Jedro

Sodišče prve stopnje verjetnosti obstoja terjatve ni presojalo, saj je ugotovilo, da tožeča stranka nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ in verjetnosti, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, ni uspela izkazati. Štelo je, da oglaševanje prodaje dveh dvostanovanjskih hiš sodi v okvir dejavnosti tožene stranke, morebitna prodaja teh nepremičnin pa ne bi pomenila izgube premoženja tožene stranke temveč zgolj spremembo oblike premoženja.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napravilo napačne zaključke, da tožena stranka nima blokiranega transakcijskega računa in da razpolaga z dovolj sredstvi ter da ne prihaja do zamud s plačili upnikom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedalo obremeniti in odtujiti nepremičnine z ID znakom: parcela 13, parcela 14, parcela 15 in parcela 19, ki so v lasti tožene stranke, organizacijam za plačilni promet pa bi se naložilo, da naj toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke odrečejo izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdana začasna odredba, z računa tožene stranke.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je napačno ocenilo, da ni verjetno, da tožena stranka razpolaga s svojim premoženjem na tak način, da obstaja nevarnost, da ne bo imela sredstev za poplačilo terjatve. Očita, da je pomanjkljiva dokazna ocena sodišča in da je sodišče spregledalo, da sta bila stanovanjska dvojčka zgrajena do III. gradbene faze že v letu 2015, iz spletne prodaje pa izhaja, da tožena stranka prodaja le še en stanovanjski dvojček. Tožena stranka je vse svoje vrstne hiše na L. že prodala kupcem. Hipoteka tožnice se je prenesla le na parcelno številko 51 k. o. X. Tožeča stranka je tekom postopka izrecno poudarila, da tožena stranka drugega premoženja razen nepremičnine parcelna številka 13, 14, 15 in 19, vse k. o. X, nima. Stanovanjska dvojčka, ki sta na teh parcelah, prodaja z namenom izogniti se plačilu. Tožnica je izrecno zatrjevala tudi izčrpavanje podjetja, ki se je intenzivno pričelo v letu 2018. Prodaja dveh stanovanjskih dvojčkov predstavlja ravnanje z namenom otežiti uveljavitev terjatve tožnice. Tožnica ni zatrjevala subjektivne nevarnosti na podlagi preteklih prodaj posameznih stanovanjskih enot v spornem stanovanjskem naselju. Odločitev sodišča temelji na nezatrjevanih dejstvih, mimo trditvene podlage tožnice, sodišče pa je s tem kršilo razpravno načelo iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Odločitev je tudi protispisna. Nepravilna je ugotovitev, da iz bilance stanja izhaja, da je tožena stranka v letu 2018 razpolagala s sredstvi v višini 413.370,75 EUR. Sodišče je o tem sklepalo preozko le iz podatkov o kratkoročnih sredstvih tožene stranke. Iz bilance stanja izhaja, da je imela tožena stranka v letu 2018 negativen kapital. Osnovna sredstva so se v parih letih zmanjšala za 300.000 EUR. To je odraz izčrpavanja. Poleg tega je tožeča stranka zatrjevala, da tožena stranka nepremičnine še dodatno obremenjuje, in sicer s hipoteko s 1. 10. 2018. O teh odločilnih dejstvih sklep nima razlogov in se ga ne da preveriti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je pojasnila tudi, da upniki tožene stranke delujejo v smeri vnovčenja zavarovanja njihovih terjatev. Upnica S. S. je sprožila izvršbo na nepremičnino parc. št. 51 k. o. X. Res je hipoteka akcesorne narave, vendar sodišče posplošeno zaključuje, da so ostale hipoteke že prenehale. Od zapadlosti ostalih dveh hipotek, ki sta knjiženi za hipoteko upnice S. S., še ni minilo 10 let, zato je tak zaključek sodišča golo ugibanje. Hipoteka I. I. je zapadla 31. 12. 2011, hipoteka upnika J. J. pa 30. 10. 2018. Zato je taka posplošena ugotovitev sodišča prve stopnje protispisna. Nepravilna in protispisna je tudi ugotovitev sodišča, da kratkoročne poslovne terjatve tožene stranke niso bistveno manjše od kratkoročnih obveznosti, saj iz bilance stanja jasno izhaja, da so v letu 2018 znašale kratkoročne poslovne obveznosti 437.668,00 EUR, kratkoročne poslovne terjatve pa 413.370,75 EUR. Iz javno dostopnih podatkov izhaja, da je tožena stranka od 19. 8. 2019 blokirana. Gre za obdobje, preden je sodišče odločilo o začasni odredbi. Blokada je posledica izdane začasne odredbe v pravdnem postopku upnice M. M., ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 000/2019. Sklep je bil izdan po vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe 9. 8. 2019, zato ga tožnica brez svoje krivde ni mogla navesti že v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka je bila zaradi zavarovanja zneska v višini 44.731,09 EUR blokirana, zaradi česar sedaj nima sredstev za poplačilo terjatve tožnice. Poleg tega je tožena stranka 24. 7. 2019, po vložitvi tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, prenesla svojo drugo nepremičnino in sicer parc. št. 17 k. o. X na podjetje A., d. o. o. Solastnika tega podjetja sta žena direktorja tožene stranke T. T. in bratranec direktorja P. P. Gre za družinsko povezano podjetje, kamor je bilo z namenom, da se izogne plačilu, preneseno premoženje tožene stranke v škodo drugih upnikov. Gre za dejstvo, za katerega je tožnica izvedela šele po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe, zato ga brez svoje krivde ni uspela navesti že prej. Nepravilna je tudi odločitev sodišča, da tožena stranka z začasno odredbo ne bi utrpela le neznatne škode. Tožena stranka ni nepremičninska agencija, zaznamba prepovedi in odtujitve pa ne bi omejila njenega poslovanja. Začasna odredba ni namenjena varstvu dolžnika, temveč upnika, katerega uveljavitev terjatve je v nevarnosti zaradi razpolaganja dolžnika z njegovim premoženjem, ki je usmerjeno v onemogočanje ali oteževanje izvršitve denarne terjatve. Tožena stranka bo nepremičnine lahko uporabljala. Pritožnica pa je že v dopolnitvi tožbe navedla, da je začasno odredbo pripravljena umakniti pod pogojem, da bo kupec znesek njene terjatve položil na sodni oziroma notarski depozit. 3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po določilu prvega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (objektivni pogoj). Po določilu drugega odstavka 270. člena ZIZ pa mora upnik za verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (subjektivni pogoj). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena). Za izdajo začasne odredbe po citiranem določilu morata biti izpolnjena oba pogoja (subjektivni in objektivni).

6. V obravnavanem primeru sodišče verjetnosti obstoja terjatve ni presojalo, saj je ugotovilo, da tožeča stranka nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ in verjetnosti, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, ni uspela izkazati. Štelo je, da oglaševanje prodaje dveh dvostanovanjskih hiš sodi v okvir dejavnosti tožene stranke, morebitna prodaja teh nepremičnin pa ne bi pomenila izgube premoženja tožene stranke temveč zgolj spremembo oblike premoženja. Trditvene navedbe o finančnem izčrpavanju pa je sodišče presojalo skozi celoten finančni oziroma premoženjski položaj tožene stranke in ugotovilo, da je tožena stranka še vedno aktivna pri izvajanju njene dejavnosti, da znašajo v letu 2018 njena kratkoročna sredstva 413.370,75 EUR, kratkoročne obveznosti pa 437.593,93 EUR, zaradi česar ni mogoče slediti trditvam tožeče stranke, da je kratkoročno poslovanje tožene stranke bistveno manjše od kratkoročnih obveznosti. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka nima blokiranega transakcijskega računa, da razpolaga z dovolj sredstvi in ne prihaja do zamud s plačili upnikom. Štelo je, da bi blokada transakcijskega računa nedvomno predstavljala zastoj in težave v poslovanju, zato tega ni mogoče opredeliti kot neznatno škodo. Enako velja za zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, saj je pravica razpolaganja bistveni element lastninske pravice, predlagana začasna odredba s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin pa omejuje razpolagalno sposobnost tožene stranke, ki se ukvarja z dejavnostjo prodaje nepremičnin.

7. Tožeča stranka v pritožbi vse te ugotovitve prvostopenjskega sodišča izpodbija in podaja nove navedbe (novote), za katere je izvedela šele po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe, o čemer prilaga dokaze. Navaja, da ima tožena stranka od 19. 8. 2019 blokiran račun, kar je v nasprotju z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da tožena stranka nima blokiranega transakcijskega računa in da razpolaga z dovolj sredstvi ter da ne prihaja do zamud s plačili upnikom. Tožena stranka je pritožbi priložila sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 000/2019-II s 14. 8. 2019, s katerim je sodišče ugodilo predlogu za zavarovanje denarne terjatve v znesku 30.849,03 EUR in pogodbenih obresti v znesku 13.882,06 EUR ter toženi stranki prepovedalo obremeniti in odtujiti nepremičnine, katerih obremenitev in odtujitev predlaga tožeča stranka v tem pravdnem postopku, organizaciji za plačilni promet pa je sodišče naložilo, da toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke odreče plačilo zneska, za katerega je izdana začasna odredba. Sklep je bil izdan 14. 8. 2019, predlog za začasno odredbo je bil vložen 12. 8. 2019, izpodbijani sklep pa je bil izdan 5. 9. 2019. Ker je bil sklep s 14. 8. 2019 izdan po vložitvi predloga za začasno odredbo, se tožeča stranka nanj brez svoje krivde ni mogla sklicevati. Ker je bil sklep s 14. 8. 2019 izdan pred izpodbijanim sklepom, gre za dejstvo znotraj časovnih meja pravnomočnosti.

8. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je bil sklep s 14. 8. 2019 na podlagi ugovora tožene stranke razveljavljen, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrnjen (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 000/2019-II s 3. 10. 2019, ki se nahaja med prilogami B2). Iz sklepa s 3. 10. 2019 izhaja, da je sodišče ugodilo ugovoru tožene stranke in izdano začasno odredbo razveljavilo ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo z verjetnostjo izkazati obstoja terjatve, zato sodišče ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ ni presojalo.

9. Poleg tega tožeča stranka v pritožbi (še) navaja, da je tožena stranka 24. 7. 2019, torej po vložitvi tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe upnice M. M., prenesla svojo drugo nepremičnino, in sicer parcelno številko 17 k. o. X, na podjetje A., d. o. o., katerega solastnika sta žena direktorja tožene stranke in njegov bratranec ter da gre za družinsko povezano podjetje, kamor je bilo z namenom izogniti se plačilu preneseno premoženje tožene stranke v škodo drugih upnikov. Tudi to dejstvo je tožnica izvedela po vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe ter ga brez svoje krivde ni mogla uspešno navesti prej. Iz zgodovinskega izpisa iz zemljiške knjige (priloženega pritožbi) izhaja, da je bila parcela 17, k. o. X, prenesena na podjetje A., d. o. o. Navedeno razpolaganje z nepremičninami v postopku na prvi stopnji ni bilo presojano, saj ni bilo zatrjevano. Prav tako se sodišče ni opredelilo do zatrjevanega razpolaganja z nepremičninami, ko je tožeča stranka s hipoteko 1. 10. 2018 obremenila nepremičnine, kar se utemeljeno očita v pritožbi. Pritožba zatrjuje tudi, da so sredstva tožene stranke blokirana zaradi izdane začasne odredbe v postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 000/2019-II, kar je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka nima blokiranih sredstev (tožena stranka je sicer v odgovoru na pritožbo navedla, da je bil na podlagi ugovora sklep o začasni odredbi razveljavljen in predložila dokument). Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče šteje, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napravilo napačne zaključke.

10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in ga vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje, v katerem naj pri ugotavljanju pogojev za izdajo začasne odredbe presoja tudi pritožbene navedbe o blokadi sredstev tožene stranke in o razpolaganju z nepremičninami (obremenitev nepremičnin s hipoteko 1. 10. 2018 in prenos nepremičnine 17 k. o. X na podjetje A., d. o. o.). Ob morebitno ugotovljenem obstoju pogojev iz drugega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ pa bo moralo prvostopenjsko sodišče presojati tudi verjetno izkazanost terjatve, ki je do sedaj ni ugotavljalo.