Jedro

Tožnica je bila pred izgubo mame mešano strukturirana oseba z nekoliko poudarjenimi značilnostmi anksiozne in anankastične osebnostne strukture ter z nakazanimi obsesivnimi značilnostmi. Pri tožnici je prišlo do t.i. kompliciranega žalovanja, kar je povezano z njeno osebnostno strukturo in z obsesivno kompulzivno motnjo, smrt matere pa je pri tožnici vplivala na način izražanja te motnje. Toda tega tožnici ni mogoče šteti v breme, ker je oškodovanca treba sprejeti takega, kot je.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka glede teka zamudnih obresti spremeni tako, da te tečejo od 20. 3. 2012 dalje do plačila, v presežku pa se obrestni tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem se pritožba tožene stranke, tožnice pa v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača 5.314,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo še, da tožnici povrne 728,71 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta pritožbi pravočasno vložili obe pravdni stranki.

Tožnica v svoji pritožbi kot bistveno navaja, da pravilna uporaba načela pravične denarne odškodnine terja prisoditev celotne vtoževane odškodnine. Meni, da je sodišče preveliko težo dalo ugotovitvam izvedenca in premalo izpovedbam zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na sodbi II Ips 1160/2008 in II Cp 2365/2009, a ju je povsem napačno interpretiralo, zato ni jasno, kako je sodišče sodno prakso apliciralo na ta primer. Tudi primerjava druge sodne prakse v okviru načela objektivizacije ne pokaže, da je tožnica upravičena do bistveno višjega zneska odškodnine. Sodišče je premalo teže dalo okoliščinam, da je bila tožnica mlada oseba, ki je izkazovala povsem neobičajno, izrazito, aktivno in ljubečo povezanost s pokojno. Meni, da je sodna praksa preveč obremenjujoča za določitev pravične odškodnine v konkretnem primeru in da ni absolutno merilo. Pri tožnici se je s smrtjo matere zaključilo njeno do tedaj znano in izkustveno ugotovljeno življenjsko stanje. Sodišče zmotno smiselno navaja, da ji izgubo lahko nadomesti partnerski odnos s fantom, prav tako pa realno oziroma racionalno ne more sprejeti izgube. Tožničino izgubo bi moralo ocenjevati individualno in ne le s primerjanjem sodne prakse, ki ne more postati zgornja meja prisojanja odškodnine ne glede na obseg izgube. Ne sprejema stališča, da je njena odškodnina omejena z odškodninami, ki jih je sodišče v predhodnih postopkih prisodilo drugim. V nadaljevanju povzame dosedanje trditve, ki jih je ponudila že v postopku pred sodiščem prve stopnje, in predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe.

Tožena stranka v svoji pritožbi kot bistveno navaja, da že izplačan revaloriziran znesek predstavlja pravično denarno odškodnino in da mora sodišče upoštevati objektivno pogojenost s podobnimi odškodninskimi primeri. Sodišče mora odškodnino individualizirati, od sodne prakse pa odstopiti v res izjemnih primerih. Sodišče ni upoštevalo predhodne osebne spremenjenosti tožnice, kar je izpostavil izvedenec. Ta je namreč vplivala na način izražanja in intenziteto izražanja duševnih bolečin. V nadaljevanju povzema ugotovitve izvedenca. Graja tudi odločitev o teku zamudnih obresti, saj je zahtevek prejela 19. 12. 2011, po 20. a členu ZOZP-D pa je imela čas za reševanje zahtevka do 19. 3. 2012, zato je šele po izteku tega datuma nastopila zamuda. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo tožnice ni odgovorila, tožnica pa je na vročeno pritožbo tožene stranke odgovorila. Izpostavlja, da pri prisoji višine odškodnine ni mogoče šteti v škodo oškodovanca njegovih subjektivnih, osebnostnih lastnosti, zaradi katerih je bil povečan obseg škode. Nastanek obsesivno kompulzivne motnje je pogojen izključno s sprožilnim elementom, za katerega odgovarja tožena stranka. Med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in škodo, nastalo tožnici, obstoji adekvatna vzročna zveza. Glede teka obresti navaja, da zavarovalnica pride v zamudo s plačilom nepremoženjske škode z dnem, ko tožnica od nje zahteva plačilo odškodnine, glede na zavarovalno pogodbo pa to pomeni 14 dni po prejemu odškodninskega zahtevka tožnice. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Med pravdnima strankama nista (bila) sporna pasivna legitimacija niti temelj odškodninske odgovornosti. Sporna je višina odškodnine, pri čemer je nesporno, da je tožena stranka tožnici že pred pravdo plačala 14.000,00 EUR (valorizirano na dan izpodbijane sodbe 14.686,00 EUR).

Tožnica vtožuje odškodnino kot posredna oškodovanka, in sicer zaradi smrti bližnjega – mame. Sodišče prve stopnje je pojasnilo (15. in 17. točka izpodbijane sodbe), da tožnica ne vtožuje odškodnine zaradi lastne škode iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in strahu, tj. kot neposredna oškodovanka. Teh ugotovitev tožnica s pritožbo ne izpodbija. Predmet pritožbenega preizkusa je torej primernost odmerjene in s strani sodišča dodatno prisojene odškodnine zaradi smrti bližnjega po prvem odstavku 180. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine na tej pravni podlagi sta načelo individualizacije (1) in načelo objektivne pogojenosti, tj. primerljivosti višine denarne odškodnine (2).

Tožnica sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita, da je preveliko težo dalo ugotovitvam izvedenca, namesto njeni lastni izpovedi in izpovedbam zaslišanih prič. Prvostopenjsko sodišče je namreč izhajalo prav iz tožničine izpovedbe (11. točka izpodbijane sodbe), ki jo je ocenilo naprej samostojno, nato pa še glede na izpovedbe prič (12. točka izpodbijane sodbe). Šele nato je sodišče prve stopnje v dokazno oceno vpletlo ugotovitve izvedenca ter jo oblikovalo v svoje zaključke. Tožnica s pavšalnimi navedbami, da bi sodišče večjo težo moralo dati enim dokazom pred drugimi, jasne in prepričljive dokazne ocene ne uspe omajati. Pritožnica ne pojasni, v katerem segmentu dokazne ocene se je sodišče prve stopnje po njenem preveč naslonilo na ugotovitve izvedenca namesto na izpovedbe zaslišanih, zato pritožbenih očitkov niti ni mogoče preveriti.

Višje sodišče zavrača pritožbeno stališče tožene stranke, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ker ni upoštevalo predhodne osebne spremenjenosti tožnice, kar je izpostavil izvedenec, in ki je vplivala na način izražanja in intenziteto izražanja duševnih bolečin. O predhodni spremenjenosti tožnice in njenem vplivu na način in intenziteto izražanja duševnih bolečin tožnice ni dvoma, toda sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko teh okoliščin ni upoštevalo v breme oškodovanke. Novejša sodna praksa je namreč res ustaljena pri stališču, kot je zapisalo prvostopenjsko sodišče, da je treba oškodovanca upoštevati takšnega, kot je (3).

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče glede na zgoraj zavrnjene pritožbene očitke pravdnih strank v celoti sprejema, so naslednje: * tožnica je z mamo živela od rojstva do meseca dni pred mamino smrtjo in je bila ob smrti mame stara 21 let; * med njima je obstajala zelo močna čustvena navezanost, imeli sta dober, zaupen in prijateljski odnos, mama je bila tožničina najboljša prijateljica in zaupnica, pomagala ji je pri življenjskih težavah in preprekah; * skupaj sta preživljali prosti čas – hodili na kavo, malice, kosilo, koncerte, skupaj sta gledali televizijo, hodili nakupovat ipd. ter se večkrat dnevno slišali po telefonu; * med tožnico in materjo je bila prisotna praktično simbiotična, simbolična partnerska zveza, pri kateri sta istočasno funkcionirali kot mati in hči, najboljši prijateljici in celo v prenesenem pomenu kot partnerja – povezani sta bili tudi finančno in eksistenčno ter odvisni druga od druge; * s smrtjo matere je tožnica izgubila praktično oba starša, ker je bil oče odsoten že od rojstva in je mati nadomeščala oba starša; * pred izgubo mame je bila tožnica mešano strukturirana oseba z nekoliko poudarjenimi značilnostmi anksiozne in anankastične osebnostne strukture ter z nakazanimi obsesivnimi značilnostmi; * pri tožnici je najprej prišlo do akutne faze žalovanja (2-3 dni), ki je prešla v fazo otopelosti in zanikanja ter introvertiranosti, nato pa pri tožnici ni prišlo do faze sprijaznjenja z izgubo, temveč do t. i. kompliciranega žalovanja, kar je povezano z njeno osebnostno strukturo in z obsesivno kompulzivno motnjo; * smrt matere je pri tožnici vplivala na način izražanja omenjene motnje; * pri tožnici sta bili uporabljeni dve diagnozi: akutna stresna reakcija in posttravmatska stresna reakcija, ki je bila zmerno izrazita približno leto dni po smrti matere, potem pa blage do zmerne oblike, ki se je v tem obdobju že mešala s simptomatiko obsesivno kompulzivne motnje, nato (po ustrezni terapiji) pa je prišlo do izboljšanja simptomatike in pričakovati je popoln umik težav v zvezi z žalovanjem ter ublažitev/odpravo tudi simptomov obsesivno kompulzivne motnje; * prvo leto je bila tožnica zmerno manj zmožna za izpolnjevanje študijskih obveznosti (prvi mesec po izgubi mame sploh ni bila zmožna, v kasnejših mesecih pa delno ni bila sposobna, pri čemer so bile težave vedno bolj povezane z obsesivno kompulzivno motnjo, in ne z izgubo matere); * tožnica je imela tudi druge težave: opustila je športne aktivnosti, težave v partnerskem odnosu, socialna izoliranost, stalno premlevanje in premišljevanje o materi in dogodkih, povezanih z njo, moreče sanje, itd.; * bodoče jemanje depresivov ni posledica izgube matere; * do izgube matere je prišlo v zgodnjem odraslem obdobju in ni pričakovati, da bi ta izguba trajno vplivala pri vzpostavljanju socialne mreže in vzdrževanju stikov z drugimi osebami.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in kot primerno denarno odškodnino prisodilo 20.000,00 EUR. Človeško življenje nima cene niti denarne vrednosti, temveč je narava denarne odškodnine iz tega naslova v satisfakciji, ki naj oškodovancu pomaga prestati obdobje, ko trpi duševne bolečine zaradi smrti bližnjega. Denar ne more odpraviti duševnega trpljenja niti vzpostaviti prejšnjega stanja, tj. stanja pred škodnim dogodkom (4), zato se tovrstna odškodnina odmerja, kot že zgoraj poudarjeno, v skladu z načelom individualizacije in načelom objektivne pogojenosti, tj. primerljivosti višine denarne odškodnine.

Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo načelo individualizacije, kot izhaja iz zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev (11. točka te obrazložitve). Pritožbene navedbe, da to načelo ni bilo v zadostni meri upoštevano, niso utemeljene, saj ji prvo sodišče s strani izvedenca ugotovljenih specifičnosti ni štelo v breme (10. točka te obrazložitve), temveč je te okoliščine ustrezno upoštevalo in tožnici glede na posebnosti obravnavanega primera prisodilo ustrezno višjo odškodnino.

Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo pravilno, ko je za upoštevanje drugega, objektivnega kriterija preverilo primerljive primere iz sodne prakse, kar je potrebno zaradi spoštovanja načela enakosti pred zakonom (5). Tožničine pritožbene navedbe o tem, da sodna praksa ne sme biti omejujoča ter je mogoče prisoditi tudi višjo odškodnino od teh, ki so jih doslej prisojala sodišča, so v teoretičnem smislu pravilne. Vendar mora za kaj takega obstajati dejanska podstat. Povedano drugače: ugotovljene dejanske okoliščine morajo biti take, da je na njihovi podlagi mogoče odstopiti od dosedanje sodne prakse in „prebiti“ okvire, ki jih je sodna praksa začrtala za določeno vrsto škode. V obravnavanem primeru, upoštevaje dejanske okoliščine drugih primerov iz sodne prakse, za kaj takega ni podlage.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo primerno, ko je kot izhodišče, na katerem je obrazložilo svojo odločitev za odmero odškodnine, izbralo zadevo II Ips 1160/2008, kjer je bilo tožnicama prisojeno po 14,8 povprečnih plač, saj je ta po dejanskem stanju primerljiva s tu obravnavano zadevo, poleg tega pa gre za najmlajšo izmed objavljenih odločb Vrhovnega sodišča, ki obravnava škodo zaradi izgube roditelja, torej gre za najbolj aktualno sodno prakso s tega področja. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče v 18. točki svoje obrazložitve pojasnilo, zakaj je tu obravnavani primer drugačen od tistega iz zadeve II Ips 1160/2008 in zakaj tožnici pripada višja odškodnina, tj. v višini 20.000,00 EUR. Prisojena odškodnina je tudi ustrezno umeščena med primere, o katerih so doslej odločala sodišča. Odškodnine, ki so jih sodišča doslej prisodila zaradi smrti bližnjega (enega od staršev – mame ali očeta, kar je primerljivo s tu obravnavano zadevo), se gibljejo (6) od 9 do 30/25 (7) povprečnih plač. Najvišje prisojeni odškodnini (30 oziroma 25 povprečnih plač) za tovrstno škodo sta bili prisojeni v zadevi II Ips 388/2004 (8), v kateri pa je bilo dejansko stanje drugačno zlasti v okoliščinah izgube in v tem, da sta bila otroka mlajša (11 in 13 let), medtem jo je tožnica v tej zadevi, kot ugotavlja izvedenec, mamo izgubila v zgodnjem odraslem obdobju, in se je, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, mesec dni pred mamino smrtjo odselila k partnerju. Nedvomno je izguba starša vselej, čeprav gre za naravno pot in je v tem smislu „manj huda“ od primerov, kjer starši izgubijo otroke, boleča, vendar je izguba pri mlajših otrocih (v zgodnji puberteti) načeloma večja zaradi manjše osamosvojenosti otrok in še vedno zelo velike odvisnosti od staršev. Dejansko stanje obravnavane zadeve je do določene mere podobno z zadevo II Ips 629/2005(9), kjer je bila določena najnižja odškodnina iz tega naslova (9 povprečnih plač), toda v obravnavanem primeru je tožnica z izgubo mame praktično izgubila oba starša, saj ji je mama nadomeščala tudi očeta, hkrati pa še najboljšo prijateljico in v prenesenem pomenu celo partnerja, kar je treba pri višini odškodnine ustrezno upoštevati. Poleg tega so bile tožničine duševne bolečine zaradi predhodne spremenjenosti oziroma osebnih značilnost hujše od oškodovančevih v zadevi II Ips 629/2005. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tako subjektivni kot objektivni kriterij za odmero primerne in pravične denarne odškodnine, zato sta pritožbi, ki se zavzemata za prisoditev višje oziroma nižje odškodnine, neutemeljeni.

Tožnica v pritožbi konkretizirano ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi priznanja stroškov za psihoterapevtsko svetovanje (20. točka obrazložitve), zato je pritožbeno sodišče opravilo uraden preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP) in ni odkrilo pomanjkljivosti.

V obravnavanem primeru tožnica odškodnino terja od zavarovalnice, pri kateri je imel povzročitelj prometne nezgode zavarovano svojo avtomobilsko odgovornosti. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo začetka teka zakonskih zamudnih obresti. ZOZP namreč v 20. a členu določa, da zavarovalnica pride v zamudo (šele) po preteku treh mesecev od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek. Ker je ZOZP glede na OZ lex specialis (10), tožena stranka pa je odškodninski zahtevek prejela 19. 12. 2011 (tožnica v odgovoru na pritožbo ne izpodbija dneva prejetja zahtevka), je v zamudo prišla 20. 3. 2012 (11), zato od tega dne dalje tečejo zakonske zamudne obresti (12).

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilno in v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP ustrezno spremenilo tek zamudnih obresti in posledično delno zavrnilo obrestni del tožbenega zahtevka. V preostalem je pritožbo tožene stranke, pritožbo tožnice pa v celoti zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Odločitev o stroških, v zvezi s pritožbama, je logična posledica njune zavrnitve, medtem ko odgovor tožnice na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato gre za nepotreben strošek.

(1) Navedeno načelo se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na velikost škode, stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (torej njegovo konkretno prizadetost in kako se ta odraža glede na starost, spol, poklic in tako naprej); primerjaj npr. sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 13. 10. 2010, opr. št. Cp 1072/2010. (2) Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti. Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen URS). Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri - še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic.

(3) T.i. teorijo jajčne lupine poudarja pravna teorija (Plavšak, N., OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 671 in naslednje), sledi pa tudi novejša sodna praksa (npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20. 5. 2009, opr. št. III Cp 1139/2009, in z dne 17. 4. 2013, opr. št. II Cp 2616/2007, in z dne 22. 5. 2013. opr. št. II Cp 2642/2012).

(4) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 23. 8. 2012. opr. št. II Ips 1132/2008. (5) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 29. 3. 2012, opr. št. II Ips 1160/2008. (6) Primerjaj primere, navedene v knjigi Alenke Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana, 2010, poglavje XVII. Smrt bližnjega str. 1249-1276. Glej zlasti primere pod št. 1, 4, 12, 21, 26, 37, 38, 41, 45, 49 in 57. (7) Najvišje prisojeni odškodnini za izgubo starša izvirata iz istega škodnega dogodka. Gre za dva otroka iste matere, sodišče je enemu prisodilo odškodnino v višini 30, drugemu pa v višini 25 povprečnih plač. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 2. 9. 2006, opr. št. II Ips 629/2005. (8) Mati oškodovancev (stara sta bila 11 in 13 let) je med spanjem s številnimi vbodi z nožem umoril njen mož v skupnem stanovanju. Otroka sta bili priči okrutnemu dejanju, ko ju je zbudilo materino kričanje. Ko je bila mati umorjena, sta otroka ponoči ostala z mrtvo materjo, ki je ležala v krvi. Enajstletni deklici je bila prisojena višja odškodnina kot bratu, saj so se pri njej kazale tudi posledice v obliki srčne napake s hudo srčno aritmijo. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 10. .11. 2005, opr. št. II Ips 388/2004. (9) Šlo je za sina, študenta, ki mu je v prometni nesreči umrl oče, na katerega je bil tožni zelo navezan, s katerim sta se razumela in veliko časa preživljala skupaj. Izguba očeta je tožnika zelo prizadela, tako da eno leto po izgubi ni mogel opraviti nobenega izpita. Najhujše duševno trpljenje je prestajal 2 leti po izgubi očeta, ki ga še vedno pogreša. Živi z materjo. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 2. 9. 2006, opr. št. II Ips 629/2005. (10) Tako tudi Ukmar, D., Zamudne obresti od odškodninskih terjatev in upoštevanje delnih plačil, Pravna praksa, št. 14/2010, str. 22 in naslednje.

(11) Po preteku treh mesecev je pooblaščenec oziroma odgovornostna zavarovalnica v zamudi, kar ima poleg teka zamudnih obresti... Tako Korbar, T., Zavarovanje avtomobilske odgovornosti, Pravna praksa, št. 32/2002, str. 15 in naslednje.

(12) Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi z dne 4. 12. 2013, opr. št. II Cp 1883/2013.