Jedro

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, ki odreka tožnikom lastninsko pravico na vodnem zbiralniku in cevovodu, kar je utemeljeno na Zakonu o vodah (Ur. list SRS , št. 38/81, 29/86, 15/91 in 32/93 - ZV) in ustreznem občinskem odloku.

Izrek

I. Pritožba tožečih strank se zavrne kot neutemeljena in se potrdi pobijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tako zahtevek tožnikov, da naj se tožencema prepove nadaljnja uporaba vode iz vodnega zbiralnika in cevovoda, ki poteka iz zbiralnika na parc. št. 1 k.o. N. do zaselka R. ter da sta zato toženca dolžna prenehati uporabljati to vodo, kakor tudi zahtevek po nasprotni tožbi tožencev, da naj se ugotovi, da sta toženca lastnika cevovoda, ki poteka po njuni parceli št. 2 k.o. N. in da morajo tožniki izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Glede stroškov pa je odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške. Tožbeni zahtevek tožnikov je zavrnilo, ker je bilo mnenja, da je sporna vodovodna parava javna in ne lastnina tožnikov.

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožniki, ki uveljavljajo vse pritožbene razloge in predlagajo, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. V pritožbi pobijajo ugotovitve, da je predlastnik tožencev M.V. plačal prispevek za izgradnjo cevovoda ali pa vdova po njem N.V. ter da je k gradnji cevovoda prispevala tudi Krajevna skupnost D., ki je dala le eno cev. Izkop pa je krajevna skupnost plačala iz sredstev, ki jih je dobila iz naslova SLO, ne pa iz naslova vodne oskrbe. Vsa sredstva so dejansko prispevali le tožniki. Sodišče ne ločuje med vodo, ki je res dobrina splošnega pomena in zbiralnikom ter cevovodom, na katerih pa je možna lastninska pravica, ki so jo tožniki v tem primeru pridobili z gradnjo. Tožniki tudi čistijo in vzdržujejo zbiralnik ter cevovod.

3. Sporna nepremičnina tudi po določbah Zakona o vodah ni mogla postati stvar v splošni rabi. Tožniki so lastniki te nepremičnine in imajo pravico prepovedati drugim njeno uporabo. N.V. ni bila solastnica nepremičnine in zato pravice ni mogla prenesti na tožence kot kupce njene nepremičnine. Nanje je lahko prenesla le pravico do uporabe cevovoda za stanovanjske potrebe, ne pa za industrijske potrebe ter v ta namen toženca nista mogla priposestvovati kakšne služnostne pravice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovilo vse odločilne okolnosti spora, jih pravilno ocenilo in je na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Prepovedni zahtevek opirajo tožniki na pravico, ki da jo imajo kot lastniki stvari. Sodišče prve stopnje pa je njihov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da zatrjevane lastninske pravice nimajo. Tak zaključek, ki odreka tožnikom lastninsko pravico na vodnem zbiralniku in cevovodu, je materialno pravno tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen. Gospodarjenje z vodo ureja Zakon o vodah (Ur. l. SRS št. 38/81 s poznajšimi spremembami). Po določbah 2. člena citiranega zakona so voda, vodotoki in dr. dobrine splošnega pomena. Z zakonom je urejen tudi vodni režim ter zbiralniki (člen 52 in 53). Določene pristojnosti po Zakonu o vodah so pridržane tudi občinskim skupščinam (člen 32, 38). Občinska skupščina Občine P. je tako z odlokom določila, da gre za javni vodovod, kadar se iz njegovega omrežja oskrbuje najmanj pet uporabnikov. V danem primeru ni bila sporna uporaba vode za prednico tožencev N.V. in z upoštevanjem te ter štirih tožnikov in tudi M.K., pa da skupaj najmanj pet uporabnikov vode v smislu spredaj navedenega občinskega odloka. Pri tem pa je potrebno upoštevati še, da se s spornim zbiralnikom zajema vodotok (ki je nesporno splošna dobrina). Ta je bil zgrajen s prispevanjem vseh petih navedenih uporabnikov (saj je določen aranžman z N.V. o tem sklenil prav prvi tožnik po lastni izpovedi), delno pa so bila uporabljena tudi t.i. družbena sredstva, kot je to sodišče prve stopnje dokazno zanesljivo pojasnilo. Zbiralnik pa tudi nesporno ni na zemljišču tožnikov (ampak na zemljišču v družbeni lasti, kar pomeni, da z gradnjo na takem zemljišču tožniki niso mogli pridobiti stvarnih pravic). Te in ostale ugotovitve tudi po presoji pritožbenega sodišča zavračajo stališče tožnikov, da so solastniki sporne vodovodne naprave in s tem zavračajo tudi utemeljenost njihovega zahtevka, ki je postavljen na taki podlagi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov ter njihova pritožba zoper tako odločitev po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena, ker dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno in tudi materialno pravo ne zmotno uporabljeno. V zvezi s samo pritožbo pa je dodati, da je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo, da imata toženca določene obveznosti v zvezi z vodno oskrbo, katere obseg ne moreta sama določati samovoljno, vendar pa te ugotovitve ne utemeljujejo na drugi strani zahtevka tožnikov, da toženca vode ne smeta uporabljati.

6. Ker po povedanem ocenjuje pritožbeno sodišče, da niso podani v pritožbi tožnikov uveljavljani pritožbeni razlogi, samo pa ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev, je neutemeljeno pritožbo tožnikov zavrnilo in pobijano sodbo potrdilo (člen 365 ZPP).