Jedro

Plačilo obresti od vtoževanih računov je tožeča stranka zahtevala že v izvršilnem predlogu. Zato kapitalizacija obresti od zapadlosti računov do plačila ne pomeni razširitve tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem delu (1. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi le še za glavnico v znesku 848.496,00 SIT in zakonite zamudne obresti od tega zneska ter za zakonite zamudne obresti v znesku 1.235.101,80 SIT in delno za izvršilne stroške (1. točka izreka), delno pa ga je razveljavilo in ga kot neutemeljenega zavrnilo (2. točka izreka), oz. zaradi umika ustavilo (3. točka). Odločilo je tudi, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi vred (4. točka), tožeča stranka toženi pa njene brez obresti (5. točka).

Proti 1. točki izreka sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP/77 in predlaga spremembo tudi tega dela sodbe v njeno korist, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je logično in prepričljivo obrazložilo, da se je tožeča stranka zavezala v pogodbi z dne 18.3.1997 umakniti le predlog za začasno odredbo, vložen pri Okrajnem sodišču v Celju pod opr. št. R 30/97, ne pa tudi predmetnega predloga za izvršbo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče le sklicuje na jasne zaključke prvostopnega sodišča, ki slonijo na izvedenih dokazih in ki jim zaradi vzorne obrazložitve ni kaj dodati. Nelogično je pritožbeno stališče, da bi morala tožeča stranka na podlagi pogodbe z dne 18.3.1997 predmetno tožbo umakniti zato, ker bi jo na podlagi začasne odredbe z dne 11.3.1997 morala vložiti /šele/ v 30 dneh. Tako tolmačenje pomeni sprenevedanje ali pa nerazumevanje oziroma nepoznavanje določila 273. čl. ZIZ, po katerem izdana začasna odredba preneha veljati, če upnik v določenem roku ne vloži tožbe. Tega pa tožeča stranka očitno ni želela, saj jo je vložila dne 14.3.1997, kar je znotraj dovoljenega 30-dnevnega roka. Če tožena stranka s tem, da je vložen predmetni izvršilni predlog, ni bila seznanjena, kot zatrjuje v pritožbi, saj izpodbija ugotovitev prvostopnega sodišča, da je zanj izvedela že dne 13.3.1997, ko je prejela predlog za izdajo začasne odredbe (obrazložitev v tretjem odstavku na tretji strani izpodbijane sodbe), potem ni bila seznanjena zato, ker se z vsebino predloga ni seznanila. V prvem odstavku II. točke tega predloga, vloženega dne 10.3.1997 pri Okrajnem sodišču v Celju je jasno navedeno, da je istega dne tožeča stranka kot upnik na Okrajnem sodišču v Ljubljani vložila tudi predmetni izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine po 21. čl. ZPP.

Neutemljen je tudi pritožbeni očitek, da v izpodbijani sodbi ni navedena pravna podlaga za odločitev o plačilu zneska 1,235.101,80 SIT in da se tega dela sodbe ne da preizkusiti, ker da gre za razširitev, o čemer prvostopno sodišče ni sklepalo. V prvem odstavku na zadnji strani obrazložitve izpodbijane sodbe je citirano določilo 2. odst. 297. čl. ZPP, ki je pravna podlaga za odločitev glede procesnih obresti. Plačilo obresti od vtoževanih računov je tožeča stranka zahtevala že v izvršilnem predlogu. Zato kapitalizacija obresti od zapadlosti računov do plačila ne pomeni razširitve tožbenega zahtevka. Sicer pa je vlogo s kapitaliziranimi obrestmi tožeča stranka prejela dne 26.3.1998, v vlogi z dne 31.3.1998, s katero je nanjo odgovorila, pa teh obresti niti omenila ni. Glede na predložene obračune s strani tožeče stranke pa s sklicevanjem na izpodbite ugovorne navedbe ne more uspeti.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (368. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temeleji na določilu1. odst. 166. čl., v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.