Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

V sklepu o zavrženju predloga za obnovo postopka pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

Da bi bila revizija dovoljena iz razloga 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje, pravno pravilo, ki je bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na pomembnost pravnega vprašanja, ter obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje vprašanje rešilo nezakonito. Nestrinjanje z odločitvijo in utemeljitev revizijskih razlogov, brez konkretizacije vprašanja, glede katerega se pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, za dovoljenost revizije ne zadošča.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so tožniki (revidenti) vložili revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujejo s sklicevanjem na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašajo stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo revidentov zoper sklep Upravne enote Koper z dne 19. 11. 2009. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ kot prepozno vložen (zaradi zamude subjektivnega enomesečnega roka, ki ga določa 5. točka prvega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) zavrgel predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja investitorju A., d. o. o., za gradnjo treh večstanovanjskih objektov na tam navedenih zemljiščih, končanega z odločbo istega upravnega organa z dne 1. 3. 2005. Predlog za obnovo postopka je bil vložen na podlagi 9. točke 260. člena ZUP.

4. Tožena stranka je z odločbo z dne 15. 4. 2010 pritožbo revidentov zoper izpodbijani prvostopenjski sklep zavrnila.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

7. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti dokončnega sklepa, s katerim je bil predlog revidentov za obnovo postopka kot prepozno vložen zavržen. V tem sklepu pa obveznost strank ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010).Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojih številnih odločbah kot npr. X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011. 8. Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije tudi po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno.

10. Revidenti so izpolnjevanje pogoja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 utemeljili z navedbo: “da gre za izjemno pomembno pravno vprašanje, ki zajema področje zagotavljanja učinkovitega pravnega varstva tretjih oseb v upravnem postopku“.

11. S to navedbo pa revidenti niso konkretno in natančno izpostavili pravnega vprašanja, glede katerega pričakujejo odločitev Vrhovnega sodišča. Njihovo nestrinjanje z v postopku ugotovljenim dejanskim stanjem, ki glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni predmet revizijske presoje, in tudi njihova utemeljitev revizijskih razlogov pa glede na to, da vprašanja, ki naj bi bilo pomembno po vsebini zadeve, niso konkretizirali, tudi ne zadošča za to, da bi bila revizija dovoljena iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Ne glede na navedeno Vrhovno sodišče dodaja, da tudi sicer že obstaja obsežna in ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča o pravočasnosti predloga za obnovo postopka, ker osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku, ta možnost ni bila dana (9. točka 260. člena ZUP), in s tem o uporabi 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP (odločbe Vrhovnega sodišča I Up 1108/2000, I Up 657/2001, X Ips 892/2004, X Ips 1548/2006, X Ips 490/2007, X Ips 87/2010, X Ips 317/2010).

13. Ker revidenti niso izkazali izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revidenti z revizijo niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).