Jedro

V sklepu je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da v taki situaciji, kjer tožečo stranko zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je njen zakoniti zastopnik, ne more biti hkrati tudi zastopnik javnega interesa, ki je na podlagi 17. člena ZUS samostojna stranka v postopku, zato bi moralo Upravno sodišče Republike Slovenije pred odločitvijo o zahtevi za izdajo začasne odredbe o tem seznaniti Državno pravobranilstvo Republike Slovenije in na podlagi 2. odstavka 19. člena ZUS pozvati Vlado Republike Slovenije, da določi drugega zastopnika javnega interesa, ter njemu dati možnost, da odgovori na zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Zakonski določbi, ki urejata podlago za izdajo začasne odredbe (39. člen Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS oziroma 1. odstavek 69. člena v zvezi z 2. oziroma 4. odstavkom 30. člena ZUS) nista istovetni, ker določba 39. člena ZUstS meri predvsem na težko popravljive posledice v širšem smislu, saj se običajno akt, katerega presoja skladnosti z ustavo (oziroma zakonom) je obravnavana, nanaša na večje število subjektov, določbe 30. člena ZUS pa na posamezni subjekt, kar pomeni, da so lahko kriteriji za presojo posledic izvrševanja oziroma izvršitve spornega akta različni.

Izrek

Zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se ugodi in se začasno, najdlje do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu, zadrži izvršitev odločbe Občine A z dne 24. 10. 2002.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 21. 3. 2003 vložila tožbo zaradi odprave odločbe tožene stranke z dne 24. 2. 2003, s katero je zavrnila pritožbo, vloženo zoper odločbo Občine A z dne 24. 10. 2002, po kateri je tožeča stranka kot taksni zavezanec po določbah Odloka o določitvi takse zaradi onesnaževanja okolja z vojaškimi vajami na območju poligona Poček (Uradni list RS, št. 36/02) dolžna plačati takso v višini 665.704.866,67 SIT za obdobje od 1. 5. 2002 do 31. 12. 2002. Dne 30. 4. 2003 je tožeča stranka pri sodišču vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da sodišče začasno, do pravnomočne rešitve predmetnega upravnega spora, odloži izvršitev odločbe Občine A, s katero ji je bilo kot taksni zavezanki naloženo plačilo takse zaradi onesnaževanja okolja z vojaškimi vajami na območju poligona Poček v višini 665.704.866,67 SIT. V predlogu navaja, da je odložitev izvršitve na podlagi 30. člena Zakona o upravnem sporu zahtevala že pri Občini A, ki je zahtevo prejela dne 4. 4. 2003, vendar do 28. 4., torej po poteku sedemdnevnega roka za odločitev, ni prejela nobene odločitve. Sodišču zato na podlagi 69. člena Zakona o upravnem sporu predlaga, da odloži izvršitev prvostopne odločbe do izdaje sodne odločbe. Svoj predlog utemeljuje z dejstvom, da v finančnem načrtu ministrstva oziroma slovenske vojske za leto 2003 sredstva za plačilo takse niso predvidena, višina te pa predstavlja 3,3 % predvidenih sredstev za delovanje ministrstva oziroma 4,5 % vseh predvidenih sredstev za operativno delovanje slovenske vojske. Zmanjšanje planiranih sredstev bi otežilo, deloma pa celo onemogočilo izvedbo temeljnih usposabljanj novo zaposlenih pripadnikov slovenske vojske in pogodbenih pripadnikov prostovoljne rezerve, okrnilo bi vzdrževanje oborožitve in vojaške opreme, predvsem radarske in helikopterske tehnike ter otežilo nadaljevanje postopkov napotitev predvidenega števila pripadnikov slovenske vojske na dolžnosti v NATO in operacije iz naslova sprejetih mednarodnih obveznosti. To pa bi povzročilo zmanjšanje operativne sposobnosti oziroma pripravljenosti slovenske vojske za izvajanje njenih temeljnih nalog, kar bi glede na zaključne aktivnosti v zvezi z vključevanjem v NATO imelo negativne posledice.

Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tožeče stranke meni, da je neutemeljena. Ustavno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 19. 9. 2002, zavrnilo predlog vlade, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča RS v postopku ocene ustavnosti zadrži izvrševanje Odloka o določitvi takse zaradi onesnaževanja okolja z vojaškimi vajami na območju poligona Poček, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba. Po mnenju tožene stranke tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode, ki bi opravičevala odložitev izvršitve. Zatrjevanje tožeče stranke, da bo zaradi plačila takse ogroženo financiranje temeljnih nalog obrambe in okrnjeno vzdrževanje oborožitve in vojaške opreme ter otežen postopek napotitev pripadnikov slovenske vojske na dolžnosti v NATO, ne zadostuje za začasno zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe, zato predlaga, da sodišče predlog zavrne.

Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe presojalo po določbi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje ZUS), saj iz narave stvari izhaja, da se zahteva odložitev izvršitve na podlagi te določbe, istočasno pa je tožeča stranka izpolnila tudi vse procesne predpostavke za vložitev zahteve na tej podlagi, saj je predhodno zahtevala odložitev izvršitve prvostopne odločbe od pristojnega organa, ki na zahtevo ni odgovoril (2. odstavek 30. člena ZUS).

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 14. 5. 2003 zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in začasno, do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu, zadržalo izvršitev odločbe Občine A z dne 24. 10. 2002, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na pritožbo tožene stranke s svojim sklepom z dne 12. 6. 2003 razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. V sklepu je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da v taki situaciji, kjer tožečo stranko zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je njen zakoniti zastopnik, ne more biti hkrati tudi zastopnik javnega interesa, ki je na podlagi 17. člena ZUS samostojna stranka v postopku, zato bi moralo Upravno sodišče Republike Slovenije pred odločitvijo o zahtevi za izdajo začasne odredbe o tem seznaniti Državno pravobranilstvo Republike Slovenije in na podlagi 2. odstavka 19. člena ZUS pozvati Vlado Republike Slovenije, da določi drugega zastopnika javnega interesa, ter njemu dati možnost, da odgovori na zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Upravno sodišče Republike Slovenije je Vlado Republike Slovenije z dopisom dne 16. 6. 2003, ki ga je naslovnica prejela 18. 6. 2003, pozvalo, naj v določenem roku določi zastopnika javnega interesa, ki mora izpolnjevati pogoje iz 3. odstavka 19. člena ZUS. Vlada Republike Slovenije v določenem roku, ki se je iztekel 18. 7. 2003, ni določila zastopnika javnega interesa oziroma tega sodišču ni sporočila, zato je sodišče v ponovnem odločanju na seji dne 11. 8. 2003 s sklepom zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodilo in začasno, najdlje do pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu, zadržalo izvršitev odločbe Občine A z dne 24. 10. 2002. Na pritožbo tožene stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom z dne 27. 8. 2003 sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije z dne 11. 8. 2003 razveljavilo, ker še vedno ni zastopnika javnega interesa.

Na ponovno zahtevo sodišča je Vlada Republike Slovenije dne 9. 9. 2003 odgovorila, da je na seji dne 3. 7. 2003 za zastopnico javnega interesa v tem sporu določila AA.

Zastopnica javnega interesa v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe meni, da je predlog tožeče stranke za odložitev izvršitve odločbe Občine A z dne 24. 10. 2002 utemeljen.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe je sodišče v ponovnem odločanju ugodilo iz naslednjih razlogov: Po določbi 1. odstavka 69. člena v zvezi s 30. členom ZUS lahko sodišče v primeru, če tega ne stori pristojni upravni organ, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev akta, ki ga le-ta izpodbija s tožbo, do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda.

Tožena stranka nasprotuje izdaji začasne odredbe predvsem iz razloga, ker je Ustavno sodišče s sklepom z dne 19. 9. 2002 zavrnilo predlog vlade, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča v postopku ocene ustavnosti zadrži izvrševanje uvodoma navedenega Odloka o določitvi takse. Sodišče meni, da dejstvo, da je Ustavno sodišče z navedenim sklepom (katerega fotokopijo pisnega odpravka je tožena stranka predložila z odgovorom na zahtevo za izdajo začasne odredbe) odločilo negativno, še ne pomeni, da začasne odredbe ni mogoče izdati v tem upravnem sporu. Zakonski določbi, ki urejata podlago za izdajo začasne odredbe (39. člen Zakona o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS oziroma 1. odstavek 69. člena v zvezi z 2. oziroma 4. odstavkom 30. člena ZUS) nista istovetni, ker določba 39. člena ZUstS meri predvsem na težko popravljive posledice v širšem smislu, saj se običajno akt, katerega presoja skladnosti z ustavo (oziroma zakonom) je obravnavana, nanaša na večje število subjektov, določbe 30. člena ZUS pa na posamezni subjekt, kar pomeni, da so lahko kriteriji za presojo posledic izvrševanja oziroma izvršitve spornega akta različni. Po drugi strani pa iz navedenega sklepa Ustavnega sodišča nedvoumno izhaja, da Vlada RS kot predlagateljica začasnega zadržanja izvrševanja Odloka ni v zadostni meri izkazala težko popravljivih posledic v smislu 39. člena ZUstS kot podlage za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanega Odloka. Po presoji Upravnega sodišča je stanje glede verjetne izkazanosti težko popravljivih posledic kot enega izmed bistvenih pogojev za izdajo začasne odredbe v tem upravnem sporu nekoliko drugačno. Iz proračuna Republike Slovenije za leto 2003 (Uradni list RS, št. 118/2002) je razvidno, da je v bilanci odhodkov tožeče stranke kot upravnega organa predviden skupni znesek za delovanje tega organa v višini 10.678.461. tisoč tolarjev, za delovanje Slovenske vojske pa skupaj 62.844.361. tisoč tolarjev, od česar se manjši del (okoli 12.000.000. tisoč tolarjev) nanaša na odhodke za operativno delovanje in usposabljanje Slovenske vojske, medtem ko je za mednarodno sodelovanje Slovenske vojske predvidenih za 2.873.133. tisoč tolarjev odhodkov. Nobena od proračunskih postavk tožeče stranke ne zajema izrecno odhodkov, kakršnega bi bila tožeča stranka dolžna plačati po sporni odločbi. Iz navedenega sledi, da je trditev tožeče stranke, da bi bila s plačilom zneska 665.704. tisoč tolarjev sredstva za operativno delovanje Slovenske vojske zmanjšana za 4,5 % verjetno izkazana. Tej trditvi tožeče stranke tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe ne ugovarja. Postavlja se vprašanje, ali je takšen odstotek zmanjšanja (kolikor bi šlo za zmanjšanje sredstev, ki so namenjena delovanju tožeče stranke kot upravnemu organu samemu, pa bi bil ta odstotek še višji) treba šteti kot obseg zmanjšanja sredstev, ki bi lahko tožeči stranki prizadelo težko popravljivo škodo (2. odstavek 30. člena ZUS). Pojem težko popravljive škode je po mnenju sodišča na področju obrambe države treba presojati po drugačnih merilih kot na drugih področjih bodisi delovanja države bodisi delovanja posameznikov ali pravnih oseb. Verjetno ni treba obširneje utemeljevati dejstva, da je obramba države eden izmed ključnih elementov obstoja države in njene ozemeljske celovitosti in da ga kot tako pomembnega obravnava tudi Ustava Republike Slovenije v nekaterih svojih določbah, ki dopuščajo omejevanje ali - v skrajnem primeru - celo začasno suspendiranje posameznih človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin (glej člene 32/2, 42/4, ter člen 16 Ustave RS). Prav tako sodišče meni, da ni potrebno obširneje utemeljevati ugotovitve, da v sistemu obrambnih priprav, kakor ga ureja Zakon o obrambi (ZObr, Uradni list RS, št. 82/94 do 110/02) in drugi akti Državnega zbora, že manjši obseg reduciranja ali odlaganja predvidenih dejavnosti privede do pomembnih posledic v stanju obrambne pripravljenosti države. Na podlagi vsega navedenega je po presoji sodišča tožeča stranka verjetno izkazala, da bi izvršitev sporne odločbe pri njej povzročila težko popravljivo škodo v smislu določbe 2. odstavka 30. člena ZUS.

Naslednja pogoja, ki jih ZUS določa za odložitev izvršitve odločbe (da odložitev ne nasprotuje javni koristi in da ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda - 2. odstavek 30. člena ZUS) sta po mnenju sodišča prav tako podana. Gledano z vidika države je javna korist v zvezi z izvršitvijo ali neizvršitvijo sporne odločbe obrazložena že v prejšnjem odstavku. Niti v spisih sporne zadeve niti v trditvenih podlagah tožene stranke sodišče ne najde opore za sklepanje, da bi z neizvršitvijo sporne odločbe utegnil biti močneje kot navedena javna korist prizadet kak drug vidik javne koristi. Prav tako sodišče ne vidi v navedenih podlagah opore za sklepanje, da bi odložitev izvršitve sporne odločbe toženi stranki povzročila večjo nepopravljivo škodo. Tožena stranka takšne posledice zadržanja izvršitve odločbe v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe niti ne zatrjuje. Glede na pravni režim sredstev, ki bi jih lahko tožena stranka pridobila iz naslova takse za obremenjevanje okolja (po določbah Zakona o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 32/93 in 67/02, ta sredstva niso namenjena splošnemu financiranju občine ali njenih javnih služb) pa bi bilo treba po mnenju sodišča večjo nepopravljivo škodo zaradi zadržanja izvršitve odločbe verjetno izkazati prav za področje, za katero so takšna sredstva namenjena.

Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe utemeljen, zato je predlogu ugodilo.