Jedro

Tožena stranka je pravilno in zakonito omejila tožniku gibanje, saj je tožnik vložil ponovno prošnjo za azil po odreditvi nastanitve v center za tujce zaradi odstranitve iz Republike Slovenije in zato obstoja sum, da je to prošnjo vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 1584/2004-15 z dne 27.8.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 5.8.2004, s sklepom (2. točka izreka) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. S sklepom z dne 5.8.2004 je tožena stranka zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003, ZAzil - UPB) omejila tožniku gibanje na prostore azilnega doma najdalj za tri mesece (1. točka) in odločila, da morebitna pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (2. točka). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik dne 13.1.2004 podal prvo prošnjo za azil, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom tožene stranke z dne 16.1.2004, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča, št. I Up 311/2004-2 z dne 24.3.2004. Ta okoliščina je pravno relevantna glede na nesporno dejstvo, da je tožnik vložil ponovno prošnjo za azil v času, ko je bil zaradi izvršitve izgona iz Republike Slovenije nastanjen v Centru za tujce v P. Predmet spora v obravnavani zadevi je torej sklep tožene stranke, s katerim je tožniku omejila gibanje na prostore azilnega doma zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka ob ponovni tožnikovi prošnji za priznanje azila (3. alinea 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 1. odstavka 36. člena ZAzil), ker je štela, da je tožnik vložil ponovno prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikove ugovore, da navedeni ukrep ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije, saj določba 1. odstavka točke f, 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) določa zakonitost odvzema prostosti nekaterim osebam, med drugim tudi z namenom izgona iz države. Tudi dolžina omejitve gibanja je le začasna, in sicer najdalj za tri mesece. Ta omejitev bo trajala le toliko časa, dokler so še podani razlogi za tak ukrep. Ukrep je bil izrečen v skladu z določbo 3. odstavka 27. člena ZAzil, na podlagi katerega upravni organ odloča po diskrecijski pravici na podlagi prostega preudarka. V tem primeru je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 38. člena ZUS.

Zoper izpodbijano sodbo tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Meni, da se kljub pravnomočno končanem postopku po prvotni prošnji za azil ravnanje prosilca za azil ne more šteti za zavajanje oziroma zlorabo postopka v smislu 36. člena ZAzil. Gre za pravno nevzdržno situacijo, ko azilni postopek, v katerem se bo odločalo o utemeljenosti prošnje za azil, še ni končan, tožena stranka z izpodbijanim sklepom že prejudicira odločitev o tem, ali je prošnja za azil utemeljena ali pa morda predstavlja zavajanje oziroma zlorabo postopka. Tudi dejstvo, da ni vložil vloge takoj dne 6.4.2004, ni razlog za sum zavajanja oziroma zlorabe postopka. Na odločitev ne bi smelo vplivati niti njegovo zadrževanje v Republiki Avstriji pred prihodom v Slovenijo. Njegov namen je bil zaprositi za azil v Sloveniji. Prav tako ni v kazenskem postopku, da bi mu bila omejena svoboda gibanja. Izpodbijana sodba tudi nima vseh predpisanih elementov. Zlasti bi morala obrazložitev obsegati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe diskrecijske pravice, ki omogočajo preizkus upravnega akta na način, kot to določa 3. odstavek 38. člena ZUS. Gre za generalno preventivni učinek, da on in drugi prosilci za azil, ki vložijo ponovno prošnjo za azil, tega ne bi več počeli, ker bodo v tem primeru za nekaj časa zaprti. Edina sankcija za ponovno prošnjo za azil je lahko le zavrnitev vloge.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe in še dodaja: Pravilno je stališče sodišča prve stopnje in že pred njim tožene stranke, da je po določbi 3. alinee 1. odstavka 27. člena prosilcu za azil možno začasno omejiti gibanje zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil. Tožena stranka je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožniku pravilno in zakonito omejila pravico gibanja zaradi razlogov, navedenih v 5. alinei 36. člena ZAzil, saj je tožnik vložil ponovno prošnjo za azil po odreditvi nastanitve v Center za tujce v P. ter že po prispetju v ta center, zaradi njegove odstranitve iz Republike Slovenije, ker je ni zapustil prostovoljno po pravnomočni zavrnitvi prvotne prošnje za azil. Tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča s tem, ko je tožnik vložil ponovno prošnjo za azil tik pred njegovo odstranitvijo iz Republike Slovenije, obstaja sum, da je to prošnjo vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da omejitev gibanja ni v skladu z EKČP. Ker je že tekel postopek za njegovo odstranitev iz Republike Slovenije, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bila omejitev gibanja tožniku izvedena zakonito v smislu točke f. 1. odstavka 5. člena EKČP. Navedena določba EKČP je ena izmed taksativno naštetih izjem od s to konvencijo zagotovljenega varstva človekove pravice do osebne svobode.

Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je preverilo tudi zakonitost izpodbijanega sklepa glede meje prostega preudarka. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi tožena stranka te meje ni prekoračila, uporabila pa ga je tudi za namen, za katerega je bil določen.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo v skladu z določbo 73. člena ZUS, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.