Jedro

Odločilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da padavine niso bile tolikšne, da jih ne bi bilo mogoče predvideti, zlasti pa ne tolikšne, da njihovih posledic ne bi bilo mogoče z ustreznimi ukrepi preprečiti. V prid takemu zaključku govori že samo dejstvo, da sta bila na obravnavanemu območju poplavljena le dva objekta1. Tožena stranka se zato s sklicevanjem na višjo silo ne more razbremeniti odgovornosti.

Vprašanje je, ali bi tožena stranka kot strokovnjak kljub temu, da ni imela neposrednih obveznosti, morala izvesti dodatne ukrepe, s katerimi bi preprečila posledice, kakršne so nastale v obravnavnem primeru. Odgovor je odvisen od konkretnih okoliščin primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 551,90 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru toženo stranko obsodilo na plačilo 11.552,00 EUR iz naslova odškodnine za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi poplavitve garaže (do višine 1,5 m) kot posledice opustitev tožene stranke. Višji zahtevek pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da so spornega dne sicer padle močnejše padavine, vendar ni šlo za višjo silo. Tožena stranka bi kot strokovnjak morala postaviti ustrezno pregrado, posebej še, ker jo je tožeča stranka ves čas opozarjala na neprimerno gradnjo, ker je bila seznanjena, da je bil objekt že pred škodnim dogodkom večkrat poplavljen, ker je kot domačinka dobro poznala področje in ureditev javne kanalizacije v Izoli in ker se je zavedala, da odvodnjavanje ni urejeno skladno s Soglasjem k priključitvi št. 7-2/2013 z dne 24.2.2013 (oziroma je vedela, da K. ni izvedla manjkajočih del po izstavljeni naročilnici).

2. Zoper ugodilni del se pritožuje tožena stranka. Vztraja, da je objekt zgradila v skladu z gradbenimi predpisi in zahtevami soglasjedajalcev ter da je bilo ugotovljeno, da so glavni vzrok škode izjemno velike padavine in nepravilna javna infrastruktura. V postopku ni bilo dokazano, da bi tožena stranka lahko predvidela tako veliko poplavo garaže. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo izključno na dejstvu, da tožena stranka pred dogodkom ni postavila betonske pregrade pred vhodom v sporno garažo in jo je postavila šele po dogodku, pri čemer so se opozorila tožeče stranke med gradnjo nanašala na povsem druge zadeve, ki so se v postopku izkazale za nepomembne, bistveno manjše predhodne poplave so ostale nedokazane. Sodišče se je oprlo na dejstvo, da je toženka domačinka, kar je nerazumno, saj bi to pomenilo, da izvajalec, ki ne bi imel sedeža na Obali, za škodo ne bi odgovarjal in na povsem nepomembne okoliščine v zvezi s K. Spregledalo pa je, da je tožena stranka pridobila vsa potrebna dovoljenja za gradnjo, da je izvedenka povedala, da toženka ni bila dolžna postaviti pregrade in da je bila tudi naknadna postavitev pregrade izključno posledica spornega dogodka, ne pa zakonskih ali strokovnih zahtev pred tem. Sodišče ni opravilo nobenih izračunov, na podlagi katerih bi ugotovilo, da bi pregrada lahko preprečila posledico. Izvedenka je povedala, da je bil problem v tem, da jaški in cevi v okviru mestne kanalizacije niso ustrezno požirali vode in da problem izgradnje novega meteornega kanala s strani K., ki potem ni bil zgrajen, ni imel nobene zveze s pretočnostjo cevi oziroma s poplavljanjem. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da objekt stoji na robu 500 letnih voda, po mnenju izvedenke pa se je šele po dogodku ugotovilo, da umestitev ni ustrezna, česar pa tožena stranka ni mogla predvideti. Izvedenec B. je sicer povedal, da je v obdobju ure in pol padlo 70 mm padavin, vendar je treba upoštevati vse padavine, ki so padle te noči, predvsem pa okoliščino, da so se te vode potem združile in so bile bistveno večje, česar pa sodišče ni upoštevalo. Da je sodišče pavšalno štelo, da poplavitev le dveh objektov še ne pomeni, da bi padavinam lahko pripisali vzrok za nastalo škodo. Sodišče posledično ni odločalo na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile podane neposredno pred škodnim dogodkom in katere bi tožena stranka lahko predvidela ali se jim izognila, temveč izključno na podlagi okoliščin, ki so nastale po dogodku in zaradi samega dogodka. Tožena stranka vztraja, da je šlo pri padavinah za izredni dogodek, ki ga tožena stranka ni mogla predvideti, o čemer so izpovedale zaslišane priče. Priča Ž. je izpovedal, da je bilo tistega dne potrebno opraviti več intervencij v I. in S. Tožeča stranka je med postopkom toženi očitala le, da ni poskrbela, da bi K. zgradila nov meteorni priključek, kar pa ni v povezavi s škodnim dogodkom. Enako velja za druge napake, na katere se je tožeča stranka sklicevala. Tožena stranka se sklicuje na svoja obširna pojasnila v vlogi z dne 22.10.2015. Sodišče je neutemeljeno sledilo pavšalnim trditvam priče A.K. o opozarjanju, ki pa so sicer ostale nedokazane, saj o njih ni nobenega listinskega dokaza. Poplave v preteklosti niso imele zveze s padavinami.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe. Poudarja, da je bila tožena stranka hkrati investitor in izvajalec.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejansko stanje v zadevi je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, pri tem pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti očitanih napak v postopku, niti napak, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

6. Tožena stranka je svojo obrambo gradila predvsem na dveh ugovorih: prvi je bil, da je šlo za višjo silo, drugi pa, da ni kršila nobene svoje obveznosti (da torej ni ravnala protipravno). Glede prvega je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvedensko mnenje. Izvedenec je namreč ugotovil, da je šlo za padavine, ki se ponovijo na več kot 10 let. Sodišče prve stopnje je povzelo tudi izpovedi prič in se do njih opredelilo, vendar priče lahko samo potrdijo, da je šlo za močno deževje, ne morejo pa ovreči objektivnih podatkov, ki so bili podlaga izvedeniškemu mnenju. Ob obrazloženih ugotovitvah izvedenca pritožnik ne more uspeti s sklicevanjem na padavine, ki so padle prejšnjega dne, saj niti ne trdi (še manj pa mu je uspelo to izkazati), da so te bistveno presegale običajne padavine. Odločilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da padavine niso bile tolikšne, da jih ne bi bilo mogoče predvideti, zlasti pa ne tolikšne, da njihovih posledic ne bi bilo mogoče z ustreznimi ukrepi preprečiti. V prid takemu zaključku govori že samo dejstvo, da sta bila na obravnavanemu območju poplavljena le dva objekta1. Tožena stranka se zato s sklicevanjem na višjo silo ne more razbremeniti odgovornosti.

7. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženi stranki, ki je bila investitor in izvajalec gradnje objekta, s strani pristojnih organov ni bila naložena obveznost postavitve ustrezne pregrade. Odločilno vprašanje pa je, ali bi tožena stranka kot strokovnjak kljub temu, da ni imela neposrednih obveznosti, morala izvesti dodatne ukrepe, s katerimi bi preprečila posledice, kakršne so nastale v obravnavnem primeru. Odgovor je odvisen od konkretnih okoliščin primera. Izvedenka je ugotovila, da bi se z zadostno višinsko razliko med rampo in okoliškim terenom lahko preprečil vdor vršne poplavne vode v garažo, in menila, da bi tožena stranka glede na dobro prakso tako pregrado lahko postavila, oziroma da bi bilo strokovno, če bi tožena stranka pregrado postavila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obstajalo več dodatnih okoliščin, ki so vse skupaj od tožene stranke zahtevale večjo skrbnost in ustrezne ukrepe. Te okoliščine so bile: tožeča stranka je toženo opozarjala na neprimerno ureditev odvodnjavanja, tožena stranka je bila seznanjena, da je pred škodnim dogodkom do poplavljanj spornega objekta že prišlo, tožena stranka se je kot domačinka zavedala, da je objekt pod nivojem morja, poznala je tudi ureditev širše javne kanalizacije v I., kljub pridobljenemu gradbenemu dovoljenju se je tožena stranka zavedala, da odvodnjavanje ni izvedeno v skladu s Soglasjem k priključitvi (oziroma je vedela, da K. ni izvedla del po izstavljeni naročilnici). Vse te zaključke je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi temeljite in prepričljive dokazne ocene, ki je pritožnik z vztrajanjem pri svojih trditvah in pavšalnim zanikanjem dokazne vrednosti nekaterih izvedenih dokazov ne more omajati. Nikakor ne drži, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo le na dejstvu, da je tožena stranka po dogodku pregrado postavila. Vse zgoraj ugotovljene okoliščine skupaj so tudi po mnenju pritožbenega sodišča od tožene stranke kot strokovnjaka za gradbena dela zahtevale večjo skrbnost in dodatne ukrepe (poleg v soglasjih zahtevanih) pri ureditvi odvodnjavanja. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja vsako od naštetih okoliščin posebej in ločeno od ostalih, pri čemer spregleda, da šele vse okoliščine skupaj v konkretni zadevi vzpostavijo obveznost tožene stranke. Ni nujno, da so v neposredni zvezi z na koncu ugotovljenim vzrokom poplave, bistveno je, da bi zaradi njih tožena stranka morala biti bolj pozorna na ureditev odvodnjavanja in se zato od nje zahteva večja skrbnost pri izvedbi objekta. Pritožbene navedbe, da sodišče ni opravilo nobenih izračunov, pa so neutemeljene. Sporno je lahko le vprašanje višine pregrade, ne pa tega, ali bi pregrada lahko preprečila poplavo2. Predmet te pravde je škoda, ki je že nastala, in v zvezi s tem, ali bi tožena stranka morala izvesti dodatne ukrepe za njeno preprečitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožena stranka možnost poplave glede na vse okoliščine morala predvideti in da bi z ustrezno pregrado lahko poplavo preprečila. Ob takih ugotovitvah pa ni pomembno, katera je tista višina pregrade, ki bi zadoščala, saj tožena stranka pravočasno ni postavila nobene pregrade.

8. V zvezi z ostalimi pritožbenimi trditvami pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži, da tožeča stranka ustreznih navedb ne bi podala. V točki 5 druge pripravljalne vloge je namreč tožeča stranka navajala, da tožena stranka ni izvedla dovoza v garažo po pravilih stroke, kar je bil razlog za obilno zalivanje vode s parkirišča v garažo objekta. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, zato tožena stranka s sklicevanjem na svoje navedbe v eni izmer vlog ne more uspeti.

9. Ker je tožena stranka ukrepe, ki bi jih ob ustrezni skrbnosti morala izvesti in ki bi škodo lahko preprečili, opustila, je podana predpostavka protipravnosti. Enako velja za vzročno zvezo, saj je prav zaradi opustitve ukrepov voda zalila garažo. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

10. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 551,90 EUR (tarifna št. 3210 in 6002 v zvezi s 8. členom Zakona o odvetniški tarifi).

1 Za tak zaključek morebitne intervencije v S. in na drugih območjih I. niso pomembne. 2 Na dopolnitev mnenja in ob zaslišanju izvedenke tožena stranka v zvezi s tem vprašanjem ni imela več nobenih pripomb. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je mnenje prepričljivo.