Jedro

Bistveno za odločitev v sporni zadevi je, kakšne zdravstvene težave so podane pri tožniku in nadalje kakšnim obremenitvam je izpostavljen pri opravljanju svojega dela.

Kot izhaja iz prepričljivega izvedenskega mnenja, tožnik ni zmožen opravljati težka fizična dela v gradbeništvu. Zmožen pa je po 8 ur dnevno opravljati lažja dela. Tudi tožnik sam je izvedenki ob osebnem pregledu povedal, da opravlja le fizično lažja dela. Da opravlja le lažja fizična dela je navedel tudi ob rednem sistematskem pregledu leta 2019 svojemu pooblaščenemu zdravniku in ob tem dobil pozitivno spričevalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 13. 5. 2020 in odločba imenovanega zdravnika št. ... z dne 26. 3. 2020 ter, da se ugotovi, da je bil tožnik začasno zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (bolezen) tudi od 19. 4. 2020 do 12. 7. 2020. Tožbo v delu za ugotovitev, da je bil tožnik začasno zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (bolezen) tudi od 13. 7. 2020 do 21. 4. 2021, pa je zavrglo. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodno odločbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo (izključno) na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke MDPŠ A. A., dr. med., iz katerega izhaja, da je bil tožnik v spornem obdobju zmožen za delo v polnem delovnem času, saj naj bi bil v „svojem podjetju“ ustrezno razporejen na lažje delovno mesto. Glede na predlog tožnika bi moralo sodišče sodni izvedenki naložiti, da poda mnenje o začasni nezmožnosti tožnika za delo za obdobje od 19. 4. 2020 do 21. 4. 2021. Že iz tega razloga je bilo po mnenju tožnika dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Tožnik ni zaposlen na delovnem mestu ampak je samozaposlena oseba, ki opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik (gradbena dejavnost). Že na podlagi navedenega je zmotno razlogovanje sodne izvedenke, da je tožnik zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal in da je razporejen na lažje delovno mesto. Tožnik namreč ne opravlja dela na delovnem mestu, ampak dela kot samostojni podjetnik v okviru gradbene dejavnosti, ki obsega težka fizična dela, lahka fizična dela, organizacijska dela in druga dela, ki so (ne)posredno povezana z gradbeništvom. Delo tožnika nikoli ni bilo omejeno na eno delo, saj se v okviru navedene dejavnosti ukvarja z raznovrstnimi deli, ki so bodisi neposredno bodisi posredno povezana z gradbeništvom. Med pravdnima strankama ni sporno, da tožnik že nekaj časa ne opravlja težkega fizičnega dela (dvigovanje in prenašanje težjih bremen nad 15 kg, opravljanje dela na višini in v prisilni drži, uporaba težkih strojev...), temveč zgolj lažja fizična in organizacijska dela, ki so povezana z gradbeništvom (organizacijska dela, delo v pisarni, kontaktiranje s strankami, nadzorovanje dela, prevoz materiala na gradbišče...). Je pa sodna izvedenka napačno interpretirala navedbe tožnika, zakaj opravlja zgolj organizacijska dela. Težkega fizičnega dela ne opravlja zato, ker bi se tako prostovoljno odločil, ampak zato, ker je bil k temu prisiljen. Opravlja zgolj tista dela, katerih opravljanje zmore, ne pa tistih, ki bi jih po opisu dejavnosti moral opravljati. Težjih fizičnih del zato več ne opravlja (ne more opravljati), ampak opravlja le še lahka fizična in organizacijska dela. Tudi navedbe, da je tožnik zagotovil, da je pripravljen še nadalje opravljati delo, ki ga opravlja sedaj, to je organizacijsko delo, so predstavljene v napačnem kontekstu. Tožnik je namreč resnično pripravljen, da bo v prihodnje opravljal izključno lahka fizična in organizacijska dela, saj težkih opravil ne zmore. Bistveno pri tem pa je, da tožnik lahko fizično in organizacijsko delo opravlja v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Tudi potreba po organizacijskih delih znaša zgolj 4 ure. Tožnik tudi graja odločitev sodišča prve stopnje, da je svojo odločitev sprejelo na podlagi (domnevnega) pozitivnega spričevala MDPŠ. Tožnik leta 2019 ni opravil nobenega sistematskega pregleda pri svojem pooblaščenem zdravniku MDPŠ, zato tudi ni mogoče, da bi bilo izdano pozitivno spričevalo MDPŠ. Tega spričevala tudi ni v listinah sodnega spisa. Sodišče je tako odločilo na podlagi neobstoječega dokaznega gradiva oziroma na podlagi dokaznega gradiva, s katerim tožnik ni bil seznanjen. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka, v posledici pa je tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Tožnik je tekom postopka tudi predlagal postavitev novega sodnega izvedenca, ki bi lahko ugotovil, da v spornem obdobju ni bil zmožen opravljati težka fizična dela, ki so povezana z gradbeništvom. Nadalje tožnik navaja, da je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo za čas od 13. 7. 2020 do 21. 4. 2021 zavrglo. Glede navedenega tožnik navaja, da je osebni zdravnik dne 17. 4. 2020 ponovno vložil predlog imenovanemu zdravniku za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, in sicer za čas od 19. 4. 2020 dalje. Imenovani zdravnik pa je izdal sklep z dne 22. 4. 2020, s katerim je predlog osebnega zdravnika zavrgel. Zoper sklep je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z drugostopenjsko odločbo z dne 9. 6. 2020 zavrnjena. Zoper tako odločbo pa tožnik ni vložil pritožbe, saj bi bila tožba nedopustna. Iz sklepa z dne 22. 4. 2020 namreč izhaja, da se dejansko stanje, na katerega se opira zahtevek, od izdaje odločbe, s katero je bila zaključena začasna nezmožnost za delo, ni spremenilo. Posledično imenovani zdravnik o predlogu osebnega zdravnika ni odločal po vsebini. To pa pomeni, da o zaključku začasne nezmožnosti za delo ni bilo ponovno (pravnomočno) odločeno. Na podlagi navedenega bi moralo sodišče presojati vprašanje, ali je bil tožnik začasno nezmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni tudi v času od 13. 7. 2020 do 21. 4. 2021. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je bil tožnik že ob prejemu izvedenskega mnenja, iz katerega poleg ostalega izhaja, da je tožnik pred prvo zaposlitvijo opravil redni zdravniški pregled, prav tako je v zakonitem roku opravljal redne obdobne preglede in zadnjega opravil leta 2019 v Zdravstvenem domu B., seznanjen z navedbami izvedenke glede obstoja zdravniškega spričevala. Na takšno mnenje je tožnik podal pripombe, vendar ni prerekal dejstva v zvezi z navedbo izvedenke o opravljenem zdravniškem pregledu v letu 2019. Tudi na naroku, kjer je bila zaslišana sodna izvedenka, tožnik ni ugovarjal izpovedi v zvezi z izdanim spričevalom za leto 2019. Po mnenju tožene stranke gre v tem primeru za nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne bi smelo upoštevati. Glede pritožbenih navedb, da naj bi sodišče neutemeljeno zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo za čas od 13. 7. 2020 do 21. 4. 2021 pa tožena stranka navaja, da je odločba tožene stranke postala pravnomočna 12. 7. 2020. Zaradi pravnomočnosti ni bilo dopustno ponovno odločati o obdobju od 12. 7. 2020 dalje. Negativna odločitev imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije velja za naprej. Tudi ne vzdržijo pritožbena zatrjevanja tožnika, da zdravstvena komisija o zadevi ni vsebinsko odločala. Obravnavala je namreč tako izvid nevrokirurga z dne 12. 2. 2020 ter izvid MRI iz oktobra 2019, ko je bilo ugotovljeno, da gre za degenerativne spremembe na nivoju L2-L3 ter L3-L4, kakor tudi za stenozo, ki ne zahteva kirurškega zdravljenja. Ni pa bilo predloženih novih izvidov, ker je šlo za enako zdravstveno stanje. V celotnem obdobju pa tožniku niso bila predpisana tudi nobena protibolečinska zdravila. Ponovnega odprtja staleža pa tožnik ni zahteval vse do 22. 3. 2021, ko je klical zdravnika in ga obvestil, da je začel s fizioterapijo. Tudi glede samega dela je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Če bi bilo na napotnici za preventivni zdravstveni pregled, ki ga je tožnik opravljal v letu 2019, označeno, da opravlja tudi težka dela, potem pozitivnega zdravniškega spričevala ne bi dobil. Pri ocenjevanju začasne nezmožnosti za delo se vedno upoštevajo dela, ki jih tožnik v času ocene opravlja. Po mnenju tožene stranke je sodišče tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog tožnika za postavitev drugega izvedenca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 5. 2020, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 26. 3. 2020. Z navedeno odločbo je imenovani zdravnik odločil, da je bil tožnik od 21. 3. 2020 do 18. 4. 2020 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno (bolezen). Od 19. 4. 2020 dalje pa je zmožen za delo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bile pri tožniku ugotovljene degenerativne spremembe na nivoju L2-L3 ter L3-L4 in da gre tudi za degenerativno stenozo, ki zaenkrat še ne zahteva kirurškega zdravljenja. Tožnik kot samostojni podjetnik opravlja delo gradbinca. Pred spornim obdobjem je bil začasno zmožen za delo le po 4 ure dnevno, s tem da je bil prvi dan začasne nezmožnosti za delo 19. 2. 2019. 8. Na podlagi prvega odstavka 232. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila OZZ)2 zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe.

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke specialistke MDPŠ. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 9. 8. 2021 izhaja, da je bila glede na preučeno medicinsko dokumentacijo, klinično stanje tožnika ob osebnem pregledu in dejstvo, da je tožnik v svojem podjetju ustrezno razporejen na lažje delovno mesto, izpodbijana odločitev imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije, pravilna. Sodna izvedenka tako ugotavlja, da ni zdravstvenih razlogov, zaradi katerih bi bil tožnik v času po 19. 4. 2020 dalje začasno zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Sodišče je izvedenko tudi zaslišalo na naroku za glavno obravnavo, kjer je svoj izvid in mnenje še dodatno utemeljila. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na prepričljivo izvedensko mnenje sodne izvedenke, ki je odgovorila na zastavljena vprašanja sodišča kot tudi strank v postopku.

10. Bistveno za odločitev v sporni zadevi je, kakšne zdravstvene težave so podane pri tožniku in nadalje kakšnim obremenitvam je izpostavljen pri opravljanju svojega dela. Glede zdravstvenih težav je izvedenka na podlagi preučitve medicinske dokumentacije ter osebnega pregleda tožnika ugotovila, da gre pri tožniku za bolečine v križu (lumbago) z išiasom, M54.5, kot je to razvidno tudi iz predloga osebnega zdravnika, ki je bil posredovan imenovanemu zdravniku. Omenjeno med strankama ni sporno. Glede svojega dela pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik kot samostojni podjetnik opravlja delo gradbinec s. p. Iz tožnikovih navedb izhaja, da gre za gradbeno dejavnost, ki obsega težka fizična dela, lahka fizična dela, organizacijska dela in druga dela, ki so neposredno ali posredno povezana z gradbeništvom. Iz delovne dokumentacije ter izjave o varnosti z oceno tveganja z dne 6. 11. 2015 izvedenka povzema, da je naziv delovnega mesta „samostojni podjetnik, tesar, zidar, gradbena dela“. V opisu in poteku dela je navedeno, da delavec opravlja delo tesarja, zidarja in gradbena dela in tako zanj veljajo tveganja, nevarnosti in ukrepi, ki veljajo za ta delovna mesta. Izjava o varnosti z oceno tveganja ni priložena. Tožnik je izvedenki s tem v zvezi pojasnil, da ocena ni potrebna iz razloga, ker ne opravlja več težjih fizičnih del, temveč se ukvarja samo z organizacijo dela. Tožnik je izvedenki tudi zagotavljal, da je pripravljen še nadalje opravljati delo, ki ga opravlja sedaj, to je organizacija dela.

11. Kot izhaja iz prepričljivega izvedenskega mnenja, tožnik ni zmožen opravljati težka fizična dela v gradbeništvu. Zmožen pa je po 8 ur dnevno opravljati lažja dela. Tudi tožnik sam je izvedenki ob osebnem pregledu povedal, da opravlja le fizično lažja dela. Da opravlja le lažja fizična dela je navedel tudi ob rednem sistematskem pregledu leta 2019 svojemu pooblaščenemu zdravniku in ob tem dobil pozitivno spričevalo. Tudi iz same pritožbe izhaja, da med pravdnima strankama ni sporno, da tožnik že nekaj časa ne opravlja težkega fizičnega dela, temveč zgolj lažja fizična in organizacijska dela, ki so povezana z gradbeništvom.

12. Glede na navedeno je torej sodna izvedenka pri podaji izvedenskega mnenja pravilno upoštevala obremenitve, katerim je tožnik izpostavljen pri opravljanju svojega dela. V tem primeru ne gre za razporejanje na lažje delovno mesto, temveč je to predmet organizacije dela. Tožnik, kot samostojni podjetnik, si torej v okviru dejavnosti, ki jo opravlja, tudi organizira delo. In kot je to sam navedel sodni izvedenki in kar glede na pritožbene navedbe ni sporno, si je delo organiziral tako, da opravlja zgolj lažja fizična in organizacijska dela, ki so povezana z gradbeništvom. V nasprotnem primeru, kot to poudarja sodna izvedenka, tožnik ne bi dobil niti pozitivnega spričevala za delo. Pozitivno spričevalo MDPŠ je prejel za tisto delo, ki je bilo navedeno na napotnici za navedeni preventivni zdravstveni pregled. Tudi na napotnici so bila navedena lažja organizacijska dela.

13. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da naj bi bil tožnik zmožen opravljati lažja (organizacijska) dela le po 4 ure dnevno. Tožnik tudi ni priložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je obseg organizacijskih del zgolj 4 ure. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je bil v času od 19. 4. 2020 do 12. 7. 2020 začasno zmožen za delo le v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Ker gre za prepričljivo izvedensko mnenje sodne izvedenke MDPŠ, s katerim je sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje, je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za imenovanje novega izvedenca MDPŠ. Zavrnitev dokaznega predloga je tudi ustrezno obrazložilo (točka 19 izpodbijane sodbe).

14. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da naj bi sodišče odločilo na podlagi neobstoječega gradiva, oziroma, da naj bi odločilo na podlagi dokaznega gradiva, s katerim tožnik ni bil seznanjen in da naj bi s tem zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sodni izvedenki naložilo, da po preučitvi medicinske dokumentacije in po osebnem pregledu tožnika poda izvedensko mnenje. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja, katero dokumentacijo je izvedenka preučila in kakšne so njene ugotovitve. Tožnik na navedene ugotovitve ni podal pripomb. Enako tudi ne na naroku, kjer je sodišče zaslišalo sodno izvedenko. Tožnik je sicer na naroku uveljavljal bistvene kršitve določb postopka, vendar le zaradi neodobritve predloga za postavitev novega izvedenca. Ni pa uveljavljal morebitnih kršitev določb postopka v zvezi z izvedbo drugih dokazov. Kot je to določeno v 286.b členu ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na navedeno določbo pritožbeno sodišče kršitev, ki jih tožnik uveljavlja šele v pritožbenem postopku, ni upoštevalo.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče ugotavljati začasno nezmožnost za delo, ne samo za čas do 12. 7. 2020, temveč vse do 21. 4. 2021. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi v celoti sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje. Bistveno pri tem je, da je tožena stranka glede na nov predlog tožnikovega osebnega zdravnika, z dokončno odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper sklep imenovanega zdravnika z dne 22. 4. 2020. Tožnik zoper dokončno odločbo ni uveljavljal sodnega varstva. Ker je odločba postala pravnomočna 12. 7. 2020, sodišče v tem primeru ni imelo podlage, da bi presojalo obdobje po 12. 7. 2020, saj se na navedeno obdobje že razteza učinek pravnomočnosti odločbe z dne 9. 6. 2020. 16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami.