18. 5. 2023

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Nova Gorica, na seji 18. maja 2023

odločilo:

Za odločanje o predlogu za povrnitev stroškov z dne 12. 1. 2023 je pristojno Okrajno sodišče v Kranju.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Nova Gorica, je kot prekrškovni organ v hitrem postopku o prekršku izdala odločbo, s katero je pravni osebi in odgovorni osebi pravne osebe zaradi kršitve zakonodaje o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno izrekla globo in naložila v plačilo sodno takso. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo zahtevi za sodno varstvo, vloženi zoper odločbo o prekršku, delno ugodilo tako, da je namesto globe izreklo opomin in posledično spremenilo v odločbi o prekršku naloženi znesek sodne takse. Po izdaji sodbe je odvetniška pisarna, ki je zastopala kršitelja, pri prekrškovnem organu vložila predlog za izplačilo nagrade in potrebnih izdatkov zastopnika za sestavo zahteve za sodno varstvo. Prekrškovni organ je predlog odstopil Okrajnemu sodišču v Kranju, pristojnost tega sodišča za odločanje o predlogu pa utemeljeval s sklicevanjem na odločbi Ustavnega sodišča št. P-5/21 in št. P-6/21, obe z dne 20. 1. 2022.

2.Okrajno sodišče v Kranju je 25. 1. 2023 izdalo sklep, s katerim se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o priglašenih stroških zagovornikov in s katerim je odločilo, da je za odločanje o tem pristojen prekrškovni organ. V sklepu je navedlo, da je v omenjenih odločbah Ustavno sodišče odločilo, da je za odločanje o priglašenih stroških pristojno okrajno sodišče (in ne prekrškovni organ), ker je šlo za stroške, ki so nastali pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo pri okrajnem sodišču, v obravnavanem primeru pa so po oceni sodišča priglašeni stroški nastali pri prekrškovnem organu, preden je zadevo prejelo sodišče. Zato Okrajno sodišče v Kranju meni, da o stroškovniku ne more odločati, temveč mora to storiti prekrškovni organ, ki je izdal odločbo o prekršku. Dodaja še, da bo s tem, ko bo o tem vprašanju odločil prvostopenjski prekrškovni organ, zagovorniku tudi dana možnost vložitve zahteve za sodno varstvo.

3.Prekrškovni organ je zaradi nestrinjanja s sklepom sodišča na Ustavno sodišče vložil predlog za odločanje v sporu glede stvarne pristojnosti za odločanje o stroških postopka o prekršku. Meni, da iz navedenih odločb Ustavnega sodišča izhaja, da o stroških postopka, ki so vezani na odločanje o zahtevi za sodno varstvo, v celoti odloči organ, ki je sprejel odločitev o zadevi. To naj bi pomenilo, da v primeru, ko o zahtevi za sodno varstvo odloči prekrškovni organ, ta odloči tudi o priglašenih stroških postopka; če o zahtevi za sodno varstvo odloči sodišče, pa to odloči tudi o priglašenih stroških postopka, ki so nastali v zvezi z zahtevo za sodno varstvo, ne glede na to, ali so stroški nastali pred odstopom zahteve za sodno varstvo sodišču ali po njem. Zato je po njegovem mnenju v obravnavanem primeru za odločanje o stroških postopka pristojno sodišče, ki je odločilo o zahtevi za sodno varstvo in izdalo sodbo v prekrškovni zadevi.

B.

4.Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave in osme alineje prvega odstavka 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) pristojno odločati o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Če pride do spora glede pristojnosti, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi (t. i. negativni kompetenčni spor), lahko organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen, zahteva rešitev spora glede pristojnosti (drugi odstavek 61. člena ZUstS).

5.O bistveno enakem kompetenčnem sporu, kot je obravnavani, je Ustavno sodišče odločilo že z odločbo št. P-12/22 z dne 19. 1. 2023. Ustavno sodišče zato v nadaljevanju ponavlja razloge, ki jih je navedlo v omenjeni odločbi.

6.Ustavno sodišče je že v odločbah št. P-5/21 in št. P-6/21 pojasnilo, (1) da se v hitrem postopku o prekršku glede stroškov postopka smiselno uporabljajo določbe Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16 – v nadaljevanju ZP-1) o rednem sodnem postopku, tj. 143.–149. člen ZP-1, kolikor ni s tem zakonom določeno drugače (drugi odstavek 58. člena ZP-1), (2) da se (kolikor ni v devetem poglavju ZP-1 določeno drugače) v postopku z zahtevo za sodno varstvo smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku (tretji odstavek 59. člena ZP-1) in (3) da o plačilu stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, dokončno odloča to sodišče v skladu s 143.–146. členom ZP-1 (prvi odstavek 147. člena ZP-1). Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da iz navedenih določb izhaja, da je o stroških postopka, ki so nastali pred sodiščem, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, pristojno odločiti to sodišče v skladu s 143.–146. členom ZP-1. Če ob sprejetju odločitve sodišča o zahtevi za sodno varstvo za ugotovitev stroškov ni zadostne podlage, sodišče izda poseben sklep o stroških postopka (smiselna uporaba drugega odstavka 145. člena ZP-1). Ustavno sodišče je pojasnilo, da takšna razlaga zakonskega besedila ne poraja pomislekov z vidika pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj iz te pravice ne izhaja, da bi moralo biti zoper odločitev o stroških postopka, ki nastanejo zaradi pravnega sredstva, vedno zagotovljeno novo pravno sredstvo.[1]

7.V zadevah št. P-5/21 in št. P-6/21 je bilo sporno, kateri organ je pristojen odločiti o potnih stroških in stroških izpada dohodka zaradi prihoda na narok pred sodiščem, ki je odločalo o zahtevi za sodno varstvo. Ustavno sodišče je ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč odločilo, da je o teh stroških pristojno odločiti sodišče, ki je odločalo o zahtevi za sodno varstvo, saj gre za stroške, ki so nastali pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo.

8.V obravnavanem primeru je sporno, kateri organ je pristojen odločiti o stroških sestave in vložitve zahteve za sodno varstvo. Zahteva za sodno varstvo je pravno sredstvo zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku (prvi odstavek 59. člena ZP-1). To procesno dejanje torej ne sodi v okvir prvostopenjskega postopka za prekrške prekrškovnega organa, temveč v okvir drugostopenjskega, torej sodnega postopka, v katerem se preizkuša pravilnost odločbe prekrškovnega organa. V določenih primerih je sicer o zahtevi za sodno varstvo pristojen odločiti že prekrškovni organ, pri katerem se zahteva tudi vloži (prvi odstavek 60. člena ZP-1). Tako mora prekrškovni organ zahtevo s sklepom zavreči, če je nedovoljena ali prepozna (drugi odstavek 63. člena ZP-1). Če prekrškovni organ oceni, da je zahteva utemeljena, pa lahko svojo odločbo odpravi ali nadomesti z novo (peti odstavek 63. člena ZP-1). Če v navedenih primerih upravičenec zoper novo odločitev prekrškovnega organa ne vloži nove zahteve za sodno varstvo (glej tretji in šesti odstavek 63. člena ZP-1), do odločanja sodišča sploh ne pride, zato stroškov za sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo ni mogoče šteti za stroške, ki so nastali pri sodišču. Drugače pa velja v primeru, kakršen je obravnavani, ko prekrškovni organ ne sprejme nobene od zgoraj navedenih odločitev, temveč zahtevo za sodno varstvo pošlje v odločanje sodišču (sedmi odstavek 63. člena ZP-1). V takem primeru je treba zahtevo za sodno varstvo obravnavati kot osrednje dejanje kršitelja oziroma drugega upravičenca v postopku odločanja sodišča o zahtevi za sodno varstvo, stroške sestave in vložitve zahteve za sodno varstvo pa kot stroške, ki so nastali pri sodišču, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo.

9.Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da je za odločanje o predlogu za povrnitev stroškov z dne 12. 1. 2023 pristojno Okrajno sodišče v Kranju.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZUstS in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar in dr. Rok Svetlič. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

Tako tudi sklep Ustavnega sodišča št. Up-188/01 z dne 25. 3. 2002, 2. točka obrazložitve.