Jedro

Dejstvo, da tožnik po nasprotni tožbi ni toženec v osnovnem postopku, (samo po sebi) ne predstavlja razloga za zavrženje (sedaj samostojne) tožbe. Če toženec vloži nasprotno tožbo, pa sodišče ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz 183. člena ZPP, nasprotne tožbe ne zavrže, ampak jo obravnava kot samostojno tožbo.

Sodišče bi o stroških moralo odločiti na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP, saj je bila tožba zoper njega vložena povsem brez njegove krivde in ni dal nobenega povoda za tožbo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 15. 4. 2016

1. S sklepom z dne 15. 4. 2016 je sodišče prve stopnje zavrglo nasprotno tožbo z dne 3. 10. 2014. 2. Tožnik (po nasprotni tožbi) v pravočasni pritožbi trdi, da nikoli ni bil stranka pravdnih postopkov P 354/2016-III in III P 1891/2014. A. A., naslov 1, je bila 17. 3. 2016 vročena tožba v odgovor v postopku III P 1492/2015. Tožnik B. B. je 11. 8. 2014 vložil tožbo zoper A. A., naslov 2, zaradi plačila odškodnine. Toženec A. A., naslov 2, je na tožbo odgovoril in opozoril sodišče, da ni tožena pravilna stranka, zaradi varovanja svojega pravnega položaja in pravic pa vložil zoper tožnika tudi nasprotno tožbo z zahtevkom za ugotovitev, da do njega ne obstaja pravica tožeče stranke terjati plačilo odškodnine. Sodišče je v zadevi P 1891/2014-III s sodbo in sklepom z dne 19. 12. 2014 tožbeni zahtevek zavrnilo, nasprotno tožbo pa zavrglo. Odločitev je bila razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1162/2015 z dne 24.6.2015, v ponovljenem postopku pa je sodišče na naroku za glavno obravnavo ugotovilo le, da tožba, ki se vodi pod opr. št. P 2362/2014-III ni nasprotna tožba, zato pogoji za skupno obravnavanje niso podani in je zadevi razdružilo. Sodišče je brez sklepa in soglasja toženca (tožnika po nasprotni tožbi) spremenilo tožbo tako, da je namesto njega sedaj tožen A. A., naslov 1. Z vročitvijo tožbe, sodelovanjem na narokih za glavno obravnavo in odgovorom na tožbo je toženec postal stranka pravdnega postopka z vsemi pravicami in dolžnostmi in se ga je kot stranka tudi udeleževal. Zanj se postopek, ki se je prej vodil pod opr. št. P 1492/2015-III še ni končal. Tožencu so stroški nastali, za njih pa odgovarja tožnik, ki bi moral ob vložitvi tožbe preveriti v zemljiški knjigi, kdo je lastnik nepremičnine oziroma kdo bi moral biti tožen.

3. V odgovoru na tožbo toženec pojasnjuje, da je v postopku P 1492/2015 vložil tožbo zoper A. A., rojenega leta 1934, v tožbi pa označil naslov 2. Na naroku 19.12.2014 je označbo toženca popravil tako, da se naslov pravilno glasi naslov 1. V ponovljenem postopku je pojasnil, da je tožnik po nasprotni tožbi A. A., naslov 1, ki je rojen 1968. Sodišče je zato sprejelo sklep o razdružitvi zadev, ker pogoji za skupno obravnavanje niso podani. Z razdružitvijo zadeve je v postopku III P 354/2016 postal tožnik A. A., naslov 2, rojen 1968, B. B. s.p., pa toženec. Zavreči bi bilo treba tudi pritožbo, ki jo je vložil A. A., naslov 1, rojen 1934. Toženec predlaga, da se izpodbijani sklep vroči tožniku, pritožnika oziroma njegovega pooblaščenca pa se z denarno kaznijo kaznuje zaradi zlorabe pravic po drugem odstavku 11. člena ZPP. Odvetnik C. C. oziroma pritožnik že od vložitve odškodninskega zahtevka zlorabljata pravice z namenom škodovati drugemu oziroma s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Glede na pritožbene navedbe mora pritožbeno sodišče zaradi večje jasnosti najprej povzeti dosedanji potek postopka.

6. Tožnik je dne 11. 8. 2014 vložil tožbo zaradi plačila odškodnine (P 1891/2014 – III), v kateri je kot toženca navedel A. A., naslov 2. Iz uvodnih tožbenih trditev je jasno razvidno, da je vložena zoper lastnika nepremičnine z ID znakom 000, ki je (bil) po podatkih zemljiške knjige v času vložitve tožbe A. A., stanujoč na naslovu 2 Na opisano tožbo je odgovoril A. A., stanujoč naslov 2, in navedel, da ni pasivno legitimiran, ker ni lastnik nepremičnine (po podatkih ZK je lastnik z enakim imenom rojen 1934) in je rojen leta 1968.(1) Hkrati z odgovorom na tožbo je vložil tudi nasprotno tožbo, s katero je zahteval ugotovitev, da ne obstaja tožnikova pravica zahtevati odškodnino od A. A., naslov 2. zaradi izliva vode iz stanovanja. Nasprotna tožba je bila vpisana pod opr. št. P 2632/2014-III.

7. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 19. 12. 2014 oba postopka združilo v skupno obravnavanje (vodilna zadeva je postala zadeva P 1891/2014 – III), v nadaljevanju postopka pa s sodbo in sklepom istega dne tožbeni zahtevek zavrnilo (ker je tožnik tožil osebo, ki ni lastnik nepremičnine), nasprotno tožbo pa zavrglo (ker po zavrnitvi tožbenega zahtevka toženec nima več pravnega interesa). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Cp 1162/2015 z dne 24. 6. 2015 pritožbama obeh strank ugodilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Med drugim je opozorilo, da je pogoj za združitve pravd, da tečejo med istimi osebami in sodišču prve stopnje naložilo, da z upoštevanjem poprave tožbe to preveri.

8. Na naroku dne 17. 12. 2016 (zadeva se je po razveljavitvi vodila pod novo opr. št. P 1492/2015-III) je sodišče ugotovilo, da tožnik (rojen leta 1968) po nasprotni tožbi ni toženec po osnovni tožbi in zadevi razdružilo. Zadeva po nasprotni tožbi P 2632/2014-III je postala samostojna pravdna zadeva z novo opr. št. P 354/2016-III.

9. Sodišče prve stopnje je s prvim izpodbijanim sklepom (sedaj samostojno) tožbo zavrglo, kot razlog pa navedlo, da tožnik po nasprotni tožbi ni toženec po osnovni tožbi in nima pravnega interesa za vložitev nasprotne tožbe.

10. Ni dvoma, da zaradi navedene ugotovitve pogoji iz 183. člena ZPP niso izpolnjeni in da je zato sodišče prve stopnje pravilno razdružilo postopka. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožnik po nasprotni tožbi ni toženec v osnovnem postopku, (samo po sebi) predstavlja razlog za zavrženje (sedaj samostojne) tožbe. Če toženec vloži nasprotno tožbo, pa sodišče ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz 183. člena ZPP, nasprotne tožbe ne zavrže, ampak jo obravnava kot samostojno tožbo.(2)

11. Ker sodišče prve stopnje tožbe ni obravnavalo kot samostojno ugotovitveno tožbo, je odločitev o njenem zavrženju najmanj preuranjena. Tožnik je v tožbi med drugim navedel, da (prej nasprotno) tožbo vlaga na podlagi tretjega odstavka 181. člena ZPP, svoj pravni interes pa utemeljeval s tem, da je v ZK vpisana oseba z enakim imenom in priimkom kot on, ki pa ni tožena stranka. Trdil je še, da bo negotovost v razmerju s tožnikom (sedaj tožencem) odpravljena z materialnopravno pravnomočno ugotovitvijo, da tožnik s tožencem ni v pravnem razmerju. Pritožbeno sodišče se o obstoju zatrjevanega interesa za ugotovitveno tožbo ne more izreči prvo, zato je pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), v katerem bo moralo sodišče prve stopnje tožbo obravnavati kot samostojno ugotovitveno tožbo.

O pritožbi zoper sklep z dne 26. 8. 2016

12. S tem sklepom je sodišče tožniku (po nasprotni tožbi) naložilo še povrnitev toženčevih stroškov v višini 3.831,12 EUR.

13. V pritožbi tožnik sodišču očita, da ni upoštevalo, da je bila nasprotna tožba vložena kot obrambno sredstvo zoper neutemeljeno tožbo. Toženec je ves čas opozarjal, da ni tožena prava stranka. Sodišče bi o stroških moralo odločiti na podlagi prvega odstavka 156. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je bila tožba zoper njega vložena povsem brez njegove krivde in ni dal nobenega povoda za tožbo.

14. V odgovoru na pritožbo toženec pritrjuje stališču izpodbijanega sklepa, da zavrženje tožbe pomeni neuspeh v pravdi. Tudi če bi sodišče odločalo po krivdnem načelu, bi bil stroške dolžan povrniti tožnik.

15. Pritožba je utemeljena.

16. Pritožbeno sodišče je zaradi razveljavitve sklepa o zavrženju tožbe posledično moralo razveljaviti tudi akcesorno odločitev o stroških postopka.

O stroških pritožbenega postopka

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Gre za očeta in sina.

Op. št. (2): Prim. A. Galič, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 176.