Jedro

Predlog državnega tožilca za odreditev pripora ne more biti predmet preizkusa z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega S. K. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Kopru je pritožbi obdolženca in njegovega (takratnega) zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 19., 20., 22. in 29. člena Ustave. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijane sklepe razveljavi in nezakonit ter protiustaven pripor odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora utemeljen sum obrazložen ter da zagovornik pravzaprav uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ima predlog državnega tožilca za odreditev pripora z dne 16. 12. 2011 vse značilnosti nerazumljive vloge, zaradi česar bi preiskovalna sodnica morala postopati po določbi tretjega odstavka 76. člena ZKP. Državni tožilec v predlogu zatrjuje, da je 18. 10. 2011 neugotovljeno kje na območju Kopra prišlo do predaje oziroma izročitve prepovedane droge, ki jo je S. K. ponovno prodal in sicer S. B. Vložnik meni, da je glede na opisano historično dogajanje povsem nejasno, kako je državni tožilec prišel do tega, da naj bi obdolženec drogo ponovno prodal. Enaka nejasnost glede opisa dejanja in argumentacije je ponovljena v zahtevi za preiskavo.

6. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno določbo. Predmet preizkusa z zahtevo za varstvo zakonitosti torej ne more biti ne predlog državnega tožilca za odreditev pripora ne zahteva državnega tožilca za uvedbo preiskave. Ta akta državnega tožilca namreč ne predstavljata pravnomočne sodne odločbe, zato Vrhovno sodišče vložnikovih navedb v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti ne more presoditi. Vrhovno sodišče sicer ugotavlja, da predlog državnega tožilca za odreditev pripora vsebuje vse potrebne elemente: opis očitanega kaznivega dejanja iz z njim povezano obrazložitev utemeljenosti suma, navedbo dokazov, na katerih temelji utemeljen sum, predlog, naj preiskovalna sodnica odredi pripor, prav tako državni tožilec navaja objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih ugotavlja obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, in končno zatrjuje tudi obstoj okoliščin o neogibnosti in sorazmernosti pripora. V zvezi z zatrjevano nejasno uporabo besed „ponovno“ in „prodal“ pa bo v preiskavi mogoče ugotoviti, ali naj bi obdolženec prepovedano drogo prodal ali predal in ali naj bi to storil enkrat ali večkrat oziroma bo mogoče ugotoviti, ali ne gre morda le za pravopisno napako.

7. Vložnik ne more uspeti z navajanjem, s katerim izpodbija obstoj utemeljenega suma, in sicer da v obravnavani zadevi ni pojasnjeno, zakaj je določene besedne zveze treba razumeti kot navedbe droge in zakaj jih ni mogoče razumeti v njihovem običajnem, vsakdanjem pomenu; da se izpodbijani pravnomočni sklep ni distancirano opredelil do navedb policije in tožilstva; da ni jasna ugotovitev, zapisana v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da bi lahko šlo za naključno istočasnost srečanja K. v Kopru z A. R. zaradi „zagovorno zatrjevanim“ posredništvom pri prodaji avtomobila in za kakršno koli R. kriminalno udeležbo, zaključeno z aretacijo B.; in da obdolžencu ni mogoče šteti v slabo njegovih osebnih povezav z osebami, s katerimi je na Hrvaškem prestajal kazen zapora. Izhajajoč iz obdolženčevega zagovora ter s podajanjem lastne ocene obravnavanega dogodka in zbranih dokazov vložnik nasprotuje dokazni oceni sodišč, podani v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Presoja dokazne ocene namreč temelji na ugotovljenem dejanskem stanju. Izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu bi bilo mogoče očitati arbitrarnost v primeru, če iz sodno ugotovljenih dejstev povsem očitno ne bi izhajala utemeljenost suma, vendar obravnavani primer ni tak.

8. Sklepno vložnik navaja, da se obdolženec in njegov takratni zagovornik na pripornem naroku nista imela možnosti seznaniti z obremenilnim gradivom, na katerega je državni tožilec v pomembni meri oprl predlog za odreditev pripora; da je zunajobravnavni senat svojo argumentacijo oprl prav na vsebino telefonskih komunikacij obdolženca, ki so jih prestregli hrvaški varnostni organi in katere je preiskovalna sodnica na pripornem razlogu izločila iz spisa oziroma jih je vrnila državnemu tožilcu. S tem, ko se obdolženec po vložnikovem zatrjevanju ni mogel izjasniti o obremenjujočih dokazih, je bila kršena njegova pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Tudi takemu vložnikovemu stališču ni mogoče pritrditi. Iz zapisnika o zaslišanju obdolženca z dne 16. 12. 2011 je razvidno, da je preiskovalna sodnica državnemu tožilcu vrnila dokumente, ki niso v slovenskem jeziku in kot taki ne morejo biti upoštevni kot dokaz. Nadalje, iz navedb državnega tožilca, s katerimi je obrazložil utemeljenost suma, je razvidno, da se državni tožilec opira tako na dokazno gradivo, ki ga je zbrala slovenska policija, kot na dokazno gradivo, ki ga je zbrala in slovenskim organom pregona posredovala hrvaška policija. Še istega dne je obdolženec prosil za pregled spisa, kar mu je sodišče tudi omogočilo, torej je imel možnost pregledati tudi dokaze, ki jih je zbrala slovenska policija. Sicer Vrhovno sodišče še ugotavlja, da je iz navedb državnega tožilca v zahtevi za preiskavo z dne 17. 12. 2011, na katero se državni tožilec sklicuje tudi v ponovnem predlogu za odreditev pripora z dne 17. 12. 2011, razvidno, da državni tožilec tej zahtevi ponovno prilaga tudi dokazno gradivo, ki so ga zbrali hrvaški varnostni organi in ki je bilo že ob prvi predložitvi preiskovalni sodnici prevedeno v slovenščino. Zato ni mogoče trditi, da se obdolženec ni mogel seznaniti z gradivom, ki ga obremenjuje. Vložnik zgolj na splošni ravni zatrjuje, da se obdolženec ni mogel seznaniti z obremenjujočim gradivom, določno pa ne navede, s katerim. S tem, ko vložnik ne konkretizira svojih trditev (prvi odstavek 424. člena ZKP), Vrhovno sodišče ne more presoditi zatrjevane kršitve 29. člena Ustave.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev Ustave, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.