Jedro

Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.Pri presoji pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prisodilnem delu (točka I. izreka) in stroškovni odločitvi (točka III. in V. izreka) delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine še za nadaljnjih 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2016 dalje in glede predpravdnih stroškov še za nadaljnjih 97,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki namesto 1.997,65 EUR povrniti 409,55 EUR pravdnih stroškov.

II. Pritožba tožeče stranke in nadaljnja pritožba tožene stranke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih nespremenjenih delih potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 249,34 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 12. 11. 2020 razsodilo: - pod točko I izreka toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) v 15 dneh plača odškodnino v znesku 14.686,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2016 dalje; - pod točko II izreka zavrnilo kot neutemeljen tožnikov tožbeni zahtevek v presežku, kjer je zahteval plačilo še nadaljnjih 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2016 dalje in mesečno rento v znesku 162,55 EUR neto, povečano za plačilo davkov in prispevkov, za obdobje 20 let od vložitve tožbe dalje; - pod točko III izreka toženki naložilo, da tožniku v 15 dneh plača 171,73 EUR predpravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku izpolnitvenega roka, - pod točko IV izreka zavrnilo tožnikov presežni zahtevek za plačilo še nadaljnjih predpravdnih stroškov v višini 795,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2016 dalje; - pod točko V izreka toženki naložilo, da tožniku v 15 dneh povrne 1.997,65 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku izpolnitvenega roka dalje.

2. Zoper sodbo sta pritožbi vložili obe pravdni stranki.

3. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo v odločitvi pod točkami II, III, IV in V izreka (saj za pritožbo zoper odločitev pod točko I izreka ne bi imel pravnega interesa). V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu zavrnilnega zahtevka spremeni tako, da se tožniku prisodi za nepremoženjsko škodo še nadaljnjih 11.000,00 EUR s pripadki in glede na takšno odločitev ponovno odločil o stroških postopka.

V pritožbi je zatrjeval, da je sodišče prve stopnje v zvezi z utrpelo nepremoženjsko škodo tožnika zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo in upoštevalo tudi diagnoz, ki so za tožnika izhajale iz medicinskih izvidov, ki jih je tožnik navajal tudi v tožbi. Ta medicinska dokumentacija tudi v celoti potrjuje, da je tožnik utrpel izredno intenzivno nezgodo in je imel izredno hude posledice, ki jih je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo, vendar pa iz naslova pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožniku odškodnine ni odmerilo, za ostale oblike nepremoženjskih škod pa je tožniku odmerilo bistveno prenizke odškodnine. Ker so tožniku duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti nastale in izhajajo iz medicinske dokumentacije in izvedeniških mnenj, pomeni nepriznanje odškodnine iz tega naslova podanost absolutne bistvene kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstoji neskladje med razlogi sodbe in vsebino listin. V zvezi s pretrpelimi in bodočimi telesnimi bolečinami izpostavlja stres, ki ga je tožnik doživel ob škodnem dogodku in je glede na njegovo kronično bolezen povzročil porušenje siceršnjega zdravstvenega stanja tožnika, saj je pred prometno nesrečo delal z 8 urnim delovnim časom, po njej pa zgolj s 4 urnim delovnim časom. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, čeprav je jasno, da je prišlo tako do začasnega kot do trajnega poslabšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova s prisojenim zneskom 13.000,00 EUR od zahtevanih 16.500,00 EUR prisodilo bistveno prenizko odškodnino, pri tej pa neutemeljeno v škodo vključilo tudi odškodnino iz naslova pretrpljenih in bodočih duševnih bolečin iz naslova trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je sicer kot posebno vrsto nepremoženjske škode ni priznalo oziroma ovrednotilo. Slednje pa je neupravičeno. Sodišče prve stopnje je z odmerjeno odškodnino za strah močno podcenilo pretrpljeni in bodoči strah tožnika in njegovo intenziteto. Zmeren sekundaren strah je pri tožniku prisoten še danes, ker so poškodbe pustile pri tožniku trajne posledice in bolečine. Zaradi močnega strahu je bilo tožnikovo duševno ravnovesje tako porušeno, da nekaj časa ni upal voziti avtomobila. Še sedaj čuti strah, ko se približuje krožnemu križišču in da ne bo mogel več normalno živeti in opravljati dela, s katerim se je preživljal. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z odmero 1.500,00 EUR odškodnine iz naslova strahu tožniku odmerilo prenizko denarno odškodnino, ki ne odraža dejanske intenzitete strahu, saj so simptomi popoškodbene stresne motnje in postravmatske stresne motnje dokaz za to, da je tožnik doživel večji strah za svoje zdravstveno stanje. Zato bi primerna odškodnina za strah znašala 4.500,00 EUR, kot je zahteval tožnik. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče tožnikove trajne posledice napačno ugotovilo. Poškodba rame je kot trajna posledica pustila zmanjšano gibljivost dela rame in atrofijo mehkih tkiv, ki tožnika pomembno omejujejo pri zmernem do težjem fizičnem delu. Zlasti je omejen pri delu z levo roko v položaju dvignjene nadlahti in v višini rame ali nad njo. Zato je tudi pri poklicnem delu precej omejen, pri čemer v kumulaciji s kronično sklepno boleznijo tega ne more opravljati več kot 4 ure. Tožnika dodatno omejuje tudi posledično omejena gibljivost levega zapestja. Zaradi okvare funkcij dveh sklepov levega zgornjega uda je uporabnost tožnikove leve roke trajno zmanjšana v znatni meri, pri številnih vsakodnevnih opravilih. Te težave tožnika so bistveno večje zaradi bolezenske prizadetosti tožnikove desne roke. Nefunkcionalno stanje tožnikovega levega ramenskega sklepa je trajne narave in posledica predmetnega škodnega dogodka. Iz izvedeniškega mnenja dr. A. je razvidno, da so posledice poškodbe rame močno poslabšale življenjske aktivnosti tožnika, pri tem pa je prišlo tudi do stalnih posledic. Tako iz izvedeniškega mnenja izhaja, da gre v zvezi s to poškodbo zgolj za vprašanje intenzitete zmanjšanja življenjskih aktivnosti in je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti iz tega naslova ni bilo. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da sta mnenji dr. A. in L. nasprotni. To je le navidezno. Izvedenec dr. L. je glede vpliva prometne nesreče na tožnikovo zdravstveno stanje po bolniškem staležu navedel, da se je to stabilizirano, da pa bi ocenil, da je škodni dogodek na oceno invalidnosti vplival na trajno spremenjenem zdravstvenem stanju 40 %. Ob soočenju s temi stališči izvedenca L. je izvedenec A. povedal, da se izrecno ograjuje od ocene morebitnih psihičnih posledic in da so psihični vplivi pomembni, vendar ni izvida psihiatra ali kliničnega psihologa. Dr. A. pa ni upošteval tožnikove celotne zdravstvene dokumentacije in terja še psihiatrični izvid. Izvedenec dr. A. tako govori izključno o fizičnih poškodbah, izvedenec L. pa tožnika obravnava celovito in upošteva vso zdravstveno dokumentacijo. Izvedeniško mnenje dr. T. je kontradiktorno, saj ta najprej na splošno zatrdi, da določene posledice v stroki so priznane, potem pa kljub dejstvu obstoja medicinske dokumentacije, to je izvidov SB ... z dne 18. 6. 2013, 24. 7. 2013, 3. 9. 2013, 11. 12. 2013 in 26. 2. 2014 negira takšne izvide in posledice za tožnika. Upoštevajoč te izvide pa bi moral dati izvedenec drugačno mnenje. Če prometna nesreča ne bi poslabšala tožnikovega zdravstvenega stanja, bi glede na vnetni diagram bolezni ne bilo nobenega razloga, da tožnik ne bi še danes delal 8 ur. Glede na samoomejitev izvedenca T., ko je ta povedal, da za komentarje mnenj travmatologa in izvedenca medicine dela nima strokovnih kompetenc, to pomeni, da je ta izvedenec zgolj ocenjeval zdravstveno stanje bolezni, ni pa se mogel izreči o posledicah nesreče. Tožnik meni, da prometna nesreča ni bila izključni vzrok njegove invalidnosti, vendar je bistveno pripomogla k poslabšanju že obstoječe bolezni, kar je ugotovil dr. Č. in invalidska komisija. Pritožnik zato meni, da sodišče prve stopnje navedene oblike nepremoženjske škode ni pravilno ugotovilo in upoštevalo pri odmeri odškodnine. Tožniku so kot trajne ostale tudi bolečine v vratu in pogostih glavobolih, moti pa ga tudi močnejša svetloba. Pritožnik mora tako v doseganje podobnih rezultatov, kot jih je dosegal pred prometno nesrečo, vlagati bistveno več truda in časa. Gre za hujšo stopnjo zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki tožniku povzroča hude duševne bolečine, ki bodo takšne ostale tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje tožniku teh duševnih bolečin in trajnih posledic ni upoštevalo, saj je v točki 33 obrazložitve zmotno stalo na stališču, da tožnikova delovna zmožnost ni bila zmanjšana. Takšna ugotovitev je v nasprotju z medicinsko dokumentacijo tožnika, zato pa je pri ugotovitvi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti podana tudi kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer je tožnik prizadet tako pri delih v službi kot pri delih doma, ne more pa tudi izvajati rekreativnih aktivnosti s športi z žogo, kolesarjenjem, veslanjem. Sodišče prve stopnje je tako tožniku odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti glede na izrazito velik obseg 7 mesečnega zdravljenja odmerilo prenizko, takšna pa je tudi odškodnina iz naslova strahu. Zmotno je sodišče ugotovilo, da tožnik ni utrpel trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, ob tem pa zmotno tudi ugotovilo, da tožnikova zmanjšana delovna sposobnost za 4 ure oziroma invalidnost ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je tako tožniku iz naslova nepremoženjske škode zavrnilo zahtevek v višini 11.000,00 EUR, takšen pa bi tožniku šel ravno iz naslova pretrpelih in bodočih duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ob odmeri te odškodnine bilo pod vtisom problematike zmanjšanja delovne sposobnosti, ki pa ni enaka zmanjšanju življenjske aktivnosti. Sodišče bi sicer moralo v celoti slediti zahtevku tožnika iz naslova nepremoženjske škode, saj ta ob primerljivi sodni praksi ni pretiran, ker ne gre za običajno poškodbo rotatorne manšete, ampak tudi za posledice poškodbe glave in z njimi povezane psihične posledice, ob trajno okrnjeni funkciji tožnikove leve roke, ki pa glede na tožnikovo bolezensko nefunkcionalnost desne roke pomeni, da gre za bistveno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Zaradi izredno hudih posledicah, ki jih je tožnik utrpel, bi tako pri odmeri pravične denarne odškodnine bilo potrebno upoštevati odločbe VS 002632, 002609, sodbo VSC Cp 737/2012, sodbo VSL II Cp 1632/2015 in sodbo VII Ips 311/2009. 4. Toženka je s pritožbo izpodbijala prisodilni del sodbe (točka I izreka). V pritožbi je uveljavljala pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika še za nadaljnjih 10.000,00 EUR in odloči o stroških.

V pritožbi je navajala, da je denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 30.500,00 EUR odškodnina, ki znatno presega odškodnine, ki jih sodna praksa dosoja za podobne poškodbe. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo previsoki denarni odškodnini iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno pri odmeri odškodnine za telesne bolečine upoštevalo tudi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, čeprav tožnik s tožbo posebne odškodnine za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti ni niti iztoževal niti zatrjeval. Takšna odškodnina se sicer prisoja le v izjemnih primerih, ki v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Glede na ugotovljen obseg tovrstne škode bi, upoštevajoč sodno prakso, tožniku pripadala pravična denarna odškodnina največ v višini 10.000,00 EUR in ne 13.000,00 EUR, kot je to zmotno odmerilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožniku previsoko odmerilo tudi denarno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožniku je po končanem bolniškem staležu zaradi posledice v prometni nezgodi utrpelih poškodb ostala nespremenjena delovna zmožnost in bi bil v primeru, če ne bi imel zdravstvenih težav zaradi revmatičnega poliartritisa, sposoben za delo v polnem delovnem času. Trajne funkcionalne posledice obravnavane prometne nesreče so namreč takšne, da bi lahko tožnik svoje poklicno delo opravljal brez kakršnihkoli omejitev. Iz izvedeniškega mnenja dr. A. namreč izhaja, da ima tožnik v posledici poškodovanja leve rame zavrto gibljivost leve rame srednje stopnje in oslabljen stisk leve roke, v posledici poškodbe levega zapestja pa zavrto gibljivost levega zapestja lažje stopnje. Popoškodbena stresna motnja z anksiozno reakcijo je pri tožniku izvenela do konca zdravljenja, glavoboli, ki so bili posledica pretresa možganov pa v enem letu po poškodbi. Dela, pri katerih je tožnik glede na izvedenčevo mnenje zmanjšano sposoben, opravlja zgolj občasno, zato pa odmerjena odškodnina iz tega naslova v višini 16.000,00 EUR, kar predstavlja 13,68 neto plač, močno odstopa od sodne prakse za podobne primere. Ta je v sodbah VS 001467, VS 001819 in VS 001952 oškodovancem za hujše poškodbe prisodila 4,98, 8,67 in 7,2 neto plače. V zadevi VS 001649 pa 9,2 neto plače. Po oceni toženke bi znašala primerna odškodnina tožniku največ 9.000,00 EUR oziroma 7,7 plače. 5. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril, da so neutemeljeni njeni pritožbeni očitki. Toženkino pritožbeno sklicevanje na odločbe, izdane v letih 2008 in 2009 za poškodbe, ki so jih oškodovanci zadobili od leta 1994 do leta 2000, je glede na časovno odmaknjenost povsem nerelevantno. Kot je sam izpostavil in obrazložil v svoji pritožbi, so odmerjene odškodnine prenizke. Predlagal je zavrnitev pritožbe toženke in priglasil stroške odgovora na pritožbo ter zahteval njihovo povrnitev od toženke.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

O pritožbenih očitkih o podanosti zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

7. Sodišče prve stopnje je poškodbe, ki jih je utrpel tožnik v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, ugotovilo na podlagi pisnega in ustno dopolnjenega izvedeniškega mnenja izvedenca travmatološke stroke prim. dr. A., ki ga je ta izdelal na podlagi pregleda celotne medicinske dokumentacije za tožnika (kot je razvidno iz vsebine samega izvedeniškega mnenja tudi na podlagi pregledov, izvidov nevrologa z dne 18. 6. 2013, 24. 7. 2013, 11. 12. 2013 in 26. 2. 2014 ter izvida z dne 3. 9. 2013), spisovnega gradiva in pregleda tožnika in kateremu v tem delu ni nasprotovala nobena od pravdnih strank. Tega je zaradi njegove strokovnosti, koherentnosti in jasnosti štelo za prepričljivega. Tako je ugotovilo, da je tožnik utrpel udarnino in odrgnino v predelu čela levo, pretres možganov, udarnino in odrgnino v predelu leve rame, nateg vratnih mišic, delno pretrganje tetive supraspinatne mišice v levem ramenu in zvin levega zapestja. Zaradi pretresa možganov pa se je pri njem razvil sindrom po pretresu možganov, zaradi doživljanja in podoživljanja nesreče in dogodkov v zvezi z nesrečo pa se je pri njem razvila tudi postravmatska stresna motnja. Pritožbeni očitki tožnika o zmotnosti takšnih ugotovitev sodišča, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo tudi diagnoz, ki jih je na podlagi zdravniških izvidov tožnik zatrjeval v tožbi, prepričljivosti takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na strokovni opredelitvi izvedenca medicinske stroke, ki jo je ta podal na podlagi izvidov, ki jih je kot medicinski strokovnjak strokovno ocenil, ne morejo omajati prepričljivosti ugotovitev sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi pisnega in ustno dopolnjenega izvedeniškega mnenja izvedenca dr. A. ugotovilo intenzivnost in trajanje tožnikovih utrpelih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Tako je ugotovilo, da je tožnik v zvezi z v škodnem dogodku utrpelimi poškodbami utrpel stalne hude telesne bolečine, ki so trajale 14 dni in srednje hude telesne bolečine, ki so trajale en mesec, nato pa pet mesecev blage in pretežno stalne telesne bolečine, ki so bile občasno ob fizioterapiji, ležanju na levem boku in ponavljajočih se gibih v levi rami tudi srednje intenzitete. Po tem času in tudi v bodoče pa je tožnik utrpel in bo trpel občasne blage telesne bolečine v levi rami. Sicer so telesne bolečine tožnika v vratu v celoti prenehale do konca zdravljenja 31. 12. 2013, bolečine v zapestju pa v treh do štirih mesecih po poškodbi. Prav tako je tožnikov glavobol, ki je bil posledica pretresa možganov, na začetku pa povezan tudi z bolečinami v vratu in ki je bil najprej dva meseca vsakodneven in hude intenzitete, za tem pa pogost in srednje hud dva meseca, pogost in blag pa še nadaljnje tri mesece, občasen glavobol v zvezi s pretresom možganov pa je tožnik imel še pol leta, v enem letu izzvenel. Kot neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je tožnik utrpel: hospitalizacijo v bolnišnici, jemanje nesteroidnih zdravil proti bolečinam, lažjih opioidnih zdravil, antidepresivov in sedemtedensko imobilizacijo leve rame v ruti pestovalnici in enako obdobje imobilizacijo levega zapestja bodisi z opornico, bodisi z mavčevim koritom, osemkratno izpostavljenost RTG slikanju, trikratno izpostavljenost kompjuterski tomografiji in enkratno preiskavo z magnetno resonanco, dvakratno UZ preiskavo in dvakratno elektroencefalografsko preiskavo, 65 ambulantnih fizioterapij in nekaj fizioterapij v zdravilišču, 20 pregledov pri specialistih, 19 pri domačem zdravniku. Pritožbeni očitki tožnika o zmotnosti takšnih ugotovitev, utemeljevani s svojo drugačno dokazno oceno dela izvedenih dokazov, ne morejo omajati prepričljivosti takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje in so tako neutemeljeni.

9. Tudi intenzivnost in trajanje strahu, ki ga je v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom utrpel tožnik, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca dr. A., na katerega v tem delu nobena od pravdnih strank ni imela nobenih pripomb. Tako je ugotovilo, da je tožnik utrpel ob samem škodnem dogodku tik pred trčenjem hud kratkotrajen primarni strah, hud, približno pol ure trajajoč primarni strah pa je tožnik utrpel tudi med prevozom v bolnišnico in približno eno uro po tem med pregledi. Sekundarni strah, to je strah za izzid zdravljenja, je za tem kot srednje hud strah trajal pri tožniku dva meseca, vendar pa je bil že od tretjega tedna po prometni nesreči dalje prekrit s simptomi postravmatske stresne motnje, ki se je takrat razvila pri tožniku in ki je izzvenela do konca zdravljenja, skupaj z njo pa tudi strah za izzid zdravljenja. Pritožbene trditve tožnika, da trpi zmeren sekundarni strah še danes in ga bo tudi v bodoče, ki v takšnem izvedeniškem mnenju nimajo podlage, tako ne morejo izpodbiti prepričljivosti ugotovitev sodišča prve stopnje.

10. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obsegom tožnikovih utrpelih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca travmatološke stroke dr. A. ugotovilo, da je tožniku kot trajna funkcionalna posledica delno pretrgane tetive mišice v levem ramenu ostala zavrta gibljivost leve rame srednje stopnje in oslabela moč stiska leve roke, kot trajna funkcionalna posledica zvina levega zapestja pa zavrta gibljivost levega zapestja lažje stopnje. Zaradi takšnih posledic je tožnik močno zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo dvigovanje leve zgornje okončine nad višino ramen, za dela, ki zahtevajo dvigovanje bremen z levo roko, težjih od 5 kg ter za dela, ki zahtevajo polno gibljivost v levem zapestju, kot je uporaba različnih ročnih orodij. Kot posledico utrpelega natega vratnih mišic je imel tožnik začasno, za dobo pol leta, zavrto gibljivost vratne hrbtenice. Sedem mesecev pa je imel zaradi sindroma po pretresu možganov in postravmatske stresne motnje tožnik zmanjšano funkcijo možganov, ki se je kazala v vrtoglavicah, občasnih slabostih, motnjah spanja, motnjah koncentracije, spominskih motnjah, občutljivosti na svetlobo, utrujenost, brezvoljnost in črnogledost. Po tem času so ti simptomi prenehali, v času njihovega obstoja pa je bil tožnik močno zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo dober spomin, koncentracijo, hitre psihične reakcije, dolgotrajno spremljanje televizije, dolgotrajno branje, obiskovanje različnih predstav in sodelovanje v družbenih aktivnostih. Na podlagi takšnih ugotovitev izvedenca je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi tožnika, da sedaj hišna opravila in vrtna dela in urejanje okolice opravlja težje z več napora, omejen pa je tudi pri rekreativni športni aktivnosti, to je pri kolesarjenju, s katerim se je ukvarjal pred škodnim dogodkom, saj ga sedaj pri daljšem kolesarjenju začne boleti leva roka v predelu rame. Na podlagi izpovedbe tožnika je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da tožnik tudi po škodnem dogodku opravlja poklicno delo avtocenilca na istem delovnem mestu kot pred škodnim dogodkom, pri opravljanju poklicnega dela, ki ga zajema predvsem vožnja z avtomobilom in delo z računalnikom, pa je prizadet pri daljši vožnji, ker ga začne boleti leva rama in vrat, zaradi moteče sončne svetlobe je začel nositi sončna očala, ostalih omejitev pa nima. Na podlagi izvedenca dr. A. je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da se tožnik že od leta 2004 dalje zdravi zaradi revmatičnega poliartritisa, zaradi katerega ima močno prizadeto, praktično negibljivo desno zapestje in prste desne roke, prizadeto pa ima tudi desno ramo, nima pa zaradi te bolezni prizadete leve roke, leve rame ali levega zapestja. Na podlagi takšne ugotovitve izvedenca in izpovedbe tožnika pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je zaradi takšne bolezensko omejene gibljivosti desne roke in desnega ramena tožnika, zmanjšana gibljivost leve rame in levega zapestja (kot posledic obravnavane prometne nesreče) pomembneje vplivala na tožnikovo zmanjšanje življenjske aktivnosti, saj je tožnik z levo roko, pred škodnim dogodkom in po njem, nadomeščal zaradi bolezni obolelo desno roko. Na podlagi med seboj skladnih izvedeniških mnenj izvedencev travmatološke stroke dr. A., izvedenca medicine dela, prometa in športa mag. V. in izvedenca revmatološke stroke izr. prof. dr. T., pa tudi izvedeniškega mnenja invalidske komisije ZPIZ z dne 27. 2. 2014, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da posledice obravnavane poškodbe sicer niso vplivale na zmanjšanje tožnikovih delovnih zmožnosti za opravljanje poklicnega dela, ki ga je ta opravljal pred škodnim dogodkom, v smislu njegove nezmožnosti ga opravljati v polnem osemurnem dnevnem obsegu, saj tožnikova (z odločbo z dne 14. 4. 2014) z dnem 27. 2. 2014 uvrstitev v III. kategorijo invalidnost z zgolj štiriurnim dnevnim delovnim časom, vendar še vedno na delu samostojnega sodelavca za škode, ki ga je opravljal tudi pred tem, ni posledica škodnega dogodka, ampak izključno posledica tožnikove predhodne bolezni (seropozitivnega revmatoidnega artritisa). Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca revmatološke stroke dr. T., ki ga je ta utemeljil tudi z grafičnimi prikazi pri tožniku opravljenih meritev aktivnosti tožnikove bolezni, pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da obravnavana prometna nesreča in njene posledice niso pomembneje vplivale na aktivnosti revmatoidnega artritisa pri tožniku oziroma na njegovo trajno poslabšanje, s tem pa tudi ne na posledično zmanjšano štiriurno dnevno službeno delovno nezmožnost. Dokazni zaključki sodišča prve stopnje, temelječi na takšnih skladnih izvedeniških mnenjih izvedencev, so življenjsko logični in prepričljivi in jih tožnik z drugačno lastno dokazno oceno dela dokazov (dela izvidov in izvedeniških mnenj dr. A. in dr. T. ter izvedenca medicine dela in športa L., kateremu sodišče prve stopnje ravno zaradi nasprotnosti s skladnimi izvedeniškimi mnenji dr. A., dr. V. in dr. T. ni sledilo), ne more omajati.

11. Pritožbeni očitki tožnika, s katerimi je uveljavljal pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se tako v celoti izkažejo kot neutemeljeni.

O pritožbenih očitkih o podanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

12. ZPP v 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tovrstno kršitev opredeljuje kot kršitev, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Kršitev po 15. točki istega odstavka istega člena pa ZPP opredeljuje kot kršitev, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeni očitki tožnika o podanosti takšnih kršitev, ker bi naj bilo podano nasprotje med razlogi sodišča o odločilnih dejstvih in posameznimi dokazi, tako ne predstavljajo zatrjevanih kršitev. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede na medicinsko dokumentacijo tožnika in izvedeniška mnenja napačno zaključilo, da pri tožniku niso ostala trajna zmanjšanja življenjskih aktivnosti (in ki bi lahko pomenil očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju), je sicer protispisen. Kot je jasno razvidno iz razlogov sodbe v točki 18 obrazložitve, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožniku kot posledice v škodnem dogodku utrpelih poškodb, ostala trajna zmanjšanja življenjske aktivnosti.

13. Pritožbeni očitki v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje v točki 33 obrazložitve so pravno nepomembni, saj se ti nanašajo na razloge sodišča v zvezi s tožnikovim zahtevkom iz naslova premoženjske škode. Odločitev sodišča prve stopnje glede tega po tožniku pritožbeno ni bila izpodbijana. Sicer pa so glede na zgoraj poudarjeno vsebino kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP takšni očitki neutemeljeni.

O pritožbenih očitkih zmotne uporabe materialnega prava

14. Sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago in podalo pravilno pravno razlogovanje o tem, kaj narekujeta pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti. Pritožbeno sodišče takšnemu razlogovanju zgolj dodaja in poudarja, da načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določenih odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.1

15. Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je bil ob škodnem dogodku star 41 let, na podlagi že zgoraj ugotovljenega obsega posameznih oblik nepremoženjske škode in ugotovljenega začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih je tožnik utrpel zaradi pol leta trajajočih začasnih posledic začasno zavrte gibljivosti vratne hrbtenice in 7 mesecev trajajočih začasnih posledic sindroma po pretresu možganov in posttravmatski stresni motnji in katere je upoštevalo v okviru odmere odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, odmerilo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnino v višini 13.000,00 EUR (od zahtevanih 16.500,00 EUR), iz naslova strahu v višini 1.500,00 EUR (od zahtevanih 4.500,00 EUR) in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 16.000,00 EUR (od zahtevanih 20.500,00 EUR), skupaj tako 30.500,00 EUR, kar pomeni v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje 26 neto plač.

16. Utemeljene so pritožbene trditve tožnika, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ugotovljeno duševno trpljenje tožnika zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in ne v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pravno razlogovanje sodišča prve stopnje o okoliščinah priznanja odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v okviru odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem pride v poštev le v primeru, ko pri oškodovancu ni podanega (nobenega) trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ko pa je pri oškodovancu podano slednje, duševno trpljenje oškodovanca zaradi morebitnih takšnih začasnih zmanjšanj, ki so mu tudi povzročale intenzivnejše duševno trpljenje, predstavlja duševne bolečine, ki vplivajo in se upoštevajo pri ugotavljanju intenzivnosti duševnih bolečin v času njihovega začasnega trajanja. Zato je ob utemeljenosti takšnih pritožbenih trditev tožnika (o takšnem duševnem trpljenju pa je tožnik zatrjeval tudi v tožbi) pritožbeno sodišče ugotovitve sodišča prve stopnje o začasnih duševnih bolečinah, ki jih je tožnik trpel pol leta zaradi začasne zavrte gibljivosti vratne hrbtenice in duševnih bolečin, ki jih je tožnik trpel 7 mesecev zaradi začasne zmanjšane funkcije možganov, ki se je kazala v vrtoglavicah, občasnih slabostih, motnjah spanja, motnjah koncentracije, spominskih motnjah, občutljivosti na svetlobo, utrujenosti, brezvoljnosti in črnoglednosti, kar je sodilo v sklop sindroma po pretresu možganov in v sklop posttravmatske stresne motnje ter zaradi česar je bil tožnik v tem času zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo dober spomin, koncentracijo, hitre psihične reakcije, dolgotrajno spremljanje televizorja, dolgotrajno branje, obiskovanje različnih predstav in sodelovanje v družbenih aktivnosti, upoštevalo kot dodaten obseg škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in ne kot podlage za odmero odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti. Ne glede na navedeno pa je, glede na kriterije iz 179. člena OZ, štelo kot delno utemeljene pritožbene trditve toženke o materialnopravni zmotnosti odmere pravičnih denarnih odškodnin tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot previsokih, kot neutemeljene pa pritožbene trditve tožnika o prenizki odmeri denarnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode. Utemeljene so pritožbene trditve toženke o bistvenem odstopanju odmerjenih odškodnin od načela objektivizacije ter o odstopanju od tega načela tudi celotne odmerjene odškodnine tožniku za nepremoženjsko škodo2. Pri tem po toženki izpostavljeni primeri iz sodnih praks niso povsem primerljivi s konkretnim, saj so v teh oškodovanci utrpeli sicer hujše poškodbe rame (kot vodilne poškodbe), ne pa tudi postkomocijskega sindroma in posttravmatske stresne motnje. Po tožniku pritožbeno izpostavljeni primer se ne nanašajo na primerljivo škodo, saj so v izpostavljenih primerih oškodovanci utrpeli hujše in drugačne poškodbe kot tožnik. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da bi glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje utrpelih in bodočih telesnih bolečin in duševnih bolečin, pa tudi glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu ter umeščenost med različne škode, znašala pravična denarna odškodnina tožniku iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem 10.000,00 EUR, iz naslova strahu 1.500,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 11.000,00 EUR, skupaj tako 22.500,00 EUR. Takšna odškodnina je primerno umeščena v okvir zgoraj izpostavljenih škod, pri njeni odmeri pa so upoštevane tudi posebnosti tožnikove škode, še zlasti večja pomembnost omejene gibljivosti levega ramena in levega zapestja na sicer splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika zaradi njegove bolezenske prizadetosti druge zgornje okončine. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo še za nadaljnjih 8.000,00 EUR (razliko med 30.500,00 EUR in 22.500,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadaljnjo pritožbo toženke in glede na zgornjo odločitev, ne glede na delno utemeljenost tožnikovega pritožbenega očitka o materialnopravni zmotnosti presoje tožnikovega duševnega trpljenja zaradi začasno zmanjšanih življenjskih aktivnosti, pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrnilo.

17. Sodišče prve stopnje se sicer niso pripetile nobene od absolutnih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

18. Spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je pritožbenemu sodišču (glede na določbo drugega odstavka 165. člena ZPP) nalagala tudi ponovno odločitev o obsegu povrnitve pravdnih stroškov pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje znaša uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje 10 % in uspeh toženke 90 %. Glede na po sodišču prve stopnje odmerjene potrebne pravdne stroške pravdnih strank in ugotovljen nov uspeh je tako tožnik upravičen do povrnitve 1.140,41 EUR (kolikor znaša 10 % od po sodišču prve stopnje odmerjenih 11.404,12 EUR) in toženka do povrnitve 730,86 EUR (kolikor znaša 90 % od po sodišču prve stopnje odmerjenih 812,07 EUR). Po medsebojnem delnem pobotanju je tako toženka dolžna tožniku povrniti 409,55 EUR, namesto 1.997,65 EUR, kolikor ji je prisodilo sodišča prve stopnje. Glede na takšen njegov uspeh pa je tožnik v zvezi z zahtevanimi predpravdnimi stroški sedaj upravičen do povrnitve 74,66 EU (kolikor znaša 10 % od 746,64 EUR), zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje, ko je toženki naložilo v plačilo 171,73 EUR predpravdnih stroškov, spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov takšen zahtevek še za presežnih 97,07 EUR s pripadki, kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje.

19. Tožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženka je s svojo pritožbo uspela v višini 80 % (od izpodbijanih 10.000,00 EUR je uspela v višini 8.000,00 EUR). Glede na takšen pritožbeni uspeh je tako upravičena do povrnitve 80 % pritožbenih stroškov, kar znaša 324,00 EUR, tožnik pa je v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo upravičen do povrnitve 20 % teh stroškov oziroma do zneska 74,66 EUR. Potrebne pritožbene stroške toženke je pritožbeno sodišče odmerilo na 405,00 EUR, kolikor znaša sodna taksa za vloženo pritožbo. Stroške odgovora na pritožbo tožnika pa je odmerilo na 373,32 EUR, in jih predstavlja nagrada pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/I OT v zvezi s tar. št. 18 500 točk (glede na pritožbeno izpodbijano vrednost 10.000,00 EUR), materialni stroški v višini 10 točk, kar skupaj znaša ob vrednosti 1 točka = 0,6 EUR 306,00 EUR in 22 % DDV v znesku 67,32 EUR. Po medsebojnem delnem pobotanju teh stroškov je tako tožnik dolžan toženki povrniti 249,34 EUR pritožbenih stroškov.

1 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 131/2013, II Ips 636/2008, II Ips 156/2011 in številnih drugih. 2 Primerjaj VS RS II Ips 176/2009.