Jedro

Zahteva za denacionalizacijo mora biti vložena v roku iz 64. člena Zakona o denacionalizaciji, to je v roku, ki je iztekel 7.12.1993, da bi se na podlagi nje začel upravni postopek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nadaljnji, ZUS) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 6.9.2005, s katero je bila zavrnjena njuna pritožba zoper sklep Upravne enote Celje z dne 13.6.2005. Prvostopni upravni organ je na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) kot prepozno zavrgel zahtevo za denacionalizacijo, ki sta jo tožnici vložili 30.5.2005. Sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, ki je navedla, da bi morala biti zahteva za denacionalizacijo vložena v roku iz 1. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), to je v roku, ki se je za fizične osebe iztekel 7.12.1993, da bi se na podlagi nje začel upravni postopek. Rok iz 64. člena ZDen je materialni in se ne more podaljšati. Ker je bila zahteva vložena prepozno, je bila utemeljeno zavržena, tožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-58/04-7 z dne 10.2.2005, pa neutemeljeno, ker z njo ni bilo poseženo v vsebino 64. člena ZDen.

Tožnici zatrjujeta zmotno uporabo materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Navajata, da je njuna zahteva za denacionalizacijo kljub temu, da je vložena 30.5.2005, pravočasna, saj je navedena odločba Ustavnega sodišča RS, ki je spremenila vsebino določbe 4. člena ZDen, bila objavljena šele 25.2.2005. Namen sprejema navedene odločbe je bil v zagotovitvi enakosti pravic državljank in državljanov RS. Ta namen, ki je opisan v obrazložitvi navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, ustvarja nove neenakosti. Zato bi bil razumen rok za vlaganje zahtevkov po spremenjeni določbi 4. člena ZDen rok 24 mesecev.

Pritožbo, ki sta jo tožnici vložili v skladu s pravnim poukom iz izpodbijane sodbe in je bila izdana po pravilih ZUS, je vrhovno sodišče presojalo ob pogojih prehodnih določb 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1 in jo, ker ne izpolnjuje pogoje za nadaljnjo obravnavo kot pritožbe, obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Tožena stranka ni podala odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Sodišče prve stopnje je glede na okoliščino, da sta tožnici zahtevo za denacionalizacijo vložili 30.5.2005, svojo presojo pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 64. člena ZDen in dalo pravilno razlago njene vsebine. Ker ima zamuda zaradi izteka materialnega roka iz 64. člena ZDen tudi po presoji revizijskega sodišča posledice zavrženja (129. člen ZUP), navedbe tožnic o razlogih zamude ne morejo biti upoštevne. Tožnici pa se tudi ne moreta z uspehom sklicevati na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, navedena odločba Ustavnega sodišča RS učinkuje oziroma spreminja zgolj določbo 4. člena ZDen, ne posega pa v vsebino določbe 1. odstavka 64. člena ZDen. Njen izrek namreč ne določa podaljšanja roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen. Rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen pa zaradi učinkovanja navedene odločbe Ustavnega sodišča RS tudi ni bil podaljšan s spremembo zakona. Ker zakonskih materialnih rokov drugače ni mogoče podaljšati, ni upoštevno zatrjevanje tožnic, da naj bi bil razumen rok za vložitev zahtevkov iz 4. člena ZDen rok 24 mesecev po objavi navedene odločbe Ustavnega sodišča RS.

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče tega razloga ni presojalo. Prav tako pa tudi ni presojalo razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, saj tožnici nista navedli, zaradi česa naj bi bil ta razlog podan, ZUS-1 pa ne določa njegove presoje po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.