Jedro

Predlagani dokazi (pribava zdravstvenega kartona tožnika, zaslišanje njegovega osebnega zdravnika in postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke) niso taki, da bi bili očitno neprimerni ali da bi dokazovali nekaj, kar bi bilo že dokazano, zato bi jih moralo sodišče prve stopnje izvesti, ne pa zgolj na podlagi mnenj invalidske komisije presoditi, da pri tožniku ni podana invalidnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 24. 9. 2008 in z dne 10. 12. 2008 ter, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje s stroškovno posledico. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta na katero je razporejen, to je „monter na adjustaži“, saj je prepričan, da pri njem ni podana zgolj zmanjšana delovna zmožnost, pač pa pri njem sploh ni več nikakršne delovne zmožnosti in ni več zmožen opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela, zato bi ga bilo potrebno razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti. To bi se ugotovilo tudi pred sodiščem, v kolikor bi to izvedlo vse predlagane dokaze, še zlasti pribavilo zdravniški karton tožnika, zaslišalo njegovega osebnega zdravnika in tudi angažiralo izvedenca medicine dela oz. tima izvedencev. Zaključek sodišča, da ni druge medicinske dokumentacije, ki ga je sodišče izvedlo iz izpovedi tožnika je napačen. Obstaja obširna zdravstvena dokumentacija, ki se nahaja v njegovem zdravstvenem kartonu. Iz izpovedi tožnika je jasno razvidno, da tožnik pogosto obiskuje zdravnika. Izpovedal je, da se doza zdravil, ki jih prejema zaradi vzdrževanja zdravstvenega stanja konstantno povečuje kar nedvomno terja osebno obravnavo pri zdravniku in o čemer prav tako obstaja zdravstvena dokumentacija. Ker je v postopkih o socialnih sporih še posebej izpostavljeno in poudarjeno načelo materialne resnice na podlagi katerega mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisno utemeljenost zahtevka, je toliko bolj nepravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo preden je sploh pribavilo medicinsko dokumentacijo, zaslišalo osebnega zdravnika tožnika in tudi postavila ustreznega izvedenca. Povzemanje zgolj enega zdravniškega izvida s strani sodišča ni celostno obravnavanje zdravstvenega stanja tožnika. Tožnik ima zelo hude težave s svojim zdravjem. Mučijo ga hude bolečine za prsnico, v nogah, težave ima z visokim pritiskom, vrtoglavico in pogoste glavobole, kardiološke težave, ki ga spremljajo od mladosti in so v zadnjem letu še bolj intenzivne ter neznosne tako, da tožnik ni zmožen opravljati nobenega dela saj se ob kakršnemkoli naporu zelo hitro utrudi, začne se močno potiti tako, da pri njemu ni več delovne zmožnosti. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da so upravičene pritožbene navedbe tožnika, da sodišče ni ravnalo pravilno, ko je zavrnilo predlagane dokazne predloge in je v posledici tega dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Tožnik v tem socialnem sporu izpodbijana dokončno odločbo toženke z dne 10. 12. 2008 s katero je bila zavrnjena pritožba Območne enote ... z dne 24. 9. 2008 s katero je ta zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, saj je štela, da pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta, na katero je bil zavarovanec razporejen, to je monter na adjustaži, zato pri njem invalidnosti ni.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, ker je menilo, da je izvedensko mnenje IK I in IK II. stopnje v skladu s v spisu priloženo medicinsko dokumentacijo, saj iz izvida interne ambulante z dne 14. 5. 2008 izhaja zaključek, da je tožnik kardinalno kompenziran, krvni tlak je sicer zvišan in priporoča dosedanjo terapijo, nobeden od specialistov v okviru upravnega postopka ni podal mnenje, da bi pri tožniku prišlo do takega zdravstvenega stanja, ki bi zmanjševalo njegovo zmožnost za delo. Samo dejstvo, da je bil tožnik operiran zaradi koarktacije aorte in da ima zvišan krvni pritisk še pomeni, da je pri njemu podana invalidnost, saj bi to dejstvo moralo biti dokazano tudi z medicinsko dokumentacijo, česar pa tožnik ni dokazal tako ne v predhodnem postopku kakor ne v sodnem postopku. Sodišče je glede na navedeno tudi zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagal tožnik, to je zaslišanje osebnega zdravnika in postavitev izvedenca. V dokaznem postopku tožnik ni uspel dokazati, da je mnenje invalidske komisije nepravilno.

Iz predloga osebna zdravnika za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja izhaja, da ta meni, da tožnik sedanjega ali drugega dela v krajšem delovnem času ni zmožen opravljati, da je njegova delovna zmožnost zmanjšana ne pa izgubljena. Prilaga izvid interne ambulante SB ... z dne 14. 5. 2008 izdan s strani M.S., spec. interne medicine katera zaradi stanja po operaciji koarktacije aorte in arterijske hipertenzije predlaga, da se tožnik predstavi invalidski komisiji. Zaključen sodišča prve stopnje, da samo dejstvo, da ima tožnik zvišan krvni pritisk še ne pomeni, da je pri njemu podana invalidnost, nima podlage v predloženi medicinski dokumentaciji in v izvedenih dokazih s strani sodišča prve stopnje, to je v izpovedi tožnika. Ta je na glavni obravnavi izrecno izpovedal, da zaradi visokega pritiska dobi včasih vrtoglavice zaradi tega si tudi ne upa voziti avta. Težave so v tem, ker mu pritisk niha in drugo.

Pritožbeno sodišče šteje, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni dokazal, da pri njemu ne obstajajo zdravstvene spremembe, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta na katerega je bil razporejen, preuranjen. Ravno s predlaganimi dokazi je tožnik še dodatno želel razčistiti dejansko stanje glede svojega zdravstvenega stanja in je v ta namen sodišču predlagal, da se izvedejo dokazi s pribavo njegovega zdravstvenega kartona, zaslišanje osebnega zdravnika in s postavitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke. Sodišče bi moralo te dokazne predloge tožnika pretehtati in predlagane dokaze izvesti, če se nanašajo na dejstva, ki so v pravno relevantna. Gre za načelno dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, razen, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. ZPP v 2. odst. 213. čl. določa, da o tem, kateri dokazi, naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, vendar ob enem tudi, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev in da sodišče zavrne le tiste dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev (2. odst. 287. čl. ZPP). Ne gre torej za diskrecijsko pravico sodišča, temveč za dolžnost ravnanja sodišča v skladu s to določbo. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti predlaganega dokaza. Zgolj navedba, da so predlagani dokazi nepotrebni, ker je dejansko stanje dovolj razjasnjeno, da je sodišče lahko razsodilo, ne zadošča. Nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga strankam ne omogoča polnega vsebinskega dialoga s sodiščem in zato ogroža tudi pravico do pritožbe. Po mnenju pritožbenega sodišča v predmetni zadevi predlagani dokazi niso taki, da bi bili očitno neprimerni ali, da bi dokazovali nekaj kar bi bilo že dokazano, zato bi jih moralo sodišče prve stopnje izvesti. Tožnik je v pravdi dokazoval, da so mnenja invalidskih komisij prve in druge stopnje neresnične in zato predlagal, da sodišče izvede določene dokaze, ki bi pokazali drugačno dejansko stanje kakor je bilo mnenje invalidske komisije I. in II. stopnje.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku izvesti dokaze v navedeni smeri, kar bo storilo tako, da bo pribavilo zdravstveni karton tožnika, zaslišalo njegovega lečečega zdravnika in postavilo izvedenska ustrezne smeri ter tako odstranilo dvom glede tožnikovega zdravstvenega stanja. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri in po izvedbi morebitnih drugih dokazov, pomembnih za razjasnitev vseh pravno relevantnih dejstev, bo sodišče omogočilo pravilno presoditi utemeljenost ali neutemeljenost tožbenega zahtevka tožnika.

V skladu s 3 .toč. 165. čl. ZPP je odločitev o stroških postopka v zvezi z pravnim sredstvom pridržana za končno odločbo.