Jedro

Glede na to, da 10. odstavek 413. člena ZPIZ-2 glede izpolnjevanja pogojev po enajstem odstavku 92. člena ZObr (ta kot pogoj za enostransko prenehanje delovnega razmerja določa pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih pogojih, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodatna doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja) izrecno napotuje na določbo 204. člena ZPIZ-2, ki pa se nanaša le na pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, celote navedenih določb ni mogoče razlagati drugače kot tako, da vojaški osebi delovno razmerje na podlagi odločbe ministra preneha, najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem je izpolnila pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odločbe tožene stranke opr. št. 1000-386/2014-4 z dne 10. 12. 2014 ter za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 9. 1998. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, mu vzpostavi delovno razmerje od dne prenehanja delovnega razmerja dalje, mu za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračuna in izplača pripadajoče plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 9. 1998, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posamične plače in ostalih prejemkov dalje do plačila ter odvede predpisane davke in prispevke. Tožnikov zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnik z 31. 1. 2015 pridobil pravico do poklicne pokojnine. Zato je tožena stranka v skladu z enajstim odstavkom 92. člena Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami) tožniku zakonito izdalo odločbo o prenehanju delovnega razmerja s 1. 2. 2015. 2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker stališča višjega sodišča v ničemer niso obrazložena. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do argumenta tožnika iz pritožbe, da iz določbe petega odstavka 204. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) izhaja, da se lahko zavarovanec sam odloči, ali bo uveljavljal pravico do uživanja poklicne pokojnine ali ne, v konkretnem primeru pa si je to pravico brez pravne podlage vzela tožena stranka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker izenačuje pravico do starostne in poklicne pokojnine. Res je sicer, da ZPIZ-2 v desetem odstavku 413. člena določa, da se do uskladitve predpisov na obrambnem področju uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2, vendar pa v tem zakonu nikjer ni določeno, da se vojaški osebi na tej podlagi lahko enostransko odpove delovno razmerje. Nasprotno iz določbe petega odstavka 204. člena ZPIZ-2 izhaja, da se lahko zavarovanec odloči ali bo uveljavljal pravico do uživanja poklicne pokojnine ali ne. Pravilnost stališča tožnika dokazujejo tudi predvidene spremembe 413. člena ZPIZ-2, ki naj bi pričele veljati 1. 1. 2016. Določba 22. člena Ustave Republike Slovenije je kršena, ker izpodbijana sodba nima razumnih pravnih argumentov. Sodišče druge stopnje ni na konkreten način oziroma z zadostno jasnostjo opredelilo razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev in tudi ni navedlo argumentov, ki naj bi utemeljevali sporno pravno razlago, saj ureditev iz petega odstavka 204. člena ZPIZ-2 kaže na drugačen zaključek. Gre tudi za nedopustno diskriminacijo vojaških oseb, ki so obravnavane drugače kot primerljivi poklici, za katere delodajalec prav tako plačuje prispevke v Sklad obveznega dodatnega poklicnega zavarovanja. Samo zavarovanci, ki so vojaške osebe, nimajo pravice do izbire, ali se bodo poklicno upokojili in bodo do izpolnitve pogojev za predčasno ali starostno upokojitev prejemali poklicno pokojnino, ali pa pravice do poklicne pokojnine ne bodo uveljavljali in bodo še naprej delali do izpolnitve pogojev za predčasno ali starostno upokojitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo glede odločbe tožene stranke o enostranski odpovedi pogodbe o zaposlitvi s sporno uporabo instituta poklicne upokojitve. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih je sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, zakaj šteje, da je tožena stranka tožniku zakonito izdala odločbo o prenehanju delovnega razmerja zaradi pridobitve pravice do poklicne pokojnine. Tožnik se s temi stališči očitno ne strinja, vendar to ne pomeni, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo možno preizkusiti.

7. Neutemeljen je revizijski očitek o kršitvi določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije, češ, da izpodbijana sodba nima razumnih pravnih argumentov. Odločitev sodišča temelji na povsem jasnih zakonskih določbah o prenehanju delovnega razmerja vojaške osebe, ki izpolni pogoje za poklicno upokojitev.

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožnik niti ne navaja, glede katerih listin, zapisnikov oziroma prepisov naj bi bilo podano takšno nasprotje.

9. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob sklicevanju na določbe enajstega odstavka 92. člena ZObr, v povezavi z desetim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 in 204. členom ZPIZ-2 štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito izdala odločbo o prenehanju delovnega razmerja zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine.

10. V skladu z enajstim odstavkom 92. člena ZObr vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Pri tem je izrecno določeno, da se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja.

11. Na določbo enajstega odstavka 92. člena ZObr se v prehodnih in končnih določbah sklicuje ZPIZ-2. Tako v desetem odstavku 413. člena določa, da se do uskladitve ZObr in Zakona o službi v slovenski vojski (v nadaljevanju ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami), glede izpolnjevanja pogojev po enajstem odstavku 92. člena ZObr, uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2. V 204. členu ZPIZ-2 pa so določeni pogoji za pridobitev pravice do poklicne pokojnine.

12. Glede na to, da ZPIZ-2 glede izpolnjevanja pogojev po enajstem odstavku 92. člena ZObr (ta kot pogoj za enostransko prenehanje delovnega razmerja določa pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih pogojih, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodatna doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja) izrecno napotuje na določbo 204. člena ZPIZ-2, ki pa se nanaša le na pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, celote navedenih določb ni mogoče razlagati drugače kot tako, da vojaški osebi delovno razmerje na podlagi odločbe ministra preneha, najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem je izpolnila pogoje za poklicno pokojnino.

13. Ustavno sodišče je v sklepu U-I-72/14 z dne 17. 9. 2015, s katerim je sicer zavrglo zahtevo za oceno ustavnosti desetega odstavka 413. člena ZPIZ-2 in enajstega odstavka 92. člena ZObr, zavzelo stališče, da je vojaškim osebam po prenehanju delovnega razmerja na podlagi izpodbijanih določb zagotovljena možnost uveljavitve pravice do poklicne pokojnine, pri čemer je njihovi volji prepuščena odločitev o tem, ali bodo to možnost izrabila ali ne. Navedeno tudi pomeni, da ne drži revizijski očitek, da si je tožena stranka vzela pravico odločanja o tem, ali se bo tožnik poklicno upokojil. Ta pravica je še vedno pridržana tožniku.

14. Navedenih zakonskih določb 92. člena ZObr in 413. člena ZPIZ-2 ni možno šteti za nedopustno diskriminacijo. Odločitev zakonodajalca, da vojaški osebi delovno razmerje preneha na podlagi odločitve delodajalca, ko dopolni določeno starost oziroma izpolni pogoje za upokojitev, ne pomeni arbitrarnega in neutemeljenega razlikovanja, ki bi pomenilo kršitev načela enakosti pred zakonom, kot ga določa drugi odstavek 14. člena Ustave RS. Načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca zavezuje, da enake primere obravnava enako in različne različno. To načelo obenem omogoča tudi različno urejanje enakih položajev, če za takšno razlikovanje obstajajo razumni in stvarni razlogi. V primeru vojaških oseb so takšni razumni razlogi že v naravi in zahtevah opravljanja vojaškega poklica, ki je takšen da onemogoča, da se delo v njem opravlja enako dolgo, kot v drugih poklicih. Nenazadnje so navedene posebnosti tudi razlog za to, da je bilo za vojaške osebe predvideno obvezno dodatno zavarovanje. Ustavno sodišče je že v odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 zavzelo stališče, da je zakonodajalcu dana možnost presoje, katera vprašanja, je glede na posebnosti in različnosti dela in organizacije ter drugih zahtev poklicnega dela v vojski, potrebno urejati drugače kot na področju drugih državnih organov oziroma v primerjavi z drugimi področji zaposlovanja. Eno od takih področij, ki sta jih ZObr in ZPIZ-2 utemeljeno uredila drugače, kot pa velja za ostale zaposlene, je tudi vprašanje prenehanja delovnega razmerja, ko vojaška oseba izpolni pogoje za poklicno upokojitev.

15. Da takšna zakonska ureditev prenehanja delovnega razmerja na obrambnem področju ne pomeni diskriminacije, izhaja tudi iz določb Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000, o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Tako je v 19. točki uvodnih določb te Direktive določeno, da se države članice zato, da lahko še naprej ohranjajo bojno pripravljenost svojih oboroženih sil, lahko odločijo, da ne bodo uporabljale določb te Direktive glede hendikepiranosti in starosti v delu ali v celoti svojih oboroženih sil. Prav tako iz določbe drugega odstavka 6. člena Direktive izhaja, da določitev starosti za upokojitev ali pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine za potrebe panožnih programov socialne varnosti, vključno z določitvijo različnih starosti za delojemalce oziroma skupine ali kategorije delojemalcev v teh programih in z uporabo merila starosti pri izračunu rizičnosti v kontekstu teh programov, ne predstavlja diskriminacije zaradi starosti, pod pogojem, da ni rezultat diskriminacije zaradi spola.

16. Zmotno je revizijsko stališče, da bi moralo biti v ZPIZ-2 še posebej določeno, da je izpolnitev pogojev za poklicno pokojnino lahko razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sklicevanje desetega odstavka 413. člena ZPIZ-2 na določbe 204. člena istega zakona v zvezi z izpolnjevanjem pogojev po enajstem odstavku 92. člena ZObr, ki določa pogoje za prenehanje delovnega razmerja zaradi pridobitve pravic iz naslova pokojninsko invalidskega zavarovanja, pomeni ravno to, da takšni osebi delovno razmerje preneha, ko izpolni pogoje za poklicno upokojitev.

17. Okoliščina, da je s 1. 1. 2016 pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B, Ur. l. RS, št. 102/2015), s katerim je bila spremenjena prehodna določba 413. člena ZPIZ-2 ne more vplivati na odločitev v tem sporu.

18. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljena razloga nista podana, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.