Jedro

Tožnik je soglasje za mediacijo odklonil, kar pomeni, da zakonskega pogoja iz določbe 28. člena ZBPP ni izpolnil in da mu je zato pravica do brezplačne pravne pomoči prenehala oziroma da je šteti, da gre za brezplačno pravno pomoč, ki ni (več) upravičena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo v I. točki izreka ugotovil, da je bila tožniku z odločbo Bpp 1669/2010 z dne 22. 7. 2010 neupravičeno dodeljena BPP, v II. točki izreka razrešil odvetnika A.A., ki je bil določen za izvajanje BPP, v III. točki le-temu naložil, da vrne izpolnjeno napotnico in v IV. točki izrekel, da je tožnik dolžan povrniti sodišču neupravičeno prejeto BPP ter da bo o tem odločeno s posebnim sklepom.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je sodišče tožniku odobrilo redno BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v pravdnem postopku zaradi izročitve premičnih stvari ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, razen plačila sodnih taks. Po pregledu listin, ki so v spisih ter ob sklicevanju na določbe 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pristojni organ ugotavlja, da tožnik v pravdnem postopku ni izpolnil pogoja iz navedene zakonske določbe. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 5. 2013, opravljeni v navedeni pravdni zadevi, izhaja, da je tožnik v tem postopku tožeča stranka. In medtem ko sta pooblaščenca toženih strank na naroku dala soglasje za mediacijo, je tožnik izjavil, da soglasja k postopku mediacije ne podaja. Iz zapisnika nadalje izhaja, da je dodeljeni odvetnik tožnika izrecno opozoril, da je kot upravičenec do BPP dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje nasprotna stranka, vendar je tožnik vztrajal, da se je v letu 2011 z mediacijo strinjal, sedaj se pa ne. Teh navedb tožnika po presoji pristojnega organa ni mogoče upoštevati. Glede na to, da sta na naroku obe nasprotni stranki podali soglasje za mediacijo, bi jo moral podati tudi tožnik. Ker tega ni storil, je bilo potrebno odločiti, kot sledi iz izreka.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo). V tožbi navaja, da se mu zdi vsebina izpodbijane odločbe čudna. Privolitev k mediaciji je podpisal 1. 11. 2010. Po tem datumu bi moral steči normalen sodni postopek, pa ni. S tem, da mora kot prosilec za BPP dati soglasje k mediaciji, je bil seznanjen in je zato v mediacijo 1. 11. 2010 tudi privolil. Tožnik omenja še, da je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in da je prejemnik socialne pomoči. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da se je pristojni organ pri odločanju oprl na vsebino zapisnika o glavni obravnavi, iz katerega jasno izhaja, da je bil tožnik opozorjen, da je dolžan dati soglasje za mediacijo, vendar je vztrajal, da takšnega soglasja ne podaja več. To, da je dal soglasje ob začetku pravdnega postopka, po mnenju pristojnega organa tožnika ne odvezuje, da bi ne dal soglasja ponovno na naroku za glavno obravnavo, ko je takšno soglasje podala nasprotna stranka. Zakonska določba, po kateri mora upravičenec do BPP pogoje izpolnjevati ves čas postopka, upravičenca zavezuje, da poda soglasje za mediacijo tudi v primeru, če takšne okoliščine nastopijo dve leti in pol po vložitvi tožbe, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru, ko so bili v vmesnem času naroki večkrat preklicani.

Tožba ni utemeljena.

Po tretjem odstavku 28. člena ZBPP je prosilec za BPP dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in je dolžan v postopku mediacije sodelovati. Če prosilec ne izpolni navedenega pogoja, mu po četrtem odstavku istega člena preneha pravica do BPP oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto BPP, če so stroški že nastali.

V konkretnem primeru ni spora o tem, da sta v pravdni zadevi, za katero je bila tožniku odobrena BPP, nasprotni stranki dali soglasje za mediacijo. Spora tudi ni o tem, da je tožnik na istem naroku svoje soglasje odklonil. To pa pomeni, da zakonskega pogoja iz citirane določbe zakona ni izpolnil in da mu je zato pravica do BPP prenehala oziroma da je šteti, da gre za BPP, ki ni (več) upravičena, kot to pravilno ugotavlja pristojni organ v izpodbijani odločbi. Prav tako že pristojni organ v izpodbijani odločbi pravilno pojasni, da soglasje za mediacijo, ki ga je tožnik sicer že enkrat podal, ne vpliva na odločitev ter se pri tem pravilno sklicuje na določbe 41. člena ZBPP, po katerih mora upravičenec pogoje za odobritev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je BPP odobrena. Razlogi pristojnega organa so, poleg tega, da so pravilni, tudi dovolj razumljivi, zato je tudi tožbeni očitek, da gre pri odločbi „za čudne vsebine“, povsem neupravičen.

Ker je torej izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.