Jedro

Sodišče prve stopnje je napravilo napačne zaključke, saj ni upoštevalo predpisov, ki urejajo najem poslovnih prostorov - t.j. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Določbe tega zakona (čl. 14, 15, 16, 17) dajejo pravni okvir, v obsegu katerega bi moralo sodišče ugotavljati dejansko stanje.

Izrek

Pritožbi se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (pod točko 1 in 2 izreka, razen za zavrnitev plačila zneska 73.480,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 1993 pa do plačila) r a z v e l j a v i in v r n e sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 170.027,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 1992 pa do plačila, ki predstavlja vrednost neamortiziranih invensticijskih vlaganj v lokal last tožencev in za plačilo 4,272.650,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2,725.543,60 SIT od 31. 12. 1992 pa do plačila, od zneska 1,473.626,60 SIT od 31. 12. 1993 pa do plačila in od zneska 73.480,00 SIT od 31. 12. 1993 pa do plačila. Tožniku je tudi naložilo povrnitev stroškov tožencu v znesku 701.149,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 1999 dalje pa do plačila. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik v najemu poslovni prostor last tožencev po najemni pogodbi z dne 14. 3. 1978 za opravljanje zasebne obrti. Lokal je uporabljal, oziroma imel v posesti vse do konca januarja 1992, ko so mu ga toženci na silo vzeli. Sodišče je verjelo tožniku, da je na lokalu opravil adaptacijska dela, oziroma ga na začetku usposobil, da je v njem sploh lahko opravljal obrtno dejavnost, vendar pa je glede na to, da se z najemodajalko o teh vlaganjih nista dogovorila, štelo, da so ti stroški kompenzirani z nizko najemnino. Razen tega pa je še zaključilo, da nekaj vlaganj sploh ni investicijskih ter da so bila vsa dela zgolj vzdrževalna, koristna za to, da je sploh lahko opravljal obrtno dejavnost - cvetličarstvo. Odškodninski zahtevek, katerega je tožnik vložil iz razlogov, ker naj bi mu toženci z nasilno odstranitvijo iz lokala povzročili izpad dohodka, pa je zavrnilo iz razlogov, ker je zaključilo, da ravnanje tožencev ne pomeni dejanja nelojalne konkurence, saj bi se tožnik moral zavedati, da bo za spremembo lokala izgubil tudi nekaj strank. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 353. čl. ZPP/77, obširno pa obrazlaga le pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi se sklicuje na določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP). V zvezi z zaključki sodišča prve stopnje glede vlaganj v pritožbi navaja, da so ti zaključki napačni, saj se je vrednost objekta zaradi njegovih vlaganj povečala. Lokal ob izročitvi ni ustrezal svojemu namenu, zato ga je morala usposobiti najemojemalka (njegova žena) in je o tem tudi obvestila najemodajalko. Njegov zahtevek je tako utemeljen na podlagi 14. člena ZPSPP pa tudi po določbi 215., 218. in 225. čl. ZOR. Sodišče je v nasprotju z izpovedbami strank zaključilo, da je bila najemnina nizka in zato vlaganja zajeta v tej najemnini, saj je najemojemalka izpovedala, da zaradi tega najemnina ni bila nižja. Napačen pa je tudi zaključek sodišča, da je takratna najemojemalka vedela, da bo morala za usposobitev lokala v njega vlagati, da zato tudi sama trpi te stroške, ker za takšne zaključke ni razlogov v spisu. Sodišče pa tudi ni navedlo pravnega temelja, na podlagi katerega je odločalo. Glede odškodninskega zahtevka pa sodišče sploh ni obravnavalo elementov odškodninske odgovornosti in v tej luči ni ocenilo ravnanja tožene stranke. Tožena stranka je namreč s tem, ko je tožniku odvzela posest, ravnala nedopustno in škodljivo, razen tega pa je v istem lokalu še začela opravljati enako dejavnost. S tem pa je tožniku prevzela velik del dotedanjih strank, zaradi česar je imel manjši promet in je v 1992 letu imel izgubo, v letu 1993 pa manjši dobiček. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo v katerem ponavlja svoje navedbe o tem, da ni ravnala nedopustno, da tožniku ni povzročila škode in da tudi ne obstaja odškodninska odgovornost. Tožniku tudi ni dolžna povrniti vlaganj in so ugotovitve sodišča prve stopnje o tem pravilne. Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Pritožba je utemeljena. Pravilni so očitki sodišču prve stopnje o tem, da je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno pri obeh zahtevkih tožeče stranke in sicer iz naslednjih razlogov: Ad1) Glede zahtevka tožnika proti M. in M. R. za plačilo 170.027,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 1992 dalje, ki predstavlja vrednost neamortiziranih investicijskih vlaganj na M. 45 v C.: Sodišče prve stopnje je napravilo napačne zaključke, saj ni upoštevalo predpisov, ki urejajo, oziroma so tudi v času sklepanja najemne pogodbe za poslovni prostor urejali najem poslovnih prostorov, to je ZPSPP (Uradni list SRS, številka 18-176/1974 s spremembami). Določbe tega zakona dajejo pravni okvir, v obsegu katerega bi moralo sodišče ugotavljati pravno pomembna dejstva, to je dejansko stanje in na podlagi katerih bi moralo obravnavati tudi zahtevek tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je prvotna najemojemalka (tožnikova žena) dejansko vložila v ta prostor svoja sredstva, da ga je sploh usposobila za svojo dejavnost. 1978 je po tleh lokala položila keramične ploščice in na betonska tla položila plastične obloge... Nato pa je zaključilo, da je najemojemalka vedela, da lokal ob sklenitvi pogodbe ne dopušča takojšnje uporabe, zato je tudi štelo, da je dolžna sama nositi te stroške. Če bi sodišče upoštevalo določbe čl. 14 in 15 ZPSPP bi moralo ugotavljati drugačna dejstva. 14. člen določa, da mora najemodajalec izročiti najemniku poslovni prostor v takem stanju, da ga je mogoče uporabiti v namen, ki je določen s pogodbo in ga v takem stanju vzdrževati, pri čem naj čim manj ovira najemnika - v kolikor se stranki nista drugače dogovorili. To pa pomeni, da mora sodišče ali upoštevati dogovor strank, če pa takšnega dogovora ob sklepanju najemne pogodbe ni bilo, pa nosi to obveznost najemodajalec. V tem primeru pa pride v upoštev 15. člen, ki ureja pravice najemnika. Najemnik lahko izbira med naslednjimi pravicami: - odškodnino za škodo, ki jo je zaradi tega utrpel - pravico do odstopa od pogodbe - pravico,da sam uredi poslovni prostor, da bo v takem stanju, v kakršnem bi mu ga moral najemodajalec izročiti, vendar le pod nadaljnjim pogojem, če je dal poprej najemodajalcu primeren rok. Po 17. čl. pa ima najemnik pravico do povračila stroškov za popravilo seveda pod pogoji, ki jih ta člen določa. To so torej tisti okvirji, v katerih bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejansko stanje, na podlagi zaslišanja skleniteljev najemne pogodbe, listinskih dokazov, če bo potrebno pa tudi izvedenca. Pravilni pa so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da vsa vlaganja, ki jih tožnik zatrjuje le niso takšna, da bi bremenila najemodajalko. Pravilni pa so razlogi v sodbi sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije in zastaranja zahtevka. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je torej sodišče prve stopnje nepopolno pa tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje, zato je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v tem delu v skladu določbo čl. 370 ZPP razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje, da opravi novo glavno obravnavo. Ad2) Glede tožnikovega zahtevka proti tožencem Mariji, R. in M. R. za plačilo 2,725.543,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 1992 in zneska 1,473.626,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 1993 dalje, ki se nanaša na izpad dohodka: Tudi tu ima pritožba prav, ko sodišču očita, da ni ugotavljalo elementov odškodninske odgovornosti in je zato tudi nepravilno zaključilo, da je zahtevek tožnika neutemeljen. Zaključki sodišča prve stopnje so preuranjeni in zgolj pavšalni, neargumentirani. Tožnik uveljavlja odškodnino zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja. Temeljno načelo obligacijskega prava je, da lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode ob pogojih odškodninskega delikta: 1. Da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja (čl. 16 ZOR kot generalno pravilo). 2. Da je škoda nastala (čl. 155 ZOR določa navadno škodo in izgubljeni dobiček ter negmotno škodo). Izgubljeni dobiček (ki ga tožnik iztožuje) pa je tisti dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (ZOR člen 189). 3. Obstoj vzročne zveze. 4. Odgovornost na strani povzročitelja. Tožnik je na tožbi zatrjeval toženčevo nedopustno ravnanje, ki naj bi bilo v tem: da so mu nezakonito odvzeli posest lokala, z vrat tega lokala dvakrat odstranili obvestilo o preselitvi na novo lokacijo, na lokalu vhodnih vrat še pustili star napis "Cvetličarstvo", ki ga je uporabljal tožnik in pa poslovni čas tožnika in da so sami v tem lokalu začeli s cvetličarsko dejavnostjo. Sodišče prve stopnje je, ne da bi svoje zaključke obrazložilo, le navedlo, da odstranitev obvestila o preselitvi ni razlog za manjši promet,češ, da je tožnik o tem že obvestil stranke tudi po krajevnem radiju in preko oglasa v časopisu, da ravnanje tožencev, ki so začeli z enako dejavnostjo ne pomeni nelojalne konkurence, ker da bi se tožnik moral zavedati, da s spremembo lokacije ne bo nujno pritegnilo na novo lokacijo tudi stranke in da so ga lahko kupci brez težav našli na novi lokaciji. Takšni zaključki pa so preuranjeni in zgolj pavšalni. Sodišče prve stopnje bo moralo na strokoven način ugotoviti, ali je bilo ravnanje tožencev nedopustno in ali je tožniku zaradi tega res nastala škoda v obliki izpadlega dobička. Res je, da se konkurenca ne sme omejevati, saj Zakon o varstvu konkurence prepoveduje vsa dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. Definicijo nelojalne konkurence daje sedaj veljavni 13. čl. Zakona o varstvu konkurence (Ur. list RS, št. 18-816/1993): to je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerimi se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu. V konkretnem primeru je vprašanje ali gre le za čisto konkurenco, oziroma bo moralo to okoliščino sodišče prve stopnje samo ali pa s pomočjo izvedenca le razčistiti. Ali ni morda tožena stranka goljufivo izkoristila tožnikov lokal in s tem, ko je na vratih pustila isti napis in isti obratovalni čas, ob enem pa odstranila obvestilo o tožnikovi preselitvi, zavajala kupce, da gre še za isti lokal. Tožnik se normalni konkurenci ne more upirati, saj ne sme imeti monopolnega položaja in ves manjši promet v teh letih verjetno tudi ne more biti povzročen z dovoljeno dejavnostjo toženca, zahteva pa lahko le tisto, kar izhaja iz toženčevega nedopustnega ravnanja. Da bo sodišče lahko ugotovilo ali in koliko je prikrajšan, bo moralo pregledati vse podatke o prometu iz preteklih obdobij in kasnejših, zaslišati izvedenca in v kolikor ne bo moglo natačno ugotoviti škode (seveda če bo štelo, da obstajajo elementi odškodninske odgovornosti) se bo lahko poslužilo ali določbe čl. 215 ali pa 216. čl. ZPP in odločilo po prostem preudarku. Glede na vse zgoraj navedeno pa je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti tudi v tem delu v skladu z določbo čl. 370 ZPP/77. Zoper tisti del sodbe, ko je sodišče zavrnilo zahtevek za 73.480,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi se tožeča stranka ni pritožila, oziroma te pritožbe sploh ni obrazložila. Sodišče prve stopnje pa je glede zavrnitve tega zahtevka tudi sicer popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da ta zahtevek ni utemeljen. Zaradi razveljavitve pretežnega dela sodbe je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato nosi stroške odgovora na pritožbo tožena stranka sama.