Jedro

V primeru izdaje začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, je sprejemljivo stališče o nedopustnosti istovetnosti vsebine začasne odredbe in tožbenega zahtevka, saj mora začasna odredba služiti zavarovanju terjatve in ne sme prejudicirati odločitve o tožbenem zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki naloži plačilo 1.000.000,00 SIT tožeči stranki takoj, pod izvršbo.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) sodišče lahko med postopkom, pa tudi po uradni dolžnosti, izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Tožnik v konkretnem sporu predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Zato je potrebno upoštevati tudi 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98), po katerem sodišče lahko izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu sklepa sodišča prve stopnje ugotovilo, da v sporni zadevi niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, sicer pa po zaključku pritožbenega sodišča predlagane začasne odredbe ni mogoče izdati, saj se vsebina predlagane začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom, kar načeloma ni dopustno.

Začasna odredba je le sredstvo zavarovanja, ne pa sredstvo izpolnitve zahtevka. Izjeme od tega pravila so sicer določene, kot npr. v sporih glede motenja posesti ali glede preživninskih zahtevkov, vendar pa gre v obravnavanem primeru za izdajo začasne odredbe po splošnih pravilih, saj tožnik predlaga zavarovanje denarne terjatve. V takem primeru pa sodišče ne more izdati začasne odredbe, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, saj če bi sodišče izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče več odpraviti. Zato je v primeru izdaje začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve sprejemljivo pravno stališče o nedopustnosti istovetnosti vsebine začasne odredbe in tožbenega zahtevka, saj mora začasna odredba služiti zavarovanju terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, kot tudi nevarnost, da bo zaradi nesmotrnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena oz.

precej otežena, nikakor pa začasna odredba ne sme prejudicirati odločitve o tožbenem zahtevku.

Ker v spornem primeru niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe niti po 19. členu ZDSS, niti po 270. členu ZIZ-a, poleg tega pa se predlagana začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom, kar ni dopustno, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.