Jedro

Tožnik se v reviziji neutemeljeno sklicuje, da toženec ob ustrelitvi psice ni mogel vedeti, ali morda njen gospodar ni v bližini in ali psica ni morda na lovu, saj je sam zatrjeval, da je psico spustil, da bi se malo razgibala. Odveč je v takšni situaciji odgovarjati na vprašanje trditvenega in dokaznega bremena glede okoliščin, ki opredeljujejo, da sme psa v lovišču pokončati lovski čuvaj, član lovske družine oziroma strokovni delavec organizacije, ki upravlja lovišče, in kdaj to pravilo ne velja za lovske pse (1., 2. in 3. odstavek 17. čl. Zakona o varstvu, gojitvi ter upravljanju lovišč (Ur.l.SRS 25/76 - 29/86).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da mora toženec tožniku povrniti škodo zaradi ustreljene psice. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V reviziji zatrjuje, da sodišče v konkretnem primeru ni upoštevalo vseh okoliščin primera in podzakonskih aktov, kot so statuti LD, pravilniki in posameznih navodil. Toženec je dobro vedel, da gre za lovskega tožnikovega psa, ki je imel vsa potrebna cepljanja in preglede. Lovci bi, v primeru, če je stališče drugostopenjskega sodišča pravilno, lahko streljali pse vsevprek po lovišču. Nemogoče je namreč vedeti, kdaj je pes na lovu ali pa se giblje nenadzorovan po lovišču. Sodišče ni odgovorilo na vprašanje, kako je toženec vedel, da se tožnikov pes giblje nenadzorovano po lovišču, saj bi se njegov gospodar lahko nahajal v bližini ali v primerni oddaljenosti. Poleg tega je toženec sam trdil, da je streljal kar tako, čeprav je tožnik prepričan, da je toženec dobro vedel, kaj je streljal. Nekontrolirana uporaba strelnega orožja pa ima za posledico objektivno odgovornost. Toženec je ravnal nepravilno in protipravno, saj mu je dobro zanana lovska etika, lovska kinologija in vsa pravila o streljanju psov v lovišču. Revident se nadalje sklicuje na mnenje komisije za lovsko kinologijo pri Lovski zvezi Slovenije, ki ga je k reviziji priložil, ter na predpis o preizkušanju lovskih psov na živi divjadi in odstrelu klateških psov, ki je bil ustrezno objavljen. Celo za nelovske pse je bilo sprejeto stališče, da za vsak prenagljen in neupravičen odstrel lovec disciplinsko odgovarja. Lovski pes pa je zaščiten in se ga ne sme odstreliti.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je dne 19.1.1991, ko je pogrešil svojo psico (bel resasti istrski gonič), ob 17 uri psico spustil, da bi se malo razgibala. Ko je v tožbi utemeljeval, zakaj naj bi njegovo psico ustrelil prav toženec, je navedel, da je sledove psice našel v bližini mrhovišča, ki ga je uporabljal toženec, ter da je toženec tistega dne na mrhovišču streljal okrog 21 ure. Te njegove trditve so se v dokaznem postopku izkazale za resnične, saj je sodišče ugotovilo, da je toženec tožnikovo psico ustrelil tega dne okoli 21 ure na mrhovišču ob toženčevi preži, torej v lovišču. Tožnik se zato v reviziji neutemeljeno sklicuje, da toženec ob ustrelitvi psice ni mogel vedeti, ali morda njen gospodar ni v bližini in ali psica ni morda na lovu, saj je sam zatrjeval, da je psico spustil, da bi se malo razgibala. Odveč je v takšni situaciji odgovarjati na vprašanje trditvenega in dokaznega bremena glede okoliščin, ki opredeljujejo, kdaj sme psa v lovišču pokončati lovski čuvaj, član lovske družine oziroma strokovni delavec organizacije, ki upravlja lovišče, in kdaj to pravilo ne velja za lovske pse (1., 2. in 3.odst. 17.čl.Zakona o varstvu, gojitvi ter upravljanju lovišč (Ur.l.SRS 25/76 - 29/86). Dejstva, ki izključujejo protipravnost toženčevega ravnanja, je zatrjeval že tožnik sam. Grajana uporaba materialnega prava v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje pa tudi ne pomeni, da je izključena protipravnost pri vsaki ustrelitvi lovskega psa v lovišču, npr. tudi pri lovu. Sodišče druge stopnje je materialno pravo uporabilo na uvodoma opisano ugotovljeno in zatrjevano dejansko stanje.

Presoja toženčevega ravnanja po določilih ZOR o objektivni odgovornosti (173. čl.in nasl. ZOR) v konkretnem primeru ne prihaja v poštev, ker je določilo 17. čl. Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi v razmerju do omenjenih določil ZOR specialni predpis. Prav tako na izključitev protipravnosti toženčevega ravnanja v zakonu ne more vplivati morebitno drugačno opredeljevanje tovrstnih ravnanj v pravilih lovske kinologije in pravilnikih lovskih družin. Odločitev sodišča druge stopnje je tedaj materialnopravno pravilna.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).

Ker stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožene stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (154., 155. in 166. čl. ZPP).