Jedro

1. Ne le nacionalna zakonodaja, temveč tudi Direktiva 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. 4. 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem v Evropski uniji (Ur. l. EU, L 127/39 z dne 29. 4. 2017), ki prav v določitvi strogih pravnih posledic takšnega kaznivega dejanja, kot je učinkovit odvzem predmetov, prepozna eno najučinkovitejših sredstev boja proti organiziranemu kriminalu. Odvzem predmetov ni kazen, marveč varnostni ukrep, katerega temelj je storilčeva nevarnost (in ne krivda), katero pa je treba presojati širše, predvsem v luči begunske krize, s katero se človeštvo spopada na svetovni ravni. Višja državna tožilka v skladu z novelirano kazensko zakonodajo utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje za odvzem predmetov v primeru zaseženih mobilnih telefonov in zaseženega osebnega vozila s kontaktnimi ključi uporabiti ista merila.

Izrek

Pritožbi višje državne tožilke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema predmetov spremeni tako, da se obdolženemu U.G. na podlagi prvega odstavka 73. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) odvzame tudi osebni avtomobil znamke Mercedes Benz razred M, reg. št. X s kontaktnimi ključi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolžena U.G. in M.B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in jima izreklo kazen dve leti in en mesec zapora ter denarno kazen, in sicer obdolženemu U.G. v skupni višini 2.700,00 EUR, obdolženemu M.B. pa v skupnem znesku 1.041,50 EUR. Denarno kazen sta obdolženca dolžna plačati v roku treh mesecev od izvršljivosti sodbe, v primeru neizterljivosti pa se bo za vsaka začeta dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencema v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu od 14. 6. 2021 od 21.05 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 pa je obema obdolžencema izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas enega leta. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obdolženemu U.G. izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnega telefona znamke Samsung s SIM kartico. Prav tako je iz moralnih razlogov na podlagi drugega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo mobilna telefona znamke Samsung, zasežena tujcema S.K. in H.O. Obdolženemu U.G. je zaseženi avtomobil znamke Mercedes Benz razred M, reg. št. X s kontaktnimi ključi, vrnilo. Enako je obdolženemu M.B. vrnilo mobilni telefon znamke Apple. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oba obdolženca oprostilo povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da se po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki obdolženemu M.B. po uradni dolžnosti postavljene zagovornice do 29. 6. 2021 izplačajo v breme proračuna.

2. Zoper sodbo se je pritožila višja državna tožilka zaradi odločbe o varnostnem ukrepu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da obdolženemu U.G. na podlagi 73. člena KZ-1 izreče varnostni ukrep odvzema zaseženega predmeta, in sicer osebno vozilo znamke Mercedes Benz razreda M, reg. št. X s kontaktnimi ključi. 3. Na pritožbo višje državne tožilke je odgovoril zagovornik obdolženega U.G., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V pritožbi višja državna tožilka navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolženemu U.G. izreči tudi predlagani fakultativni varnostni ukrep po prvem odstavku 73. člena KZ-1, in sicer odvzem zaseženega osebnega avtomobila (s pripadajočimi kontaktnimi ključi), uporabljenega za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja.

6. Višji državni tožilki je potrebno pritrditi. Pritožbeno sodišče primarno poudarja, da se smejo po določbi 73. člena KZ-1 predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem vzeti, če so storilčeva last. Predmeti, ki jih je mogoče odvzeti, morajo biti na neposreden način povezani s kaznivim dejanjem. Ravno zaradi povezanosti in možnosti, da jih obdrži storilec kaznivega dejanja, pa pomenijo posebno nevarnost, zaradi česar je predviden njihov odvzem.1 Ne le nacionalna zakonodaja, temveč tudi Direktiva 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. 4. 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem v Evropski uniji (Ur. l. EU, L 127/39 z dne 29. 4. 2017), ki prav v določitvi strogih pravnih posledic takšnega kaznivega dejanja, kot je učinkovit odvzem predmetov, prepozna eno najučinkovitejših sredstev boja proti organiziranemu kriminalu, pričakovanja zagovornika ovrže in daje podlago za potrditev stališč višje državne tožilke v zvezi z merili za izrek obravnavanega varnostnega ukrepa. Bistvo odvzema predmetov je namreč ravno v odvzemu pravne upravičenosti do teh predmetov in onemogočanja dejanskega razpolaganja z njimi. Zato ni mogoče soglašati z oceno sodišča prve stopnje, ki je po predhodni ugotovitvi, da sta za odvzem (okoli 20.000,00 EUR vrednega) osebnega vozila izpolnjena formalna pogoja iz prvega odstavka 73. člena KZ-1, zaključilo, da je tolikšen poseg v obtoženčevo pravico do zasebne lastnine pretiran in neutemeljen. V tej zvezi je sicer podalo obrazložitev zlasti v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, vendar pa s podanimi razlogi ni mogoče soglašati. Nevarnosti, da bi bilo inkriminirano osebno vozilo uporabljeno za novo kaznivo dejanje namreč ni mogoče vezati na dosedanjo nekaznovanost obdolženca, še manj pa na okoliščino omiljene kazni, za katero je višja državna tožilka korektno pojasnila, da je bila slednja upoštevana posledično obdolženčevemu priznanju krivde v sklenjenem sporazumu, medtem ko odvzem zaseženih predmetov sploh ni bil predmet slednjega in niti predmet pogajanj. Nadalje je pritrditi višji državni tožilki tudi v navedbah, da odvzem predmetov ni kazen, marveč varnostni ukrep, katerega temelj je storilčeva nevarnost (in ne krivda), katero pa je treba presojati širše, predvsem v luči begunske krize, s katero se človeštvo spopada na svetovni ravni. Takšna presoja pa pokaže, da je v danem primeru, navkljub drugačni oceni zagovornika, podana realna in konkretna stopnja nevarnosti, da bo predmetni osebni avtomobil uporabljen za storitev novega istovrstnega kaznivega dejanja. Na dejstvo, da je v obravnavani zadevi iz vidika nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, osebno vozilo obdolženca nevarno že samo po sebi, pa po prepričanju pritožbenega sodišča izhaja iz listinske dokumentacije v spisu (l. št. 697 do 698) iz katere je razbrati določeno obdolženčevo vpletenost v dejavnost ilegalnega spravljanja tujcev čez državne meje, kot to utemeljeno poudarja višja državna tožilka.

7. Po obrazloženem sta zatorej neprepričljiva nadaljnja ocena in zaključek sodišča prve stopnje o pretiranosti in neutemeljenosti izreka varnostnega ukrepa odvzema obtoženčevega osebnega avtomobila. Višja državna tožilka v skladu z novelirano kazensko zakonodajo2 utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje za odvzem predmetov v primeru zaseženih mobilnih telefonov in zaseženega osebnega vozila s kontaktnimi ključi uporabiti ista merila. Pri tem pa je okoliščina, ali ima vozilo skrite ali posebej prirejene prostore za prevoz tujcev pri kaznivem dejanju po 308. členu KZ-1, brezpredmetna, saj ni pogoj za odvzem vozila, kot je to na primer pri kaznivem dejanju neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1. Že po logiki stvari je bil v ospredje postavljen osebni avtomobil evidentno namenjen in uporabljen za izvršitev kaznivega dejanja, s čimer je po presoji pritožbenega sodišča njegov odvzem utemeljen. Višja državna tožilka ima zato prav, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolžencu inkriminirano vozilo, brez katerega kaznivega dejanja ne bi mogel izvršiti, skladno z določbo prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzeti, kot je to sicer storilo glede zaseženih mobilnih telefonov, uporabljenih pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja.

8. V luči navedenega se kot brezpredmetno izkaže poudarjanje zagovornika v odgovoru na pritožbo, da je bil obdolženec v obravnavani zadevi že obsojen na kazen dveh let in enega meseca zapora ter denarno kaznovan, zato je po njegovi oceni dodatno „kaznovanje“ z odvzemom predmeta neutemeljeno in nesorazmerno. Drži sicer, da je bil za čas uporabe kazenskega materialnega zakona v danem primeru konkretni varnostni ukrep še fakultativne narave, kot je to navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Vendar ob vsem že navedenem, okoliščine, ki jih zagovornik navaja v odgovoru na pritožbo, in sicer obdolženčeva nepovratniška narava, njegove osebne okoliščine ter vrednost vozila, ki ni bilo v ničemer posebej prirejeno za „spravljanje“ ilegalnih migrantov preko državne meje, za odločitev v obravnavani zadevi ne morejo imeti relevantnega vpliva.

9. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbeno sodišče pritožbi višje državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema predmetov spremenilo tako, kot je navedeno v izreku te sodbe.

10. Odločba o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ne gre za nobenega od primerov, ki so po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) obremenjeni z obveznim plačilom sodne takse.

1 Prim. sodba VSC I Kp 41108/2019 z dne 25. 3. 2020. 2 Novela KZ-1I, ki je bila sprejeta 18. 11. 2021, namreč v osmem odstavku 308. člena določa varnostni ukrep obveznega odvzema predmetov, kar pomeni, da je za storilca, ki je lastnik, od začetka njene veljave predviden obvezen odvzem vsakega prevoznega sredstva, ki je bilo uporabljeno za kaznivo dejanje.