Jedro

V primeru, ko je bil objekt zgrajen pred uveljavitvijo ZUN (1984) in prostorski izvedbeni načrt ni bil sprejet, je določanje funkcionalnega zemljišča za obstoječi objekt upravna stvar, o kateri odloča za urejanje prostora pristojen občinski upravni organ v upravnem postopku v skladu z merili, pogoji in načeli prostorsko ureditvenih pogojev ter na njihovi podlagi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, štev. U 812/97-13 z dne 4.3.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 15.4.1997, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek in odločanje. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Upravne enote L., Izpostave V.-R. z dne 29.8.1996, s katero je bilo odločeno, da se k Vrtcu Š. (V. vrtci, DIO Š.), zgrajenem na zemljišču s parc. št. 467/3, določi funkcionalno zemljišče tako, da ga sestavljajo zemljišča s parc. št. 467/2-travnik v izmeri 3443 m2, parc.št. 467/3-stavbišče, s poslovno stavbo, v izmeri 374 m2, parc.št. 467/4-stavbišče, v izmeri 5m2 in dvorišče v izmeri 1416 m2, vse k.o. L. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bil postopek za določitev funkcionalnega zemljišča uveden v zvezi s postopkom denacionalizacije parc. št. 467/2 k.o. L. Ugotavlja, da odločba prve stopnje, kot tudi izpodbijana odločba, ne navajata odločilnih dejstev in ne vsebujeta razlogov za sprejeto odločitev. Ugotovitev izpodbijane odločbe, da odločba prve stopnje temelji na strokovnem mnenju LUZ, je protispisna, saj je po podatkih spisa prvostopni organ oprl svojo odločitev na mnenje MOL, Oddelka za urbanizem in okolje, z dne 11.7.1996. Površina funkcionalnega zemljišča je bila na podlagi navedenega mnenja določena, ob upoštevanju obstoječega objekta, kot tudi nameravane širitve in površina (35 m2 na otroka) preračunana na število otrok po predvideni širitvi izgradnje (150 otrok). Navedba tožene stranke, da organ prve stopnje pri določitvi funkcionalnega zemljišča ni upošteval morebitne širitve vrtca, je torej protispisna in nepravilna, saj je prav upoštevanje širitve vrtca bistveno vplivala na določitev funkcionalnega zemljišča. Tako določanje funkcionalnega zemljišča pa je v nasprotju z določbo 3. odstavka 46. člena ZUN, po katerem se funkcionalno zemljišče določa k obstoječemu, to je v času določanja funkcionalnega zemljišča že zgrajenemu objektu. Iz lokacijske dokumentacije in lokacijskega dovoljenje (leta 1972) izhaja, da je bila predvidena gradnja VVO v dveh fazah, ki vsaka zase tvori samostojno zaključeno gradbeno celoto, zgrajen pa je bil samo eden objekt. Po presoji sodišča, objekta, ki predstavlja samostojno zaključeno celoto, ni mogoče šteti za gradbeno nedokončan objekt. Funkcionalno zemljišče je treba določiti ob upoštevanju vseh pravno relevantnih predpisov in za to področje (družbena vzgoja in varstvo predšolskih otrok-vrtec) sprejetih standardov in normativov. Uporaba normativa 35 m2 na oskrbovanega otroka, je v primeru, kot je obravnavani, po presoji sodišča, neutemeljena. Po mnenju sodišča je funkcionalno zemljišče, v primeru, ko se določa kot predhodno vprašanje v zvezi s postopkom denacionalizacije, dopustno določiti le v obsegu, ki ustreza minimalnim standardom in normativom, upoštevajoč dodatne zahteve in pogoje, določene z odlokom. Tudi ni utemeljeno stališče, da je bilo funkcionalno zemljišče določeno že z lokacijskim oziroma gradbenim dovoljenjem. Navedeni dovoljenji sta bili izdani na podlagi Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67), ki določitve funkcionalnega zemljišča v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ni predpisoval. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi 3. odstavka 46. člena ZUN, zaradi česar jo je bilo treba odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek in odločanje.

Prizadeta stranka (Občina Š.) vlaga pritožbo proti izpodbijani sodbi iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Po njenem mnenju ne bi bilo potrebno izvajati postopka za določitev funkcionalnega zemljišča v smislu 3. odstavka 46. člena ZUN, saj je funkcionalno zemljišče že določeno z določitvijo gradbene parcele v lokacijskem dovoljenju. Sodišče tudi ne upošteva, da je bila navedena gradbena parcela komunalno popolnoma opremljena in da je tudi po sedaj veljavnem PUP za plansko celoto V9 Š. in V11 G., za morfološko enoto 5A/1, ta gradbena parcela namenjena vrtcu. To pa posledično pomeni, da bi se v denacionalizacijskem postopku upravičencu vrnilo zemljišče, v katerega je "družba" vložila ogromna še neamortizirana sredstva, ki bi ga morala ponovno odkupiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in potrdi odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 15.4.1997. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je treba v skladu z določbo 46. člena ZUN v konkretnem primeru ugotavljati obseg funkcionalnega zemljišča zgolj za že zgrajen objekt. Z gradbenega vidika ni dvoma, da je obstoječi objekt dokončna gradbena celota. Za obstoječi objekt sta parc. št. 467/3 in 467/4 k.o. L. kot funkcionalno zemljišče ustrezni in v skladu z normativi. Za določitev funkcionalnega zemljišča, po njegovem mnenju, ni pomembno, da so bila izvršena vlaganja v komunalno opremljenost zemljišča. Po veljavnem odloku o PUP za območje, v katerem se nahaja parc. št. 467/2, so predvideni razni posegi v ta prostor, ne le gradnja vrtca, kot trdi pritožba. Zatrjevana nameravana druga faza gradnje vrtca ni pomembna, saj bi šlo za popolnoma nov poseg v prostor, za katerega pa lokacijsko in gradbeno dovoljene sploh ne obstaja. Na obseg funkcionalnega zemljišča, po njegovem mnenju, ne more vplivati vprašanje, ali so bila izvršena vlaganja v komunalno opremljenost zemljišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

V zadevi je sporna določitev funkcionalnega zemljišča k objektu na parc. št. 467/3. Po predpisih, ki urejajo vprašanja v zvezi s stavbnim zemljiščem, je funkcionalno zemljišče opredeljeno kot tisti del stavbnega zemljišča, ki je namenjen oziroma potreben za redno rabo objekta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za določitev velikosti funkcionalnega zemljišča k že obstoječemu objektu. Zato se je pravilno sklicevalo na določbo 3. odstavka 46. člena ZUN, po kateri funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte, na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, določi za urejanje prostora pristojni občinski upravni organ na zahtevo lastnika ali uporabnika na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je treba pri tem upoštevati tudi sprejete normative in standarde, ki veljajo za področje, kateremu je obstoječi objekt namenjen, pri čemer pa je treba v obravnavanem primeru, tudi po presoji pritožbenega sodišča, izhajati iz obstoječega stanja (kapaciteta vrtca) in ne morebitnega bodočega stanja, torej morebitne širitve vrtca.

Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbena trditev, da je funkcionalno zemljišče določeno že z določitvijo stavbne parcele v lokacijskem dovoljenju in ne bi bilo potrebno izvajati postopka za določitev funkcionalnega zemljišča v smislu 3. odstavka 46. člena ZUN. Res je, da se po veljavnem ZUN funkcionalno zemljišče, kot del stavbne parcele oziroma stavbnega zemljišča, določa v načrtu stavbnih parcel v prostorskem izvedbenem načrtu oziroma lokacijski dokumentaciji, končno pa v lokacijskem dovoljenju, torej še v fazi pred samo gradnjo objekta. V obravnavanem primeru, ko je bil objekt zgrajen pred uveljavitvijo ZUN (1984) in prostorski izvedbeni načrt ni bil sprejet, pa je določanje funkcionalnega zemljišča za obstoječi objekt, upravna stvar, o kateri odloča za urejanje prostora pristojen občinski upravni organ v upravnem postopku v skladu z merili, pogoji in načeli prostorsko ureditvenih pogojev ter na njihovi podlagi.

Vedno pa je treba, tudi po presoji pritožbenega sodišča, upoštevati namembnost, velikost in zmogljivost obstoječega objekta.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevana vlaganja v zemljišče, saj za odločanje o določitvi funkcionalnega zemljišča, kar je predmet tega upravnega spora, niso upoštevne.

Pritožnica v pritožbi ni navedla v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo glede kršitev in napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da do takšnih kršitev in napak ni prišlo.

Glede na to, da nista podana uveljavljena pritožbena razloga in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.