Jedro

V 1. odst. 6. tč. 100. čl. ZDR sta kumulativno določena dva pogoja, in sicer neupravičen izostanek z dela zaporedoma 5 delovnih dni in nevrnitev na delo. S prvim dnem izostanka z dela delavcu preneha delovno razmerje, ko je z dokončnim sklepom ugotovljeno, da se delavec ni vrnil na delo. Delavec se lahko vrne na delo vse do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, če delodajalec nima kakšne druge pravne podlage oz. izvršljivega akta, na podlagi katerega bi lahko zakonito preprečil delavcu vrnitev na delo. Vložen ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ima suspenzivni učinek. Na tak način se delavcu tudi zagotavlja določen čas za prenehanje delovnega razmerja, kar je v skladu s Konvencijo št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, o zagotovitvi razumnega odpovednega roka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Delovno in socialno v Ljubljani, oddelek v Novem mestu, je z izpodbijano sodbo in sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da se razveljavita sklep direktorja tožene stranke z dne 20.2.2001 o prenehanju delovnega razmerja tožniku in s tem v zvezi sklep tožene stranke z dne 13.3.2001 o zavrnitvi ugovora in se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo (tč. 1 izreka sodbe). Tožena stranka je dolžna poklicati tožnika nazaj na delo in mu za obdobje od 21.2.2002 do dneva vrnitve na delo izplačati vsa nadomestila plač z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega nadomestila plače od 18. v mesecu za pretekli mesec in za ta čas obračunati in izplačati vse pripadajoče prispevke in davke, vse v 8 dneh pod izvršbo (tč. 2 izreka sodbe). Tožena stranka je dolžna plačati tožniku neizplačane plače za mesec december 2000 v znesku 73.775,00 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2001 dalje do plačila, za januar 2001 v znesku 76.104,69 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2001 dalje do plačila in za februar 2001 (do 20.2.2001) dalje v znesku 56.666,30 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2001 dalje do plačila, odvesti predpisane prispevke in davke, vse v 8 dneh pod izvršbo (tč. 3 izreka). Zavrnilo pa je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust v letu 2000 v znesku 39.230,52 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2001 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (tč. 4 izreka sodbe). Sklenilo pa je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 81.452,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.10.2001 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (tč. 5 izreka) in da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka (tč. 6 izreka sodbe). Zoper ugodilni del te sodbe (tč. 1 in 2 izreka) se pritožuje tožena stranka, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožnikov zahtevek v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnik dne 1.3.2001 prišel do tožene stranke, pa tudi odšel, ter ga ni bilo v službo niti do 13.3., ko je bil izdan drugostopenjski sklep, niti kasneje. Tako je nedvoumno izkazal tožnik namen, da pri toženi stranki ne namerava delati. Iz navedenega razloga je odločitev sodišča prve stopnje napačna, zaradi česar tožena stranka predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev. Zoper tč. 4 in 5 sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani točki sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku v tem delu ugodi in mu prisodi stroške, ki mu gredo, podrejeno pa, da izpodbijane v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se z odločitvijo pod tč. 4 in 5 zgoraj navedene sodbe nikakor ne more strinjati. V celotnem prvostopnem postopku se je nedvomno ugotovilo, da tožnik ni mogel pri toženi stranki v letu 2000 zaradi narave dela in odločitve direktorja tožene stranke izkoristiti dopusta, ki mu je takrat šel, in mu je tako ostalo še 9 dni dopusta neizkoriščenih. Ni pa pomembno samo to, ampak je pomembno še zlasti dejstvo, da tudi februarja 2001, ko je tožnik sicer zaprosil za dopust, ko mu je ostalo še 9 dni starega, prav tako pa mu je še pripadal celotni letošnji dopust, o tem tožena stranka ni hotela nič slišati. Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje tudi nepravilno odmerilo priglašene stroške. Namreč sploh ni upoštevalo postavk po Odvetniški tarifi v zvezi s posvetom s stranko in pregledom listin. Tožnik se v svojem odgovoru na pritožbo tožene stranke strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v tč. 1 in 2 izreka s predlogom, da pritožbeno sodišče v tem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje in zavrne pritožbo tožene stranke. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99 in zmotne uporabe materialnega prava, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi z vsemi sprejetimi pravnimi stališči tega sodišča, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev tega sodišča. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku vročen 1.3.2001, ki je bil izdan v sredo, dne 28.2.2001. Do tega datuma pa tožnik ni bil z dela neupravičeno odsoten 5 delovnih dni, saj je svojo odsotnost za čas od 20.2.2001 (torek) do 23.2.2001 (petek) izkazal s potrdilom o upravičeni zadržanosti od dela (dokaz A/4). Pri tem pa je seveda nepomembno, ali potrdilo vsebuje podatke o tem, za kakšno bolezen je šlo, kajti potrdilo je javna listina, izdana od pristojnega organa, in če se delodajalec s tem ne bi strinjal, bi moral zahtevati presojo zdravniške komisije. Tožena stranka pa ni delala 24. in 25.2.2001. Tako je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela le od 26.2.2001, to pa je do dneva izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja šele 3 delovne dni, zato je sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 20.2.2001 brez zakonske osnove. Sodišče prve stopnje je svojo ugoditev tožnikovemu zahtevku pod tč. 1 in 2 izreka pravno utemeljeno in prepričljivo obrazložilo ter s takimi zaključki in s tako obrazložitvijo soglaša pritožbeno sodišče. Tožena stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v dokazno oceno, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Namreč bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik izostal z dela neopravičeno samo 3 dni in ne 5 dni, kot je to potrebno za zakonito izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, poleg tega je tožena stranka tudi preprečila tožniku prihod na delo, ko mu je 1.3.2001 že zaključila delovno knjižico z dnem 20.2.2001. Ker mu je tožena stranka prihod na delo onemogočila z zaključitvijo delovne knjižice, se ne more tožena stranka sklicevati pravno veljavno na to, da ni imel tožnik namena delati pri njej. Res je sicer, da se delavec lahko vrne nazaj na delo do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja in če se do takrat ne vrne, se šteje, da ni imel namena nadaljevati delo pri delodajalcu. Vendar sta v 1. odst. 6. tč. 100. čl. ZDR za prenehanje delovnega razmerja določena dva kumulativna pogoja, in sicer neopravičen izostanek z dela zaporedoma 5 delovnih dni in nevrnitev na delo. S prvim dnem izostanka z dela delavcu preneha delovno razmerje šele, ko je to ugotovljeno z dokončnim sklepom. Z dokončnim sklepom mora biti ugotovljeno, da se delavec ni vrnil na delo. Delavec se lahko vrne na delo vse do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, če delodajalec nima kake druge pravne podlage oz. izvršljivega akta, na podlagi katerega bi lahko zakonito preprečil delavcu vrnitev na delo. Vložen ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ima v danem primeru suspenzivni učinek. Na tak način se delavcu tudi zagotavlja določen čas za prenehanje delovnega razmerja, kar je v skladu s Konvencijo št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, o zagotovitvi razumnega odpovednega roka. Če se delavec ne vrne na delo do dokončne odločititve, je s tem sam pokazal, da nima namena nadaljevati z delom pri delodajalcu. Vsak od teh sklepov pa mora biti sprejet v postopku, kot je zanj predpisano. Zato je zakonitost vsakega od sklepov treba posebej presoditi. Iz tega torej izhaja, da če je prvostopni sklep zakonit, še ne pomeni, da je zakonit tudi drugostopni sklep. Ker je torej sklep delodajalca prve stopnje z dne 20.2.2001 nezakonit, ker ni tožnik izostal z dela neopravičeno več kot 5 zaporednih delovnih dni, ampak samo 3 dni, zato pri tem ni bistvenega in odločinega pomena, ali se je delavec vrnil na delo ali ne. Poleg tega pa je v konkretnem primeru tožena stranka tožniku zaključila delovno razmerje 20.2.2001, zato tožniku ni bilo več potrebno hoditi na delo k delodajalcu; iz teh razlogov ne moremo torej zaključiti, da ni imel tožnik namena nadaljevati z delom pri delodajalcu. Pritožbeno sodišče zaključuje, da niso pritožbeni razlogi tožene stranke utemeljeni, pa tudi ne bistvenega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe, zato ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v tč. 1 in 2 materialnopravno pravilna in zakonita. Tudi pritožba tožnika ni utemeljena. Namreč sodišče prve stopnje se je sicer nepravilno izrazilo o zavrnitvi odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2000, vendar iz vseh smiselnih navedb in obrazložitve tega sodišča izhaja, da ni mogoče dokazati toženi stranki protipravnega ravnanja v zvezi z odklonitvijo zahteve tožnika za izrabo letnega dopusta, poleg tega pa v dokaznem postopku ni ugotovljeno, pa tudi v pritožbi ni tožnik iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP podal nobenega dokaza o vložitvi zahteve za izkoriščenje dopusta pri delodajalcu. Le v primeru, da bi tožnik podal zahtevo za izkoriščanje letnega dopusta pri delodajalcu, pa bi to zahtevo odklonil delodajalec brez utemeljenega razloga, in bi s tem protipravno ravnal ter s tem protipravno preprečil uporabo in izrabo tega dopusta, bi lahko tožnik utemeljeno vtoževal izplačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za 9 dni za leto 2000. Zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da je ta del pritožbe neutemeljen. Poleg tega je tudi neutemeljen drugi del pritožbe glede zmotne odmere stroškov, saj je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka v skladu z Odvetniško tarifo in s tako odmero ter s tako obrazložitvijo soglaša pritožbeno sodišče. Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, obenem pa je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške, ker nista uspeli s pritožbo (1.odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), tožnik pa še svoje pritožbene stroške - odgovora na pritožbo, ker niso bili potrebni (1. odst. 155. čl. v zvezi s 165. čl. ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.