Jedro

Že priznana, torej nesporna tožničina ravnanja, to je ples s slačenjem vse do modrca, ob glasni glasbi, na delovnem mestu, med delovnim časom, v prisotnosti sodelavca, ki jo je opozarjal in prosil, naj preneha, ter uprizarjanje muslimanske molitve pred sodelavci na delovnem mestu med delovnim časom, so povsem neprimerna in bistveno odstopajo od pričakovanega ravnanja delavca v delovnem okolju.

Dejstvo, da so se tožničini sodelavci zaradi njenega obnašanja počutili nelagodno, se celo zaklepali v pisarne in predčasno odhajali domov ter se nenazadnje tudi obrnili na toženko s pričakovanjem, da ukrepa, je utemeljeno botrovalo toženkini odločitvi za izredno odpoved, saj je kot delodajalec dolžna zagotavljati varno delovno okolje za vse zaposlene, med drugim tudi to, da se na delovnem mestu vsi zaposleni dobro počutijo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa toženke št. ... z dne 16. 1. 2024 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS št. ... z dne 28. 2. 2024 ter za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženki ni prenehalo z dnem 12. 3. 2024 in da še vedno traja; zavrnilo je tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je še, da tožnica krije sama svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V obsežni pritožbi v bistvenem navaja, da za izpodbijano odpoved ni obstajal utemeljen odpovedni razlog in da je odpoved prejela zaradi osebnih okoliščin, kot povračilni ukrep, ker je prijavila trpinčenje na delovnem mestu s strani sodelavca A.A. Trdi, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na izpovedbah prič, ki so izpovedovale neverodostojno, na način, ki je bil ugoden za toženko. Poudarja, da je nasprotovala temu, da je vztrajala pri pitju alkohola, dokler se sodelavec ni zaklenil v pisarno; ter da se priča B.B. ni spominjal, da bi govorila o pornografskem filmu. Pojasnjuje, da je bilo moteče obnašanje v resnici prav obratno, kar je izpovedala in do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišču prve stopnje očita, da je upoštevalo le izpovedbe prič, ne pa tudi njenih vlog in izpovedbe. Zanika določena očitana ravnanja iz izredne odpovedi in trdi, da ni nikoli prestopila meje. Tako je šlo pri plesu in slačenju zgolj za predstavo oziroma performans, ki je bil izveden kot popestritev delovnika, česar so se vsi posluževali. Vsem je bilo jasno, da je šlo le za hec; nihče se ni počutil ponižanega in prestrašenega; nihče ji ni rekel, naj preneha; nikoli ni bila opozorjena. Trdi, da so se tako obnašali tudi drugi in da je bila pijača del delavnika. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo dokumentov, ki jih je predložila, in sicer ocen poskusnega dela, letnih ocen, pohvale in priporočila. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je zavrnilo zaslišanje z njene strani predlaganih prič, ki bi lahko izpovedale o tem, da je bila odpoved povračilni ukrep, do česar se po njenem mnenju sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. S tem so podane kršitve pravil postopka. V zvezi s postopkom pred delodajalcem pa navaja, da je bil sestanek 19. in ne 20. 12. 2023 ter da so bile priče pozvane, da napišejo izjave, medtem ko ona ni imela pravice, da se o zadevi izjasni. Sodišču prve stopnje še očita, da ni upoštevalo, da ni imela možnosti zagovora.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Ugotovilo je, da je toženka dokazala obstoj utemeljenega razloga za izredno odpoved po drugi alineji tega določila,

skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je pravilno ugotovilo, da držijo v odpovedi navedeni očitki o neprimernem obnašanju tožnice na delovnem mestu, na način, ki ne sodi v delovno okolje in bistveno odstopa od pričakovanega ravnanja delavca na delovnem mestu, zaradi česar so se ostali delavci počutili nelagodno; s tem svojim ravnanjem pa je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožnica je v svojih trditvah in izpovedbi določene očitke iz odpovedi priznala, priznava jih tudi v pritožbi. Že priznana, torej nesporna tožničina ravnanja, to je ples s slačenjem vse do modrca, ob glasni glasbi, na delovnem mestu, med delovnim časom, v prisotnosti sodelavca, ki jo je opozarjal in prosil, naj preneha, ter uprizarjanje muslimanske molitve pred sodelavci na delovnem mestu med delovnim časom, so povsem neprimerna in bistveno odstopajo od pričakovanega ravnanja delavca v delovnem okolju, četudi jih je tožnica, kot sama navaja oziroma opravičuje, izvajala kot popestritev delovnika in kot uprizoritev oziroma performance. Izvedeni dokazi pa tudi sicer ne potrjujejo tožničinih trditev, da bi jo kdo k temu vzpodbujal, ker naj bi bilo sodelavcem dolgčas (prav nasprotno, sodelavci so jo večkrat opomnili), kot tudi ne, da bi bila tovrstna dejanja običajna praksa v sektorju. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo zaslišanim pričam, ki so bili tožničini sodelavci, da ples in slačenje nikakor nista bila običajna praksa v njihovem sektorju in da se nihče ni tako obnašal ter da se je z alkoholom na delovnem mestu nazdravilo le ob zares posebnih priložnostih. Tudi sicer pa se v tem postopku presoja odpoved podana tožnici in s tem (zgolj) tožnici očitana ravnanja, ki predstavljajo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Zato so pritožbene navedbe o tem, kaj naj bi kateri sodelavec v preteklosti storil, nerelevantne.

5.Poleg navedenih nespornih v odpovedi očitanih tožničinih ravnanj pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka - izpovedb prič in elektronskih sporočil oziroma pisnih izjav tožničinih sodelavcev pravilno ugotovilo, da je toženka dokazala večino še ostalih očitkov iz izpodbijane odpovedi (npr. tožničin govor s pornografsko vsebino sodelavcema, vztrajno vabljenje sodelavca na kozarec alkohola, zaradi česar se je sodelavec celo zaklenil v pisarno,

neprimerne seksualne komentarje, predvajanje glasne glasbe v pisarni, ležanje na tleh in mizah v pisarni, ....). Že glede na tožničino priznanje določenih očitkov iz odpovedi, so neutemeljene njene (tudi sicer posplošene) pritožbene navedbe o neverodostojnosti zaslišanih prič, ki so potrdile veliko večino očitkov iz odpovedi. Izpovedbe le teh pa so tudi sicer medsebojno skladne in skladne z njihovimi pisnimi izjavami, danimi v postopku pred delodajalcem, zato jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Res se priča B.B. ni povsem natančno spomnil, kaj vse je tožnica takrat govorila, kot to navaja pritožba, vendar pa je logično izpovedal, da je bilo to že dve leti nazaj in da je želel vse to pozabiti, da pa je pisno izjavo, ki se nahaja v spisu in potrjuje očitke iz odpovedi, napisal sam, že isti dan po dogodku, da bo čim bolj natančno in ker ni vedel, kaj naj naredi, saj je bil takrat še študent.

Kot je pravilno ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje, so se tožničini sodelavci zaradi njenega ravnanja počutili nelagodno, nesproščeno, mučno, njeno obnašanje so ocenili kot moteče, neprimerno in neprofesionalno. Tudi zato so neutemeljene tožničine navedbe, da s svojim obnašanjem ni prestopila meje in da je šlo le za hec. Dejstvo, da so se tožničini sodelavci zaradi njenega obnašanja počutili nelagodno, se celo zaklepali v pisarne in predčasno odhajali domov ter se nenazadnje tudi obrnili na toženko s pričakovanjem, da ukrepa, je utemeljeno botrovalo toženkini odločitvi za izredno odpoved, saj je kot delodajalec dolžna zagotavljati varno delovno okolje za vse zaposlene, med drugim tudi to, da se na delovnem mestu vsi zaposleni dobro počutijo. Zato je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico, ki je s svojim obnašanjem negativno vplivala na delo in počutje na delu ostalih zaposlenih, s čimer je toženka dokazala tudi nadaljnji pogoj za izredno odpoved iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Ker je toženka dokazala utemeljen razlog za izredno odpoved in da s tožnico ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je odpoved povračilni ukrep, ker je tožnica prijavila trpinčenje na delovnem mestu s strani sodelavca A.A. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je odločitev o podaji izredne odpovedi tožnici sprejela C.C. in ne A.A., pri čemer je C.C. jasno izpovedala, da se je za odpoved odločila zaradi tožničinih neprimernih ravnanj, ki so opisana v odpovedi, in ne zaradi morebitnih prijav tožnice zoper A.A.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo tožničinih navedb o trpinčenju s strani A.A. in posledičnem povračilnem ukrepu zaradi prijave trpinčenja ter da je zato kršeno načelo kontradiktornosti in enakega varstva pravic. Do tega se je sodišče prve stopnje opredelilo v točkah 41 in 42 obrazložitve izpodbijane sodbe, četudi predmet tega postopka sploh ni plačilo odškodnine zaradi trpinčenja, pač pa presoja zakonitosti in utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica na delovnem mestu žrtev trpinčenja (pa ni), to še ne bi pomenilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita. Kot rečeno, je tožnica v odpovedi očitana ravnanja res storila (nekatera od njih tudi priznava). Upoštevaje obrazloženo je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o postopkovnih kršitvah, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo s strani tožnice predlaganih prič, ki naj bi izpovedale o njeni prijavi zoper A.A. in o ravnanjih slednjega, saj ne gre za odločilna dejstva v tem sporu. Sodišče prve stopnje je zavrnitev teh dokazov obrazložilo v točki 5 izpodbijane sodbe, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem.

Za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi so nerelevantne tudi pritožbene navedbe o tožničinih ocenah poskusnega dela, letnih ocenah, pohvalah in priporočilu prejšnjega delodajalca. Tudi če je tožnica svoje delo sistemskega administratorja sicer dobro opravljala, to ne spremeni dejstva, da je s svojim neprimernim ravnanjem na delovnem mestu naklepoma huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bil sestanek vodje kadrovske službe s tožnici nadrejenimi, na katerega je prišla tudi tožnica, dne 19. 12. 2023 in ne 20. 12. 2023, kot je navedlo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedeno ni bistveno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izpodbijana odpoved podana pravočasno (dne 17. 1. 2024), tudi če bi šteli, da je bila C.C. (ki je bila pristojna za podajo odpovedi) o razlogu za odpoved obveščena že 18. 12. 2023, ko je prejela prve informacije o spornem ravnanju tožnice, česar pritožba ne izpodbija.

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da tožnica ni imela možnosti zagovora pred delodajalcem v postopku podaje izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je v točkah 9 do 11 obrazložitve izpodbijane sodbe natančno in pravilno obrazložilo, da je toženka tožnici omogočila zagovor pred izredno odpovedjo, skladno z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1. Ni (pritožbeno) sporno, da je toženka tožnico 8. 1. 2024 vabila na zagovor dne 15. 1. 2024, v vabilu pa jo je opozorila tudi na možnost podaje pisnega zagovora in zagovora po pooblaščencu, ter da je tožnica le 10 minut pred zagovorom poslala elektronsko sporočilo, v katerem je navedla, da se zagovora ne bo udeležila, ker je na bolniški, in v katerem prosi za nov termin. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica podala povsem splošno opravičilo, brez dokazil. Pritožbene navedbe o hudi stiski in stresu so novota, saj v omenjenem elektronskem sporočilu niso navedene. Niso razumljive pritožbene navedbe, da tožnica ni mogla pripraviti niti pisnega zagovora, saj se v spisu nahaja njen pisni zagovor z dne 13. 1. 2024, ki pa ga je toženki poslala šele 18. 1. 2024, kar pa je bilo že prepozno, saj je slednja odpoved oddala na pošto že 17. 1. 2024. Glede na navedeno povsem splošno opravičilo brez dokazil in glede na kratke zakonske roke za podajo odpovedi (drugi odstavek 109. člena ZDR-1) pa toženka tožnici ni bila dolžna omogočiti novega datuma zagovora niti ne odločiti o njenem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga ZDR-1 sploh ne predvideva.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih tožničinih ugovorov oziroma pojasnil, izpodbijano sodbo je ustrezno obrazložilo, zato so nasprotne pritožbene navedbe in s tem v zvezi očitane kršitve določb postopka neutemeljene.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Zato niti ni presojalo, ali so podani tudi razlogi po prvi alineji tega določila.

2To sta potrdili priči A.A. in B.B. ter nenazadnje v svoji izpovedbi tudi tožnica, zato je neutemeljeno tožničino pritožbeno navajanje, da se sodelavec pred njo ni zaklenil v pisarno.