Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo glede spornih dejstev tistega udeleženca, ki je zatrjeval obstoj teh dejstev, najprej napotiti na pravdo in počakati z delitvijo skupnega premoženja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem ugodilnem delu, to je v točki II. in III. izreka, razveljavi in zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom najprej odločilo o plačilu sodnih taks v tem nepravdnem postopku (točka I. izreka), nadalje pa odločilo o delitvi skupnega premoženja udeležencev postopka, na katerem znaša delež predlagatelja 35 %, delež nasprotne udeleženke pa 65 % tako, da nepremičnino z ID znakom parcela X3066/1 prejme predlagatelj, ki prevzame vse neporavnane obveznosti pri U.B. po Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. MS01 306996023 z dne 24. 8. 2009, ki na dan 17. 4. 2019 znašajo 27.137,94 EUR ter je predlagatelj dolžan nasprotni udeleženki izplačati 46.542,64 EUR v treh mesecih od pravnomočnosti tega sklepa z obrestmi, po katerih se v kraju, kjer leži nepremičnina, obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, od dneva pravnomočnosti odločbe do plačila, nasprotna udeleženka pa ima do celotnega poplačila zakonito zastavno pravico na citirani nepremičnini (točka II.a izreka); odločilo, da se v izreku pod točko II.b vse premičnine prodajo in se dobljena kupnina razdeli med udeleženca postopka tako, da predlagatelj prejme 35 %, nasprotna udeleženka pa 65 % dobljene kupnine ter še, da skupni stroški postopka znašajo 2.249,15 EUR, od katerih nosi predlagatelj 787,20 EUR, nasprotna udeleženka pa 1.461,95 EUR ter je nasprotna udeleženka dolžna predlagatelju vrniti 840,44 EUR skupnih stroškov postopka (točka III. izreka izpodbijanega sklepa).

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njegovo spremembo v smislu ugoditve predlogu nasprotne udeleženke oziroma podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev v novo odločanje.

Najprej pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve iz razloga, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov z obrazložitvijo, da nasprotna udeleženka ni pojasnila, kaj dokazuje s posameznim predlaganim dokazom, čeprav je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, sicer na skrčen način, pa vendarle vseeno povzelo, v kateri smeri je nasprotna udeleženka predlagala izvedbo dokazov, s tem pa ni ugotovilo pravilnega dejanskega stanja, neizvedba predlaganih dokazov pa je imela vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe. V nasprotju z vsebino priloženega spisa P 12/2014, in v njem sklenjeno sodno poravnavo je upoštevalo obdobje od julija 2013 do januarja 2014 ter za to obdobje utemeljevalo rabo nepremičnin v korist predlagatelja, čeprav po drugi strani sodišče v obrazložitvi priznava, da se je v hišo januarja 2014 vselila nasprotna udeleženka, predlagatelj pa se je izselil, pa se do kasnejšega protipravnega odvzema posesti nad nepremičnino oziroma v tej povezavi sklenjeno sodno poravnavo sodišče ne opredeljuje. Zaradi upoštevanja obdobja od julija 2013 do januarja 2014 ter neupoštevanja vsebine poravnave ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek je v nasprotju z razlogi sodbe, sodba sploh nima oziroma ne navaja pravilnih razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in v pisnih dokazih (sodni poravnavi). Nadalje je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje: v zvezi z denarnimi nakazili v višini 14.000,00 in 12.600,00 EUR; glede pretekle rabe predmetne nepremičnine, ugotavljanja nevzdržnih razmer v obdobju februar 2014 in ugotavljanja potreb strank po nepremičnini. Prav tako je zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s pravilno uporabo kriterijev po petem odstavku 70. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ker ni upoštevalo kriterij velikosti idealnih deležev, ki ima absolutno prednost pred ostalima dvema kriterijema (kot izraz lastninske pravice kot absolutne pravice), ter kriterij dotedanje rabe skupnega premoženja v povezavi z vsebino sodne poravnave (sodišče uporabo nepremičnine s strani predlagatelja po februarja 2013 ne upošteva kot začasen dogovor med strankama, ter da zato predlagatelj ne more uveljavljati močnejše pravice zaradi uporabe skupne nepremičnine, ki velja za začasno stanje). Poleg tega je izkazano, da je imela nasprotna udeleženka zadnja pravico do uporabe skupne nepremičnine, s čimer se je predlagatelj strinjal. Sodišče je nepravilno in zmotno opredeljevalo tretji kriterij, in sicer potrebe stranke v zvezi s skupnim premoženjem, nadalje je zmotno upoštevalo nakazila s strani predlagatelja, povsem zmotno pa obravnavalo premičnino, osebno vozilo WV Golf in povsem napačno izvedlo računske operacije oziroma obračune deležev od skuterja KEEWAY, VW Golfa, Audi A6, ter za še neplačane kreditne obveznosti, prav tako pa zmotno odredilo prodajo premičnega premoženja na dražbi. Vse navedeno je nasprotna udeleženka v pritožbi podrobno specificirala in v bistvu ponovila svoje navedbe, ki jih je podala tekom postopka na prvi stopnji. Pritožba graja neizvedene in predlagane dokaze s strani nasprotne udeleženke, neupoštevanje sodne poravnave, opredeljuje se do nevzdržnih razmer, zaradi katerih se je nasprotna udeleženka izselila iz hiše, pri čemer je specificirala obdobje od julija 2013 do decembra 2013. Nasprotna udeleženka se je v pritožbi podrobneje opredelila do bivalnih razmer predlagatelja (s trditvijo, da je v hiši staršev predlagatelja prostor tudi za bivanje predlagatelja z družino), do denarnih zneskov izročenih nasprotni udeleženki s strani predlagatelja dne 20. 8. 2013 in 6. 12. 2013 ter glede velikosti idealnih deležev, dosedanjega načina uporabe nepremičnine, potreb skupnih lastnikov, glede odločitve o premičnih stvareh (glede katerih je predlagala in vztraja, naj se dodelijo tistemu, ki bo prejel nepremičnino z izjemo osebnega vozila WV), nasprotovala pobotanemu znesku kot prenizkemu (saj bi moralo sodišče upoštevati 65% kupnino od prodanega skuterja, ne 35%), nadalje pa se je opredelila tudi do zneska neodplačanega kredita, glede katerega nikakor ni izrazila soglasja, da bi se upošteval in obračunal pri delitvi skupnega premoženja (sodišče ne more brez soglasja strank odločati, kdo bo prevzel plačilo obveznosti do banke), nadalje pa tudi, da znesek 14.000,00 EUR in znesek 12.600,00 EUR ni bil nakazan za odplačilo dela deleža v hiši, temveč prvi iz naslova avta WV Golf, drugi pa iz naslova avta Audi A6. Priglaša stroške.

3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter se opredeljuje do posameznih pritožbenih graj in predlaga zavrnitev pritožbe. Poleg tega navaja še, da je pripravljen nasprotni udeleženki izplačati ocenjeno vrednost vseh premičnin, razen v kolikor bi nasprotna udeleženka katero od njih želela imeti v svoji lasti. Priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o načinu delitve skupnega premoženja udeležencev postopka, bivših zakoncev tako, da je nepremičnino, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo, dodelilo v izključno last predlagatelju, določilo, da slednji prevzame vse neporavnane kreditne obveznosti v višini 27.137,94 EUR ter posledično plača nasprotni udeleženki 46.542,46 EUR, hkrati pa odločilo, da se vse premičnine, vključno z osebnim avtom Golf prodajo, dobljena kupnina pa se razdeli med oba udeleženca v višini njunih deležev na skupnem premoženju (predlagatelj 35%, nasprotna udeleženka 65%).

6. Sodišče prve stopnje je pri delitvi skupnega premoženja upoštevalo obseg skupnega premoženja in višino deležev na njem (35% delež predlagatelj in 65% nasprotna udeleženka) na podlagi dne 10. 7. 2018 pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 221/2014 z dne 24. 1. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 330/2018 z dne 10. 7. 2018. 7. Pritožbeno ni sporna na prvi stopnji ugotovljena vrednost nepremičnine (126.342,00 EUR) ter premičnin (20.066,79 EUR), sporen pa je tako način delitve nepremičnine, kot tudi način delitve premičnin.

8. V tej zadevi se je postopek začel 20. 2. 2014, torej še pred uveljavitvijo (novega) Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1)1, zato je sodišče druge stopnje na podlagi prehodne določbe 216. člena istega zakona v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZNP2, veljavne do uveljavitve ZNP-1. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno podlago za delitev skupnega premoženja (glej točko 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa), torej ZNP, Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) kot tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), upoštevaje pri tem njegov 60. člen, da se skupno premoženje na predlog zakoncev razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine, kar pomeni, da je potrebno pri delitvi skupnega premoženja uporabiti določbe 70. člena SPZ. Če se skupni lastniki ne morejo sporazumeti o delitvi skupnega premoženja, odloči torej o načinu delitve sodišče v nepravdnem postopku v smislu 70. člena SPZ. Primarno se stvari delijo v naravi, če pa fizična delitev stvari v naravi ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti, ali pa je mogoče le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, sodišče odloči, naj se stvar proda in razdeli kupnina (gre za tako imenovano civilno delitev), pri čemer lahko na predlog solastnika (v našem primeru skupnega lastnika) odloči, da namesto prodaje pripada stvar v celoti njemu, če drugega izplača tako, da mu plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče, pri tem pa ima v primeru, če tak predlog poda več solastnikov, prednost tisti, ki ga določi sodišče, pri čemer upošteva velikost idealnih deležev, dosedanji način rabe stvari in pa potrebe solastnikov. Prav to določbo je moralo sodišče prve stopnje v našem primeru uporabiti, saj sta oba udeleženca postopka predlagala, da preide nepremičnina v njuno izključno last (nasprotna udeleženka pa tudi, da se ji dodelijo v izključno last še premičnine, razen osebnega vozila Golf, ki naj bi si ga udeleženca že razdelila) ter sta izjavila, da sta pripravljena drugemu izplačati delež v denarju.

10. Naloga sodišča prve stopnje v predmetnem postopku je bila, da razdeli skupno premoženje udeležencev postopka, torej odloči o načinu delitve, o katerem se udeleženca nista mogla sporazumeti. Odločanje o načinu delitve skupnega premoženja pa je možno le, če je med udeležencema nesporen tako obseg premoženja kot tudi deleži na njem, o čemer je bilo pravnomočno odločeno pred sodiščem.3 Vendar pa je predlagatelj v postopku zatrjeval, da je iz naslova deleža na hiši (ki v naravi predstavlja edino nepremičnino skupnega premoženja), nasprotni udeleženki že plačal 26.600,00 EUR, čemur je nasprotna udeleženka obrazloženo nasprotovala, hkrati pa je zatrjevala, da je bil osebni avto Golf že predmet sporazumne delitve med njima, nasprotovala pa je tudi poračunavanju še neodplačanega kredita. Pomeni torej, da so med udeležencema postopka obstajala sporna vprašanja, ki bi bistveno vplivala na način delitve skupnega premoženja. Ta sporna vprašanja je sodišče prve stopnje v tem nepravdnem postopku reševalo samo, čeprav odločanje o slednjem ne more biti predmet odločanja v nepravdnem postopku. Sodišče prve stopnje bi moralo glede spornih dejstev tistega udeleženca, ki je zatrjeval obstoj teh dejstev, najprej napotiti na pravdo in počakati z delitvijo skupnega premoženja.

11. Sodišče druge stopnje glede načina delitve nepremičnine sicer načeloma soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se nepremičnina dodeli v izključno last predlagatelju, vendar pa bo slednje predmet ponovne presoje na prvi stopnji, ko bo moralo pri odločanju o tem skrbno pretehtati vse okoliščine konkretnega primera v smislu vprašanja obstoja večjega pridobitnega interesa in potreb na strani enega izmed udeležencev postopka (drugi odstavek 128. člena ZNP).

12. Sodišče prve stopnje je napačno postopalo, ko je odločalo tudi o pasivi skupnega premoženja, torej o kreditnih obveznostih, v zvezi s katerimi zakonca po razvezi zakonske zveze obdržita obveznost njene poravnave tretjim.4 V njunem medsebojnem razmerju zakonca obdržita obveznost odplačevanja v sorazmerju s svojim deležem na pridobljenem skupnem premoženju, pri čemer tistemu zakoncu, ki plača tudi za drugega, pripada le obligacijski zahtevek (drugi in tretji odstavek 56. člena ZZZDR). Ker torej na višino deleža ne more vplivati okoliščina, ali je za pridobitev skupnega premoženja bil najet kredit, ki še ni odplačan, kateri od zakoncev ga je odplačal in koliko ga je bilo odplačanega v času življenjske skupnosti in koliko po njej, pomeni, da tudi po tem, ko je višina deleža na skupnem premoženju določena (kot v našem primeru), slednje ni moč upoštevati pri delitvi skupnega premoženja, kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru.5 Še nezapadlih in neporavnanih kreditnih obveznosti pri delitvi skupnega premoženja ni moč upoštevati (razen, če bi se udeleženca s tem strinjala, predhodno preverila pri kreditodajalcu, ali je tisti, ki naj bi prevzel kredit, sploh kreditno sposoben, in posledično soglasno prilagodila oziroma spremenila pogodbeno razmerje v razmerju do banke). Sicer pa gre za njun skupni dolg do kreditodajalca in v primeru, da po prenehanju zakonske skupnosti eden plača skupni dolg (pasivo) v večjem obsegu, kot znaša njegov delež, ima pravico terjati povračilo presežka od drugega (bivšega) zakonca.6

13. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s tem, da je v postopku na prvi stopnji sodišče upoštevalo kupnino od prodanega skuterja, saj slednje med udeležencema postopka ni bilo sporno, vendar pa je pri tem postopalo napačno, ko je (glede na sprejeti način delitve) upoštevaje višino kupnine 1.000,00 EUR, odločilo, da je predlagatelj upravičen do 65% tega zneska, to je do 650,00 EUR, čeprav je nesporno ugotovljeno, da je njegov delež na skupnem premoženju 35% in bi mu torej šel le znesek 350,00 EUR.

14. Sodišče prve stopnje je nadalje pri delitvi skupnega premoženja upoštevalo tudi znesek 26.600,00 EUR (14.000,00 in 12.600,00 EUR), čeprav je bilo med udeležencema sporno, ali je bil ta znesek plačan na račun deleža na skupnem premoženju ali ne. Predlagatelj je zatrjeval, da je zneska 14.000,00 in 12.600,00 EUR nasprotni udeleženki plačal kot "odplačilo dela deleža v hiši", nasprotna udeleženka pa je sicer priznala prejem obeh denarnih zneskov, zanikala pa, da je šlo s temi zneski za odplačilo deleža. Znesek 14.000,00 EUR naj bi sprejela iz naslova med njima soglasne delitve osebnega vozila Golf, ki ga je predlagatelj obdržal v uporabi, medtem ko je njej iz tega naslova plačal njen delež. Znesek 12.600,00 EUR je sprejela za prodani avto Audi (kupljen v času trajanja življenjske skupnosti), vendar je od njega odračunala svoje terjatve napram predlagatelju, s tem pa pokrila njegov 35% delež, zato mu iz tega naslova ne dolguje nič. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam predlagatelja (in mu verjelo), nato pa mu, kljub temu, da je slednji zatrjeval, da sta bila oba zneska (v celoti) plačana iz naslova deleža na hiši, priznalo le 65% obeh zneskov (znesek 9.100,00 EUR in znesek 8.190,00 EUR) ter v tej višini (za znesek 17.290,00 EUR) zmanjšalo delež nasprotne udeleženke, ki ji ga je dolžan plačati predlagatelj, čeprav bi morala nasprotna udeleženka predlagatelju ob takšnih ugotovitvah sodišča prve stopnje povrniti zgolj 35% obeh denarnih zneskov, torej toliko, kolikor je ugotovljen predlagateljev delež na skupnem premoženju. Odločitev sodišča prve stopnje je zato v nasprotju s trditvami predlagatelja, kakor tudi v nasprotju sama s sabo.

15. Sodišče prve stopnje bi moralo v zvezi s spornimi denarnimi zneski napotiti udeleženca, katerega pravico je štelo za manj verjetno, na pravdo, ne pa da je samo razčiščevalo med udeležencema sporna dejstva, ki pa bi lahko bila sicer bistvenega pomena pri delitvi skupnega premoženja, saj gre za visoke zneske.

16. Nenazadnje sodišče druge stopnje ne more pritrditi sodišču prve stopnje glede odločitve o civilni delitvi premičnin. Sodišče prve stopnje bi moralo najprej razčistiti med udeležencema, ali sta v primeru dodelitve nepremičnine v izključno last enemu od njiju, pripravljena drugemu izplačati v denarju tudi delež iz naslova premičnin kot skupnega premoženja (nasprotna udeleženka se je o tem izjasnila, predlagatelj pa ne). Primerno in izkustveno ter življenjsko sprejemljivo bi bilo namreč, kot se zavzema tudi nasprotna udeleženca v pritožbi, da se premičnine dodelijo v izključno last tistemu udeležencu, ki mu sodišče prve stopnje ob presoji vseh pravno relevantnih dejstev dodeli nepremičnino v izključno last. Ugotoviti namreč je, da so bile premičnine, razen gospodinjskih strojev, športne opreme (tekalna steza in drugo) ter osebnega vozila kupljene prav za zgrajeno hišo in pravzaprav služijo njeni uporabi, kot na primer pohištvo, omare, kuhinja, kopalniška oprema, peči, senčnik, klop, igrala, klimatska naprava, kosilnica in drugo. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da predlagatelj, ki mu je sodišče prve stopnje dodelilo nepremičnino v izključno last ter z izplačilom deleža nasprotni udeleženki, že vrsto let (od leta 2014) uporablja vse te premičnine, ki so zato prav gotovo v tem času izgubile na svoji vrednosti, temu primerna pa bo torej tudi kupnina oziroma končni izkupiček od prodaje. Enako velja za osebni avto Golf, kolikor bi se ugotovilo, da vendarle še spada v skupno premoženje (in ni bil že predmet sporazumne delitve). Sicer pa je potrebno povedati, da se je predlagatelj sedaj v odgovoru na pritožbo izjasnil, da je pripravljen nasprotni udeleženki izplačati tudi njen delež iz naslova premičnin. V novem postopku bo torej naloga sodišča prve stopnje, da oceni vsa pravno relevantna dejstva v zvezi s skupnimi premičninami ter posledično tistemu udeležencu, ki mu bo dodelilo nepremičnino v izključno posest, dodeli tudi premičnine z izplačilom deleža drugemu udeležencu.

17. Ker je sodišče prve stopnje v tem nepravdnem postopku odločalo o spornih dejstvih, glede katerih bi moralo udeleženca napotiti na pravdo (in v tem času prekiniti postopek), in ker so tudi sicer razlogi sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz obrazložitve tega sklepa, sami s sabo v nasprotju, je storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in ker glede na naravo stvari in okoliščine primera teh kršitev ni bilo mogoče odpraviti v postopku na drugi stopnji, je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v točki II. in III. izreka razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev temelji na določbi 355. člena ZPP.

18. V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje najprej glede spornih dejstev7 napotiti tistega udeleženca, ki zatrjuje obstoj sicer med udeležencema spornih dejstev, torej predlagatelja, glede zatrjevanega plačila denarnih zneskov za delež na hiši, nasprotno udeleženko pa glede zatrjevanj o že sporazumno razdeljeni stvari - osebnemu vozilu, na pravdo in v tem času postopek delitve skupnega premoženja prekiniti. V kolikor udeleženca ne bosta vložila tožb, pa bo moralo sodišče prve stopnje, neupoštevaje njune trditve o delnem plačilu oziroma o že razdeljeni stvari, v nadaljevanju ponovno presojati vsa pravno pomembna dejstva ter izvesti dokaze v zvezi z načinom delitve skupnega premoženja, tako nepremičnega kot tudi premičnega premoženja, z upoštevanjem pravil, ki veljajo za delitev solastnine (70. člen SPZ). Pri tem se bo moralo posebej ponovno opredeliti do tega, kdo ima večji prevzemni interes na nepremičnini (posledično tudi na premičnih stvareh), upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera, ki kažejo na večje potrebe enega izmed udeležencev in njegov upravičen interes na nepremičnini.

19. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (drugi odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 Ur. l. RS, št. 16/2019 z veljavnostjo od 15. 4. 2019. 2 Ul. l. RS, št. 87/2002 s spremembami. 3 Glej točko 6 obrazložitve tega sklepa. 4 VSC sodba Cp 17581/2006 z dne 14. 6. 2007. 5 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, koliko znaša še neodplačana kreditna obveznost, nato pa od navedenega zneska 27.137,94 EUR (17. 4. 2019) nato pa 65% tega zneska 17.639,66 EUR odštelo od višine deleža na nepremičnini, ki ga je dolžan nasprotni udeleženki plačati predlagatelj. 6 VSRS sodba II Ips 442/2008 z dne 14. 10. 2009, VSRS sodba II Ips 738/2009 z dne 12. 11. 2009, VSL sklep I Cp 2396/2013 z dne 2. 10. 2013, VSC sodba Cp 1781/2006 z dne 14. 6. 2007, VSL sodba II Cp 2641/2011 z dne 24. 1. 2012, VSL sodba II Cp 379/2018 z dne 29. 8. 2008, VSL sodba I Cp 3266/2013 z dne 30. 4. 2014. 7 Vprašanje izplačila deleža v denarju in vprašanja ali je bilo osebno vozilo Golf že predmet delitve med udeležencema.