Jedro

Ker je obveznost povrnitve pravdnih stroškov za toženo stranko nastala šele z izdajo tega sklepa, terjatev na plačilo pravdnih stroškov ni mogla zapasti do trenutka, ko se je o njih odločilo. Prav tako ni zapadla s tem trenutkom, saj mora sodišče, če v sodbi naloži kakšno dajatev, določiti tudi rok, v katerem se mora izpolniti (1. odstavek 313. člena ZPP). To pa je po prepričanju pritožbenega sodišča obenem tudi rok, ki opredeljuje zapadlost terjatve na plačilo stroškov (prim. 1. odstavek 299. člena OZ). Ni namreč logično, da bi v primeru, ko obveznost plačila nastane z izrekom sodne odločbe (4. odstavek 163. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP), obveznost plačila zapadla pred potekom roka, ki je v tej sodni odločbi opredeljen kot rok za izpolnitev te obveznosti. In ker so zamudne obresti objektivna posledica zamude (378. člen OZ), ta pa, upoštevaje obrazloženo, še ni nastopila, je pritožbeno sodišče moralo zavrniti zahtevo za prisojo zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izrek izpodbijane sodbe v 3. točki spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka T. d.d., mora plačati tožeči stranki L., pravdne stroške v znesku 54.964,80 SIT, v roku 15 dni."

2. Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 20.490,00 SIT.

3. Zahtevek za povrnitev zamudnih obresti od pravdnih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

V tem gospodarskem sporu je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sodbo in sklep, s katero je odločilo o tožbenem zahtevku in stroških postopka. Zoper sklep o stroških se pritožuje tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odločilo o stroških v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami, saj pri odločitvi ni upoštevalo uspeha v pravdi. Prav tako pa je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo potrebne stroške, ko je tožeči stranki, za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 8.11.2002, priznalo "le" 75 odvetniških točk, za glavno obravnavo z dne 12.12.2002 pa 150 odvetniških točk. Pravilno bi bilo, če bi za narok za glavno obravnavo dne 12.12.2002 tožeči stranki priznalo 300 odvetniških točk, ker se je na naroku obravnavala glavna stvar in so se spreminjali dokazi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Ne drži navedba pritožnika, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo prvi odstavek tar. št. 20 Odvetniške tarife, ko je za udeležbo na naroku za glavno obravnavo dne 12.12.2002 priznalo tožeči stranki (pritožniku) le 150 odvetniških točk, namesto 300 odvetniških točk. V skladu z omenjeno tar. št. 20 Odvetniške tarife se potrebni stroški za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, na kateri se je obravnavala glavna stvar ali so se sprejemali dokazi, res določijo po tar. št. 18, torej v "popolni vrednosti", kar bi v predmetni pravdi glede na vrednost tožbenega zahtevka, znašalo 300 odvetniških točk. Vendar omenjeni narok za glavno obravnavo dne 12.12.2002 ni bil prvi narok za glavno obravnavo, na kateri se je obravnavala glavna stvar in so se sprejemali dokazi. Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen dne 8.11.2002. Sodišče prve stopnje je tako za narok za glavno obravnavo dne 12.12.2002 pravilno uporabilo drugi odstavek tar. št. 20 Odvetniške tarife, v skladu s katero se za vsak nadaljnji narok za glavno obravnavo, na kateri se je obravnavala glavna stvar ali so se sprejemali dokazi, prizna 50% odvetniške tarife iz tar. št. 18. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo v delu, kjer sodišču prve stopnje očita nepravilnost pri odločitvi, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti pravdne stroške v višini 22.176,00 SIT. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da bi ob upoštevanju deleža, s katerim sta stranki uspeli v pravdi, tožena stranka morala tožeči povrniti pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo dosežen uspeh pravdnih strank v pravdi, in sicer da je tožena stranka v pravdi uspela z 80% svojega zahtevka, tožena pa z 20%, pobotanje odmerjenih potrebnih stroškov, ki jih je priznalo posamezni pravdni stranki, pa opravilo, ne da bi upoštevalo uspeh strank v pravdi. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki namreč priznalo pravdne stroške v višini 99.000,00 SIT, toženi stranki pa stroške v višini 121.176,00 SIT. Ob upoštevanju delnega uspeha strank, je tožeča stranka upravičena do povračila pravdnih stroškov v višini 79.200,00 SIT, tožena stranka pa v višini 24.235,20 SIT. Tako je, po izvedbi pobotanja, tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 54.964,80 SIT.

Iz doslej obrazloženega sledi, da je podan pritožbeni razlog iz četrte točke prvega odstavka 358. člena ZPP, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka.

Ker je obveznost povrnitve pravdnih stroškov za toženo stranko nastala šele z izdajo tega sklepa, terjatev na plačilo pravdnih stroškov ni mogla zapasti do trenutka, ko se je o njih odločilo. Prav tako ni zapadla s tem trenutkom, saj mora sodišče, če v sodbi naloži kakšno dajatev, določiti tudi rok, v katerem se mora izpolniti (1. odstavek 313. člena ZPP). To pa je po prepričanju pritožbenega sodišča obenem tudi rok, ki opredeljuje zapadlost terjatve na plačilo stroškov (prim. 1. odstavek 299. člena OZ). Ni namreč logično, da bi v primeru, ko obveznost plačila nastane z izrekom sodne odločbe (4. odstavek 163. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP), obveznost plačila zapadla pred potekom roka, ki je v tej sodni odločbi opredeljen kot rok za izpolnitev te obveznosti. In ker so zamudne obresti objektivna posledica zamude (378. člen OZ), ta pa, upoštevaje obrazloženo, še ni nastopila, je pritožbeno sodišče moralo zavrniti zahtevo za prisojo zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo sodišča prve stopnje, je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Kot potrebne stroške pritožbenega postopka je priznalo zahtevanih 150 odvetniških točk, kar znaša 6.800,00 SIT in 20% DDV, to je 3.360,00 SIT, ter 330,00 SIT za materialne stroške. Pritožnik s pritožbo ni uspel le v majhnem delu, zato je pritožbeno sodišče določilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti vse stroške postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP).