Jedro

Nastavitev ozvočenja tudi po oceni pritožbenega sodišča ni javna priobčitev fonogramov v smislu določila 130. člena ZASP. To smiselno sledi tudi iz 57. člena ZASP, ki izrecno navaja, da je preizkus delovanja naprav izločen iz javnega priobčevanja, čeprav citirano določilo ureja le preizkus naprav v korist proizvajalcev video in avdiokaset ter drugih nosilcev avtorskih del ter radijskih ali TV aparatov.

Izkazani pa so tudi stroški za poštne storitve, saj iz dohodnih žigov sledi, da je tožena stranka pripravljalne vloge kot tudi ugovor pošiljala po pošti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 86286/2014 z dne 26. 6. 2014 razveljavilo v drugem in tretjem odstavku ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 305,00 EUR s pripadki.

2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka. V obrazložitvi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, da ni uspela dokazati javnega predvajanja fonogramov. Izpostavlja, da je bila prireditev ... s harmoniko 17. 11. 2013 javna in da je tudi sodišče ugotovilo, da so bili na prireditvenem prostoru obiskovalci, ko se je posneta glasba predvajala pred prireditvijo, zato je šlo za javno priobčitev fonogramov. Ker se je fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, oziroma njegov posnetek, uporabil za radiodifuzno oddajanje oziroma kakšno drugo obliko javne priobčitve, je tožena stranka kot uporabnik dolžna plačati proizvajalcu fonogramov nadomestilo (prvi odstavek 130. člena ZASP). Sodišče je zmotno uporabilo določila 130. člena ZASP, ki se uporablja izključno v obratih in trgovinah, ki proizvajajo oziroma dajejo v promet fonograme ali naprave za njihovo reproduciranje in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je upoštevalo pisne izjave prič H., F. in N. kljub temu, da jim ni bila priložena kopija osebnega dokumenta, zato pogoji po 236. a členu ZPP niso bili izpolnjeni. Priča D. Z. je izpovedal, da so predvajali več celih skladb tudi še v času, ko so obiskovalce že spuščali na prireditveni prostor, morda tudi 20 minut pred prireditvijo. Izjave prič D. Z. in A. M., ali so bila vrata za vstop v dvorano v času predvajanja glasbe zaprta, so si nasprotujoča. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni opravilo skrbne ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Ne samo, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je uporabilo tudi določila materialnega prava in zagrešilo več absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljeno je priznalo stroške poštnine v višini 8,76 EUR, ker niso bili izkazani ter potne stroške tožene stranke v skupnem znesku 241,24 EUR. Stranka ni upravičena do povrnitve potnih stroškov zaradi obiska Zavoda PIP zaradi pravne pomoči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je preširoko razlagalo obseg dovoljene vsebinske omejitve avtorske pravice v zvezi s preizkusom delovanja ozvočenja na prireditvi. Zavzema se za ožjo razlago navedene dovoljene vsebinske omejitve avtorske pravice.

5. V 46. členu ZASP (ki določa splošne pogoje vsebinske omejitve avtorske pravice) je določeno, da so vsebinske omejitve avtorske pravice dopustne v primerih, ki so določeni v četrtem oddelku drugega poglavja ZASP s tem, da je obseg take uporabe avtorskih del omejen glede na namen, ki ga je treba doseči, da je v skladu z dobrimi običaji, da ne nasprotuje običajni uporabi dela in da ni v nerazumni meri v nasprotju z zakonitimi interesi avtorja. Zato je za prosto uporabo bistveno, da se varovane vsebine (na primer glasba) ne priobčujejo v javnosti zaradi uživanja njih samih, ampak samo zaradi preizkušanja naprav, pri čemer je trajanje omejeno na tolikšen obseg, kot je potreben za preizkus delovanja.

6. Sodišče prve stopnje je ocenilo zapisnik o kontroli prireditve z dne 17. 11. 2013, ki ga je izpolnil in podpisal terenski zastopnik tožeče stranke T. S., in zgoščenko s foto in video materialom ter zaslišalo terenskega zastopnika, ki je po lastni izpovedbi prišel v dvorano nekaj minut pred prireditvijo (14:50). Ob poslušanju posnetkov je sodišče ugotovilo, da se na posnetku slišijo močno škripajoči zvoki, da je glasba slabo slišna in da je na posnetku mogoče videti tudi tonskega tehnika, ki se približuje zvočniku, kar vse je sodišče napotilo na zaključek, da se je glasba predvajala zaradi nastavitve ozvočenja, tako kot je zatrjevala tožena stranka. Navedeno ne sledi zgolj iz izjav H., F. in R., ki so po mnenju pritožbe sporne, ampak tudi iz izjav Z., J. in E. Š., G., E., B. in A. Š. in A. M. 7. D. Z. je v imenu P. pojasnil, da je prireditev potekala v športni dvorani, ki je akustično izredno problematična, zato je bilo treba pred prireditvijo zvočnike preizkusiti in nastaviti in da se je mehanska glasba predvajala zgolj v ta namen. Enako je izpovedal tudi M., ki je bil soorganizator prireditve in mentor nastopajočih učencev.

8. Sodišče je ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in tudi po mnenju pritožbenega sodišča napravilo prepričljiv zaključek, da se pred prireditvijo niso predvajali fonogrami v smislu določila 130. člena ZASP, ampak zgolj za namen testiranja ozvočenja. Iz posnetkov se sliši, da so predvajani deli skladb, zvok je slab, z veliko motečih škripajočih zvokov. Nastavitev ozvočenja tudi po oceni pritožbenega sodišča ni javna priobčitev fonogramov v smislu določila 130. člena ZASP. To smiselno sledi tudi iz 57. člena ZASP, ki izrecno navaja, da je preizkus delovanja naprav izločen iz javnega priobčevanja, čeprav citirano določilo ureja le preizkus naprav v korist proizvajalcev video in avdiokaset ter drugih nosilcev avtorskih del ter radijskih ali TV aparatov. Dejstvo, da je že pred prireditvijo nekaj gledalcev stopilo na prireditveni prostor, pa glede na to, da je bilo ugotovljeno, da so bili fonogrami predvajani izključno zaradi nastavitve zvočnikov, ni relevantno za odločitev v tej zadevi.

9. Ob vsem navedenem je za odločitev v konkretnem primeru bistvena dejanska ugotovitev, da so se na prireditvenem prostoru predvajali fonograme izključno z namenom preizkušanja zvočnikov in ne z namenom ustvariti prijetno vzdušje pred prireditvijo. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka nadomestila za uporabo fonogramov ni dolžna plačati.

10. Skladno z 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov o pravdnem postopku ima zakoniti zastopnik pravico do povrnitve potnih stroškov. Kot sledi iz uradnega zaznamka, ki je bil narejen na podlagi poizvedb na avtobusni postaji, odpelje prvi avtobus iz B. v smeri proti L. ob 6:40 uri, kamor predvidoma prispe ob 10:30, kar je za pravočasen pristop na obravnavo, ki je razpisana ob 10.30 uri, prepozno. Ker iz B. ni javnega prevoznega sredstva, ki bi zakoniti zastopnici stranke omogočil pravočasen pristop na glavno obravnavo, je v smislu 9. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov o pravdnem postopku upravičena do stroškov za prevožene kilometre. Tudi stroški v zvezi s prevozom do Zavoda PIP, kamor je zakonita zastopnica tožene stranke odšla po pravno pomoč, so nastali zaradi predmetnega pravdnega postopka, zato so tudi ti stroški upravičeni. Izkazani pa so tudi stroški za poštne storitve, saj iz dohodnih žigov sledi, da je tožena stranka pripravljalne vloge kot tudi ugovor pošiljala po pošti.

11. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. in 154. členom ZPP. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.