Jedro

V času vložitve tožbe tožnice na plačilo razlike plače veljavni ZST-1 ni določal taksne obveznosti v individualnih delovnih sporih premoženjske narave. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožnica takse za pritožbo ni dolžna plačati, ker ni plačala takse za tožbo. Po predhodnih in končnih določbah (1. odstavek 26. člena ZST-1) se takse za postopek in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi, ker pa je tožnica po uveljavitvi tega zakona vložila pritožbo, je nastala taksna obveznost po ZST-1B in sicer po tar. št. 2.3.2.1 za postopek o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari v individualnih delovnih sporih premoženjske narave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrne ugovor tožeče stranke z dne 16. 12. 2014 zoper plačilni nalog opr. št. Pd 413/2009 z dne 10. 12. 2014 in da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa plačati sodno takso za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari - postopek na splošno v znesku 582,00 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nasprotja z ustavnim načelom pravne države in z ustavno pravico do pravnega varstva ter ker je bila tožeči stranki plačana sodna taksa za tožbo vrnjena. Navaja, da med strankama teče spor glede nepravičnega načina obračunavanja plač, ki velja za vse visokošolske učitelje, zaposlene na Fakulteti A. in ne samo za tožnico. Zaradi navedenega se ta spor, skladno z določili ZDSS-1, šteje za kolektivni delovni spor. Skladno s 57. členom ZDSS-1 se sodne takse v kolektivnih delovnih sporih ne plačujejo. Tožnica je za tožbo, ki jo je vložila 14. 7. 2009, plačala sodno takso v višini 220,50 EUR. Sodišče ji je na njeno vlogo za vračilo sodne takse dne 19. 8. 2009 ugodilo in ji plačano takso tudi vrnilo. Ker je bila tožnici sodna taksa na prvi stopnji celo vrnjena, ni razloga, da bi bila tožnica dolžna plačati sodno takso za pritožbo. Glede na vrnjeno sodno takso je upravičeno verjela, da gre za spor, v katerem se sodne takse ne plačujejo. Odločitev sodišča za plačilo sodne takse za pritožbo je v nasprotju s 25. členom Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja pravico do sodnega varstva, saj je lahko stranki zaradi plačila sodne takse pravica do pravnega sredstva onemogočena. Odločitev o plačilu sodne takse ni diskrecijska pravica sodišča, ki si tekom spora ne more premisliti in se odločiti, da mora tožnica sodno takso plačati. Zaradi navedenega tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožnice ugodi in plačilni nalog za plačilo sodne takse odpravi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 16/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da niso podane bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, sodišče pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno tolmačilo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in nadaljnji), saj se obravnavani spor šteje za kolektivni delovni spor in zato skladno s 57. členom ZDSS-1 tožnica sodne takse ni dolžna plačati. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ta spor ni kolektivni delovni spor po določbah ZDSS-1, ampak individualni delovni spor, ker tožnica s tožbo zahteva plačilo razlik v mesečnih plačah.

ZDSS-1 v 6. členu določa vrste kolektivnih delovnih sporov, v 44. členu določa, da se postopek v kolektivnih delovnih sporih začne na predlog, v 45. členu pa, da je udeleženec v postopku oseba, organ ali združenje, ki je vložil predlog (predlagatelj postopka) ter oseba, organ ali združenje, proti kateremu je predlog vložen (nasprotni udeleženec). Tožnica pa je pred naslovnim sodiščem dne 15. 7. 2009 vložila tožbo zoper toženo stranko, s katero uveljavlja denarni zahtevek.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da v obravnavani zadevi ne gre za kolektivni delovni spor, ampak za individualni delovni spor.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da že iz razloga, ker tožnica ob vložitvi tožbe ni bila dolžna plačati sodne takse v višini 220,50 EUR ter ji je sodišče že plačano takso vrnilo, tožnica ni dolžna plačati sodne takse za pritožbeni postopek. V času vložitve tožbe tožnice (14. 7. 2009) veljavni Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008) ni določal taksne obveznosti v individualnih delovnih sporih premoženjske narave. Ta obveznost je nastala šele z novelo ZST-1B (Ur. l. RS, št. 63/2013 z veljavnostjo 10. 8. 2013), ki v 2. točki 2. člena določa, da se takse plačujejo v postopku delovnih in socialnih sporov, razen, če za posamezne vrste postopkov v delovnih in socialnih sporih zakon ne določa drugače. Neutemeljeno je zato pritožbeno sklicevanje, da tožnica takse za pritožbo ni dolžna plačati, ker ni plačala takse za tožbo. Po predhodnih in končnih določbah (1. odstavek 26. člena ZST-1) se takse za postopek in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi, ker pa je tožnica po uveljavitvi tega zakona vložila pritožbo, je nastala taksna obveznost po ZST-1B in sicer po tar. št. 2.3.2.1 za postopek o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari v individualnih delovnih sporih premoženjske narave.

Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.