12. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata dne 7. julija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 182/2003 z dne 3. 3. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 454/2001 z dne 18. 12. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 281/2000 z dne 27. 6. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj spolnega napada na otroka po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 183. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja spolnega dejanja na otroka po drugem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen štirih let in osmih mesecev zapora. Pritožba pritožnikovega zagovornika in zahteva za varstvo zakonitosti sta bili zavrnjeni.

2.Pritožnik v laični ustavni pritožbi navaja, da sodišče po predlogu obrambe ni izvedlo dokazov, s katerimi bi bilo moč ugotoviti, da dejanja, ki naj bi ga storil na svojem domu, objektivno ni bilo mogoče storiti. Sodišče naj tudi ne bi izvedlo dokazov, ki jih "narekuje kazensko pravo in sodna stroka", saj ni odredilo izvedenstva psihološke oz. psihiatrične stroke za pritožnika in ni odredilo medicinskega izvedenstva, da bi ugotavljalo pritožnikovo zmožnost storitve kaznivega dejanja. Pritožnik nadalje očita, da je bil med zaslišanjem oškodovanke odstranjen iz sodne dvorane, s čimer je bil onemogočen, da ji postavlja vprašanja neposredno, daje predloge in vpliva na potek njenega zaslišanja. Z izpodbijanimi sodbami naj bi bilo kršeno načelo enakosti in pravna jamstva v kazenskem postopku. Vrhovno sodišče naj bi s svojo odločitvijo kršilo načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ker se je v obrazložitvi oprlo na Kazenski zakonik iz leta 1999, ne pa na zakonik iz leta 1996, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Kršena naj bi mu bila tudi pravica do osebne svobode. Pritožnik smiselno predlaga, da naj Ustavno sodišče ugodi ustavni pritožbi.

B.

3.Dopolnitve ustavne pritožbe Ustavno sodišče ni upoštevalo, ker jo je pritožnik vložil po preteku roka za vložitev ustavne pritožbe iz prvega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Pritožnikovi očitki, katerih dokazov sodišče ni izvedlo samo, po vsebini pomenijo ugovor nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena ZUstS ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Sodišče v skladu z načelom proste dokazne presoje samo odloči, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Očitek napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je v postopku pred Ustavnim sodiščem relevanten le, če hkrati pomeni kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče zato ni presojalo pritožnikovih očitkov, katerih dokazov sodišče ni izvedlo.

4.Pritožnik z navedbo, da je sodišče zavrnilo dokazna predloga obrambe, zatrjuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). Po stališču Ustavnega sodišča ta pravica pomeni domnevo, da je v dvomu vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče pojasnilo, zakaj izvedba dokaza z ogledom stopnišča v pritožnikovi hiši in zaslišanjem pritožnikove tašče o pritožnikovem dopustu ni potrebna. Obrazložilo je, da je ogled stopnišča odveč, ker glede na njegov opis, kot izhaja iz pričevanja pritožnikove sestre, stopnišče predstavlja običajno povezavo med posameznimi nadstropji, zaradi česar ni dvoma, da je obdolženec lahko zvlekel po njem oškodovanko. Zavrnitev drugega dokaznega predloga pa je obrazložilo z ugotovitvijo na podlagi odgovora delodajalca, da je bil obdolženec na dopustu v času od 14. 7. 1997 do 31. 7. 1997. Iz drugostopenjske sodbe in sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da sta se do očitka zavrnitve dokaznih predlogov opredelili ter svoja stališča obrazložili. Glede preostalih očitkov v zvezi z neizvedenim dokazom ogleda hiše pritožnik ni izčrpal pravnih sredstev po vsebini. Ker so sodišča ugotovila, da predlagana dokaza očitno ne moreta biti neuspešna, taki ugotovitvi pa ni mogoče odreči razumnosti, pritožniku pravica do izvajanja dokazov v korist obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave očitno ni bila kršena.

5.Pritožnik z navedbo, da je bil med zaslišanjem oškodovanke odstranjen iz sodne dvorane, zaradi česar ji ni mogel neposredno postavljati vprašanj in dajati predlogov, zatrjuje kršitev pravice do sojenja v navzočnosti in pravice do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). Ustavno sodišče se je glede odstranitve obdolženca med zaslišanjem mladoletne oškodovanke z vidika kršitve teh pravic opredelilo v zadevi št. Up-62/99 (sklep je priložen). Ocenilo je, da zgolj odstranitev obdolženca med zaslišanjem mladoletne oškodovanke še ne utemeljuje kršitve pravice do sojenja v navzočnosti, ker ga narekuje zahteva po varstvu koristi mladoletnih žrtev spolnih kaznivih dejanj. Odstranitev je bila le začasna, med zaslišanjem oškodovanke je bil navzoč obdolženčev zagovornik, ki je lahko postavljal vprašanja, sodišče je obdolžencu po vrnitvi v sodno dvorano prebralo izpovedbo oškodovanke in mu omogočilo, da ji je postavljal vprašanja, zaradi česar poseg v pravico do obrambe ni bil prekomeren. Tudi v pritožnikovem primeru je odstranitev trajala le za čas zaslišanja mladoletne oškodovanke, pritožnik pa je bil po končanem zaslišanju seznanjen z vsebino izpovedbe in je tudi dal pripombe na posamezne dele njene izpovedbe in splošno pripombo, zakaj oškodovanka laže, kar izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča. Pritožnik v ustavni pritožbi tem ugotovitvam ne oporeka, ampak le zatrjuje, da oškodovanki ni mogel neposredno postavljati vprašanj in dajati predlogov. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravice iz druge alineje 29. člena Ustave. Na pritožnikove pomisleke, da zakonska ureditev v času, ko je tekel kazenski postopek zoper njega, ni omogočala odstranitve obdolženca iz sodne dvorane, je odgovorilo Vrhovno sodišče s pojasnilom o pravni podlagi ukrepa, kot izhaja iz sodbe tega sodišča.

6.Glede kršitve načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave, v zvezi s katero se pritožnik sklicuje na prvo stran obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča, Ustavno sodišče ugotavlja, da gre v tem delu sodbe le za navedbo o presojani prvostopenjski in drugostopenjski sodbi. Pri tej navedbi je Vrhovno sodišče očitno pomotoma poimenovalo kaznivi dejanji iz 183. člena KZ kot "spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let" namesto "spolni napad na otroka". S takšnimi razlogi pritožnik zatrjevane kršitve pravice iz 28. člena Ustave ne more utemeljiti. Pritožnik zatrjevanja o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) ni utemeljil, zato Ustavno sodišče zatrjevane kršitve ni moglo preizkusiti. Zgolj izrek prostostne kazni v kazenski obsodilni sodbi pa sam zase ne pomeni kršitve pravic iz 19. člena Ustave (varstvo osebne svobode).

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer