovor na tožbo, pa je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.4.1998 jasno razvidno.

Po povedanem in na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje sklenilo, da sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).