Jedro

O statusu vojnega veterana oseb, ki so sodelovale z Narodnoosvobodilnim gibanjem in so bile ves čas sodelovanja mlajše od 15 let, odloča upravna enota; osebe, ki ves čas sodelovanja z Narodnoosvobodilnim gibanjem niso bile mlajše od 15 let, pa pridobijo status vojnega veterana na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, izdane po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.9.2003, s katero je ta po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Upravne enote Sevnica z dne 28.8.2002. S to odločbo je bil tožnici priznan status vojne veteranke in so ji bile priznane pravice iz tega naslova. Tožena stranka je to odločbo odpravila po nadzorstveni pravici zaradi napačne uporabe materialnega prava. O tem statusu tožnice bi moral glede na določbe 3. alinee 2. člena, 23. in 26. člena v zvezi z 28. členom Zakona o vojnih veteranih (ZVV, Uradni list RS, št. 63/95 in 108/99) odločati Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), ne pa upravna enota, saj tožnica ves čas sodelovanja v narodno osvobodilnem gibanju - NOG (od 1.6.1943 do 15.5.1945) ni bila stara manj kot 15 let; to starost je dopolnila 31.1.1945. Prvostopno sodišče je odločitvi tožene stranke pritrdilo in se v obrazložitvi izpodbijane sodbe v celoti sklicevalo na razloge iz izpodbijane odločbe tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS). Pojasnilo je vsebino 23. in 24. člena ZVV, 105. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI) ter razloge za različno pristojnost za obravnavo statusa vojnega veterana, ki izhajajo iz določb 162. člena in 2. odstavka 140. člena Temeljnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Glede na to je presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita in soglašalo s tem, da je za odločanje o tožničinem statusu vojnega veterana pristojen ZPIZ. Pri tem se je sklicevalo na enako odločitev v svoji pravnomočni sodbi, opr. št. U 814/2004. Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožnica, ker ji je bila možnost pritožbe dana. Upa, da bo vrhovno sodišče razsodilo pravično in da bo dobila status vojnega veterana.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče o vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V 2. odstavku 107. člena pa je določil kriterije za razvrščanje pred uveljavitvijo ZUS-1 vloženih pritožb na pritožbe oziroma revizije. Ker obravnavana vloga, ki je bila vložena kot pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Prvostopna sodba pa je po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. V 85. členu ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek); da pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V 91. členu ZUS-1 je določeno, da o reviziji vrhovno sodišče odloča brez obravnave.

V tem primeru je sporno vprašanje, kateri organ je pristojen odločati o tožničinem statusu vojnega veterana, glede na to, da naj bi od 1.6.1943 do 15.5.1945 sodelovala v NOG, starost 15 let pa je dopolnila 31.1.1945. Glede na določbe ZVV pa je prav od tega, ali je bila oseba ves čas sodelovanja v NOG mlajša od 15 let, odvisno, ali o njenem statusu vojnega veterana odloča ZPIZ ali upravna enota.

Kot sta tožnici pravilno pojasnila že tožena stranka in prvostopno sodišče, je glede na določbo 3. alinee 2. člena ZVV vojni veteran borec ali drug udeleženec narodnoosvobodilne vojne Slovenije - NOV, ki mu je ves čas udeležbe v NOV do 15.5.1945 po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vštet v pokojninsko dobo v dvojnem štetju ali dejanskem trajanju. V skladu s 23. členom ZVV pa o priznanju pokojninske dobe odloča ZPIZ. Po 26. členu ZVV oseba, ki uveljavlja status vojnega veterana, dokazuje okoliščino za priznanje navedenega statusa med drugim z odločbo o priznanju posebne dobe za čas udeležbe v NOV v dvojnem ali dejanskem trajanju po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali z drugo ustrezno odločbo ali javno listino. Le za osebe, ki so bile ves čas sodelovanja v NOV mlajše od 15 let glede na določbe 162. člena Temeljnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/61) niso mogle uveljavljati posebne dobe. Po tej določbi se v pokojninsko dobo štejejo obdobja dela in ne obdobja, ki se sicer štejejo v posebno dobo, če so to obdobja, ki jih je zavarovanec dopolnil do 15 leta starosti, razen v primerih iz 2. odstavka 140. člena istega zakona (po kateri se čas, prebit v partizanskih odredih Jugoslavije, v NOV in Jugoslovanski armadi pred 15 letom starosti, všteva v pokojninsko dobo). Glede na to je v 21. členu ZVV urejen poseben postopek za ugotavljanje posebne pokojninske dobe le za osebe, ki uveljavljalo status vojnega veterana po 3. alinei 2. člena ZVV (sodelovanje v NOG), če so bile v času, prebitem v okoliščinah za priznanje takega statusa, mlajše od 15 let. Tožnica pa, ki ni bila ves čas zatrjevanega sodelovanja v NOG stara izpod 15 let, ne more uveljavljati statusa vojnega veterana pri upravni enoti na podlagi 21. člena ZVV, temveč bi morala najprej pridobiti odločbo ZPIZ o priznanju posebne dobe za čas udeležbe v NOV v dvojnem ali dejanskem trajanju po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, nato pa bi na podlagi te določbe lahko uveljavljala status vojnega veterana in pravice, ki iz tega statusa izhajajo po ZVV.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče obravnavno revizijo zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.