Jedro

Na obstoj obdolženčevih osebnostnih lastnosti je sklepalo na podlagi okoliščine, da zaseg cigaret leta 2017, obdolženca ni odvrnil od nadaljnjega kriminalnega ravnanja. Obenem je poudarilo njegovo iznajdljivost in konspirativnost pri izvrševanju tihotapljenja. Okoliščina, da obdolženec še ni bil obsojen pred sodiščem, je bila sodišču znana že od odreditve pripora dalje in zato ne predstavlja nove okoliščine. Z njo zagovornik ne more utemeljiti pritožbene trditve, da je zaključek sodišča prve stopnje o ponovitveni nevarnosti obdolženca zmoten.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 12. 11. 2020, opr. št. X Ks 55181/2020, na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega S. D. podaljšal pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti za dva meseca, do vključno dne 14. 1. 2021 do 16.45 ure. Obdolženec se nahaja v priporu od dne 14. 10. 2020 od 05.05 ure dalje. Zoper njega in tri sostorilce je preiskovalni sodnik izdal sklep o uvedbi preiskave z dne 4. 11. 2020, opr. št. X Kpr 55181/2020, zaradi kaznivega dejanja tihotapstva po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 250. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki pa še ni pravnomočen.

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki. Uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora v kombinaciji s prepovedjo stikov obdolženca s tretjimi osebami.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb je pokazal, da ni moč pritrditi pritožnikom pri zavzemanju za spremembo izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so za podaljšanje pripora še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih za uporabo tega najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa za preprečitev begosumnosti in ponovitvene nevarnosti določata ZKP in Ustava RS. Vse pogoje za podaljšanje pripora je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložilo in zato sklep ni obremenjen s pomanjkljivostmi, ki bi predstavljale bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanja oziroma kršitev Ustave, zatrjevanih po pritožnikih.

5. Ob pritožbeno neizpodbijanem zaključku sodišča prve stopnje pod točko 7 obrazložitve, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, pritožnikom ni moč pritrditi, da priporni razlog begosumnosti ni podan. V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je priporni razlog begosumnosti podan, če se storilec kaznivega dejanja skriva, če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti, ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnil. Nevarnost pobega mora biti povsem konkretna. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pri obdolžencu povsem utemeljeno izpostavilo druge okoliščine kot so: da podatki predkazenskega postopka kažejo, da se je obtoženec v preteklosti pretežno nahajal v L., kjer je lastnik podjetja, kjer je zaposlen in prejema plačo, da v Sloveniji nima redne zaposlitve niti odprtega transakcijskega računa, da bi naj pri obravnavani kaznivi dejavnosti sodeloval z neidentificiranimi člani združbe iz L., ki bi mu utegnili pomagati pri skrivanju pred pristojnimi slovenskimi organi. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da obdolženec dejansko ne prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča na ..., pač pa naj bi prebival neprijavljeno na naslovu ..., v L. pa naj bi bi imel pred časom prijavljeno začasno prebivališče. Kot edini od članov kriminalne združbe naj bi tudi neposredno komuniciral s člani združbe iz L. Tam naj bi se tudi sestal z osebo, ki naj bi se prav tako ukvarjala s tihotapljenjem cigaret in bila pozneje prijeta na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo. Sodišče prve stopnje je vsekakor izpostavilo zelo tehtne navezne okoliščine, ki obdolženca vežejo na L., ki tudi po prepričanju pritožbenega senata prevladajo nad izrazito ohlapnimi tozadevnimi okoliščinami bivanja v Sloveniji (izpistavljena možnost prijave pri slovenskem podjetju A., neprijavljeno prebivanje s partnerico in otrokom na S.). Zgolj dejstvo, da je L. na katero je obdolženec navezan članica Evropske unije, ne pomeni, da pri njemu ne bi mogel obstajati priporni razlog begosumnosti. Navkljub možnosti uporabe evropskega naloga za prijetje in predajo, priporni razlog begosumnosti še vedno obstaja tudi v takšnem primeru. Zato se sodišče druge stopnje v tem delu povsem strinja z temeljitimi zaključki prvostopenjskega sodišča pod točko 9 pritožbeno izpodbijanega sklepa.

6. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih storilec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Za obstoj tega pripornega razloga ni potrebno, da so kumulativno podane vse naštete okoliščine, ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec uresničil katero od alternativno naštetih oblik ponovitvene nevarnosti.

7. Pritožniki menijo, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni utemeljilo nobene tehtne subjektivne okoliščine, ki bi delala obdolženca ponovitveno nevarnega. Očitane velike kriminalne količine, velike vrednosti zaseženih cigaret ter predpisanega kaznovalnega okvira po prepričanju pritožnikov ni moč šteti med takšne okoliščine. Po pritožbenem preizkusu tega dela izpodbijanega sklepa, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je okoliščine, ki jih pritožniki povzemajo, prvo sodišče umestilo na stran objektivnih okoliščin, na strani subjektivnih pa je izpostavilo obdolženčevo vztrajnost, koristoljubnost in trdno odločenost pri izvrševanju tovrstnih kaznivih dejanj. Na obstoj takšnih obdolženčevih osebnostnih lastnosti je sklepalo na podlagi okoliščine, da zaseg cigaret leta 2017, obdolženca ni odvrnil od nadaljnjega kriminalnega ravnanja. Obenem je poudarilo njegovo iznajdljivost in konspirativnost pri izvrševanju tihotapljenja. Okoliščina, da obdolženec še ni bil obsojen pred sodiščem, je bila sodišču znana že od odreditve pripora dalje in zato ne predstavlja nove okoliščine. Z njo zagovornik ne more utemeljiti pritožbene trditve, da je zaključek sodišča prve stopnje o ponovitveni nevarnosti obdolženca zmoten. Tudi redni dohodek in pritožbeno zatrjevano družinsko življenje, očitno nista bili okoliščini, ki bi imeli na obdolženca tolikšen vpliv, da bi ga odvrnili o domnevne kaznive dejavnosti v preteklosti.

8. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben in z vidika zagotovitve varnosti ljudi ter nemotenega poteka kazenskega postopka, glede na visoko stopnjo ogrožanja, še vedno nujen in sorazmeren ukrep. Pri sorazmernosti gre ponovno izpostaviti sedaj obravnavano kriminalno količino ter težo kaznivih dejanj, ki se izraža tudi v predpisani kazni. Sodišče druge stopnje se glede tega vprašanja v celoti pridružuje razumni argumentaciji prvega sodišča pod točko 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Glede na naravo in načine izvrševanja predmetnih kaznivih dejanj tihotapstva (organiziranje in vodenje kriminalne dejavnosti z uporabo sodobnih metod elektronskega komuniciranja s prikrito, kriptirano komunikacijo), ter ob dejstvu, da dobavitelji tihotapljene robe še niso bili odkriti, bi milejši režim hišnega pripora kot nadomestnega osebnega omejevalnega ukrepa, tudi po prepričanju višjega sodišča ne bil dovolj učinkovit za preprečevanje obdolženčeve nadaljnje kaznive dejavnosti. Glede na način izvrševanja kaznivega dejanja tihotapstva kot se obdolžencu očita, zaseg sredstev, na katerega se pritožbeno sklicuje obramba, nima nobenega bistvenega pomena.

9. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.