Jedro

Stranka je lahko uspešna pri dokazovanju lojalnosti osebe, katere državljanstvo se ugotavlja, zgolj v primeru, če ponudi navedbe in dokaze o časovno kontinuiranih ravnanjih, ki brez dvoma izpričujejo lojalnost te osebe interesom slovenskega naroda, in ki tako izničijo negativni pomen članstva osebe v organizacijah Kulturbund in Štajerska domovinska zveza. V konkretnem postopku pa iz izjav strank in izpovedi prič ne izhaja, da je za izpodbitje domneve nelojalnosti izkazano zadostno aktivno ravnanje imenovanega v korist slovenskega naroda, da bi zadostilo standardom, navedenim v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 1088/2003. Tožniki v postopku niso dokazali obstoja okoliščin, ki bi prepričljivo izpodbile zakonsko domnevo nelojalnosti imenovanega, ker niso predložili dokaza, da bi imenovani kontinuirano deloval v interesu z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ niti ni bil aktiven v boju na strani protifašistične koalicije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

V izpodbijani odločbi je organ prve stopnje odločil, da A.A., roj. …. 9. 1886 v kraju ..., ki je je umrl ... 6. 1962 v Grazu v Avstriji, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni bil jugoslovanski državljan in državljan LR Slovenije. V obrazložitvi upravni organ najprej povzema potek celotnega postopka od njegove uvedbe 1. 8. 1995 dalje. V postopku je bilo ugotovljeno, da se je imenovani rodil dne 28. 9. 1886 v Hercegovščaku kot sin očeta B.B. in matere C.C., da je njegovo rojstvo vpisano v župnijski rojstni matični knjigi Gornja Radgona, letnik 1886, str. …, zaporedna številka 134, da je avstrijsko državljanstvo pridobil z odločbo, št. 2-11 z dne 25. 2. 1949, in da je umrl 12. 6. 1962 v Grazu v Avstriji. Do odhoda v Avstrijo je živel v Gornji Radgoni. Z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Gornji Radgoni, opr. št. 507 z dne 15. 9. 1945, mu je bilo kot osebi nemške narodnosti zaplenjeno vse premoženje. Po določbi tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) izda upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu osebe, če ta ni vpisana v evidenco državljanstev. Državljanstvo se presoja po določbi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), po kateri velja za državljana Republike Slovenije (RS), kdor je po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS, imel državljanstvo RS in SFRJ. Z navedeno določbo je zagotovljena pravna kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi in pomeni, da je potrebno za ugotavljanje državljanstva za konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njegovega rojstva in do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Med te predpise sodi Zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48), prvotno Zakon o državljanstvu DFJ, ki je veljal od 28. 8. 1945. V 36. členu je ZDrž določal, da so postali jugoslovanski državljani, če ni bilo z mednarodnimi pogodbami drugače določeno, vsi tisti, ki so imeli na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojnost v občinah na območju, ki so prišle v sestav DFJ po mednarodnem sporazumu ter oni, ki so pripadali po narodnosti kateremu izmed narodov Jugoslavije, če se niso izselili oziroma če niso optirali za svoje prejšnje državljanstvo. S spremembo Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž/45, Uradni list FLRJ, št. 105/1948) je bilo v drugem odstavku 35. člena določeno, da se od 28. 8. 1945 niso štele za jugoslovanskega državljana osebe nemške narodnosti, ki so z dnem uveljavitve novele ZDrž (4. 12, 1948) živele v tujini, in ki so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske koristi. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil A.A. na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v takratni občini Gornja Radgona in je bil na podlagi Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 254/1928) državljan Kraljevine Jugoslavije. Drugi pogoj iz 2. odstavka 35. člena Zdrž/45 - nemško narodnost, je mogoče ugotavljati z upoštevanjem različnih okoliščin in kriterijev, kot so poreklo, lastna izjava, dana na začetku okupacije, opcija za nemški Reich, članstvo v nemških organizacijah, kot tudi na podlagi podatkov, ki se hranijo v različnih arhivih. Iz arhivskega gradiva Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo, ki se nahaja v Arhivu RS (dopis št. 617-44/3440/95 z dne 11. 10. 1995), so podatki, da je bil imenovani veleposestnik in industrialec veletrgovec z vinom, jugoslovanski državljan nemške narodnosti, član in organizator Kulturbunda v Gornji Radgoni, Ortsgruppunfuhrer od začetka okupacije do začetka leta 1943, od začetka okupacije do konca maja 1941 župan v Gornji Radgoni. Da je bil oseba nemške narodnosti, dokazuje tudi gradivo Arhiva RS, št. 617-44-3440/95 (arhivsko gradivo Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo): prijava Š-5005 z dne 24. 8. 1945 in dodatkom z dne 10. 10. 1945, na ime A.A., župan od začetka okupacije do konca maja 1941, arhivsko gradivo MNZ RS, št. Z-036/1-443/95 z dne 18. 10. 1995 (preslikava iz fonda Kulturbund 118/2 strani 137 in 903: spisek zaupnikov Švabsko nemškega KuIturbunda v okraju Gornja Radgona pred okupacijo – A.A., rojen …. 9. 1896, veletrgovec z vinom). Iz zgodovinskih virov izhaja, da je bil Kulturbund politična organizacija, katere osnovni program je bila pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike, v njegovo članstvo pa so sprejemali le pripadnike nemške narodnosti po kriterijih in merilih, ki so jih sami določali. Na podlagi navedenega primarnega arhivskega gradiva je bilo ugotovljeno, da je bil A.A. oseba nemške narodnosti oziroma, da je bil opredeljen za nemško narodnost, in je bil član nemške nacistične organizacije Kulturbund, kar je zadostna podlaga za ugotovitev, da je bil oseba nemške narodnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 193/95-6 z dne 4. 9. 1997). Imenovani se je opredelil za nemško narodnost, kar je razvidno tudi v izjavi »izpoved«, A.A., zapisano 24. 3. 1946 v Glasilu zgodovinskega društva Gornja Radgona. Tudi iz sodbe Ks 311/2005-5 Okrožnega sodišča v Murski Soboti izhaja, da je bil nemške narodnosti. Stranke so že v pritožbi na odločbo UE Gornja Radgona, št. 208-38/95-112 z dne 23. 11. 1998 pritrdile ugotovitvi, da je imenovani deloval v raznih organizacijah. Tožniki sicer menijo, da je organ spregledano dejstvo, da je bil imenovani v organizacije postavljen z dekretom, torej brez prostovoljnega pristopa, vendar je deloval v korist in pomoč someščanom in okoličanom, kakor tudi svojim delavcem, pri čemer je sebe izpostavljal nevarnosti ter je bil močno angažiran in je s svojim ugledom in položajem omejeval proces razseljevanja slovenskih ljudi, pomagal tistim, ki so bili vpoklicani v nemško vojsko, da so se temu izognili, kar je prenekateremu rešilo življenje. Upravni organ je na podlagi zbranih dokazil ugotovil, da je bil imenovani nemške narodnosti in da je pred 4. 12. 1948 živel v tujini. Tretji pogoj iz drugega odstavka 35. člena ZDrž pa se nanaša na nelojalno ravnanje osebe pred ali med vojno. Ustavno sodišče je v sodbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 navedlo, da posameznik lahko izpodbija pravno domnevo nelojalnosti z vsemi dokaznimi sredstvi. Dokazna sredstva, ki imajo v ugotovitvenem postopku večjo vrednost, so opredeljena v drugem odstavku 9. člena ZDen. Po izoblikovani sodni praksi se za osebe, za katere je bilo ugotovljeno, da so bili člani nacističnih organizacij (Kulturbund, Štajerska domovinska zveza, Koroška ljudska zveza, NSDAP), lahko ovrže domneva nelojalnosti, če predložijo dokaze, ki kažejo na to, da niso bili člani teh organizacij ali če dokažejo, da so se včlanile v te organizacije oziroma podale izjavo o opciji zaradi sile, zmote ali zvijače, ali če dokažejo konkretne okoliščine, ki bi kazale na takšno kontinuirano lojalno ravnanje, ki bi dejansko izničilo negativni pomen članstva v navedenih nacističnih organizacijah ali če dokažejo, da so bili zaradi verskih ali drugih razlogov internirani ali so se borili na strani protifašistične koalicije. Dokazovanje lojalnosti je možno tudi v obliki pasivnega ravnanja, vendar pa mora biti ta pasivnost takšna, da bi prinesla neposredne koristi osvobodilnemu gibanju oziroma nasprotno, da bi v primeru aktivnosti (na primer prijave okupacijskim oblastem) lahko nastala gibanju neposredna škoda. Za izpodbijanje pravne domneve nelojalnosti so stranke dne 7. 5. 2003, upravnemu organu posredovale kopije zapisa v Glasilu zgodovinskega društva Gornja Radgona, št. 1-2, kopijo zapisa o 150 letih Zlate radgonske penine in kopijo izpovedi A.A.. Upravni organ je zaslišal priče, ki so jih predlagale stranke: Č.Č., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J. in vpogledal izjavo K.K.. Stranke so z dopisom z dne 30. 4. 2005, s katerim so se opredelile do ugotovitev upravnega organa, sporočile, da zgodovinski viri pojasnjujejo, da je bil imenovani francoske narodnosti, saj je pred 250 leti prišel iz francoskega dela Švice. Ker je družina več kot dve stoletji živela na prostoru Gornje Radgone, se je asimilirala v okolje. Tako je napačen zaključek upravnega organa, da iz listin Arhiva RS izhaja, da je bil A.A. nemške narodnosti. Gre za sekundarno arhivsko gradivo, ki ne pojasnjuje ničesar. Tudi, če bi bil nemške narodnosti, je bil rojen v Hercegovščaku pri Gornji Radgoni ter se ni pregrešil zoper narodne koristi in ni bil član Kulturbunda, in tako ni mogoče sklepati, da je bil nelojalen. Stranke se sklicujejo na izjave prič, ki so izpovedale o lojalnosti imenovanega pred vojno in med njo. Stanje v podjetju, ki je bilo v lasti A.A., se ni nič spremenilo zaradi okupacije, da so ostali na svojih mestih vsi slovenski delavci, ki so bili v večini, da nihče ni bil izseljen, da je številnim pomagal preprečiti izselitev in s tem ogrožal tudi sebe. Imenovani ne bi nikoli zapustil svojega doma, v katerega se je nameraval vrniti. Podatki Arhiva RS, št. 617-44-3440/95 z dne 11. 10. 1995 in MNZ z dne 18. 10. 1995, niso originalno gradivo in na takega ni mogoče opreti odločbe. Menijo, da hramba nekega dokumenta v državnem arhivu še ni garancija za resničnost tistega, kar je v dokumentu navedeno. Na ustni obravnavi l. 6. 2005 je upravni organ ponovno zaslišal pričo D.D., izjavo pa sta podala tudi pravna naslednika L.L. in M.M. Stranke so upravnemu organu 8. 5. 2006 posredovale pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. KS 311/2005-5 z dne 13. 3. 2006, ki je bila izdana v postopku zahteve za spremembo pravnomočne sodbe Vojaškega sodišča, št. Sod 990/45-32 z dne 20. 8. 1945, iz katere izhaja, da je bil A.A. nemške narodnosti, saj je v njej navedeno: »Zahtevi za spremembo pravnomočne sodbe se ugodi in se sodba Vojaškega sodišča mariborskega vojaškega področja, št. Sod 990/45-32 z dne 20. 08. 1945 v izreku spremeni tako, da se obd. A.A., roj. 1887, tovarnar s sektom in vinom, veleposestnik in trgovec z vinom v Gornji Radgoni, v času sojenja jugoslovanski državljan, nemške narodnosti, neznanega bivališča, umrl ... 6. 1962«. Na podlagi izjav prič je ugotovljeno, da jih je večina bilo z A.A. povezanih zaradi zaposlitve pri njem oz., da so bili pri njem zaposleni njihovi predniki. Organ izjavam prič ne oporeka, prav tako ne dvomi v pomoč imenovanega nekaterim osebam v stiski, tistim, ki jih je poznal ali so bile pri njem zaposlene, ali jim je bil osebno naklonjen. Prav tako upravni organ ne dvomi, da je bil imenovani dober gospodarstvenik in podjetnik ter ugleden meščan. Upravni organ je poklonil vero v izjavo prič in njihovim izjavam, da je s posredovanjem pri nemških oblasteh katerega posameznika tudi rešil pred izgnanstvom ali prisilno mobilizacijo v nemško vojsko. Vendar pa nobena od zaslišanih prič ni vedela nič povedati o političnem delovanju imenovanega pred in med II. svetovno vojno. Hkrati pa upravni organ v postopku razpolaga s primarnim arhivskim gradivom. Iz dopisa Muzeja narodne osvoboditve Maribor, št. 208-38/1995-20 z dne 19. 9. 2005 izhaja, da je imenovani vpisan v seznam zaupnikov Pokrajinskega obmejnega urada v Gradcu (originalni arhivski dokument - primarno arhivsko gradivo, ki so ga za nemške enote pripravili Nemci pred napadom na Jugoslavijo in predstavlja mrežo zaupnikov, za katere so predvidevali, da so zanesljivi in se zato lahko nanje obrnejo okupacijske oblasti v prvih mesecih okupacije). Iz ohranjenih dokumentov (gre za primarno arhivsko gradivo, ki je nastalo pri poslovanju krajevne skupine Švabsko nemške kulturne zveze (SDKB Ober Radkersburg) je razvidno, da je bil član krajevne skupine Švabsko nemške kulturne zveze (Kulturbund) Gornja Radgona ter da je bil v okviru krajevne skupine zadolžen za gospodarstvo. Med okupacijo je bil v ljutomerskem okrožju zadolžen za vodenje krajevne skupine Štajerske domovinske zveze Gornja Radgona. V navedenem arhivskem gradivu so tudi zapisniki o zaslišanju prič po l. svetovni vojni. Iz zapisnikov o izjavah prič izhaja, da je bil A.A. povezan s člani okupatorja, saj je s svojimi dejanji pomagal pri zajetju vodstva jugoslovanske vojske, po prihodu nemške oblasti je postal glavni funkcionar in kot njihov član pomagal pri izselitvah, aretacijah in deportacijah v taborišča. Iz navedenega primarnega gradiva izhaja, da je bil imenovani član Kulturbunda in imel tudi močan vpliv pri nemških oblasteh. Prav tako je bilo v postopku pridobljeno arhivsko gradivo Arhiva RS (dopis št. 677-13-596/2005/8 z dne 21. 3. 2008), iz katerega izhaja, da je imenovani aktivno sodeloval pri izselitvah, aretacijah, posredovanjih oseb v taborišča itd. Stranka lahko v upravnem postopku izpodbija pravno domnevo nelojalnosti z vsemi dokaznimi sredstvi. Domnevo nelojalnosti lahko izpodbijejo le dokazi o trajni, aktivni in kontinuirani lojalnosti, kar velja za vse osebe nemške narodnosti, ne glede na to ali so bili člani Kulturbunda ali ne. Toda dokazila, ki so jih stranke v konkretnem postopku predlagale za dokazovanje nelojalnosti, nasprotnega ravnanja ne pritrjujejo in ne izkazujejo aktivnega ravnanja pravnega prednika pred in med vojno in posledično ne izkazujejo takšne stopnje aktivnega ravnanja prednika, ki bi s prepričljivostjo izpričevalo ravnanje v prid narodnim in državnim koristim slovenskega naroda oz. narodom FLRJ. Upravni organ ocenjuje, da je primarno arhivsko gradivo, ki dokazuje, da je bil imenovani član Kulburbunda in nacistične raznarodovalne politike, močnejši dokaz od izpovedi prič, ki jih je upravni organ na predlog strank zaslišal v postopku, saj priče niso vedele nič povedati o političnem udejstvovanju imenovanega. Izjave strank, da je bil član nacističnih organizacij prisilno, pa upravni organ ocenjuje, da samo z zatrjevanjem niso dokazale nasprotnega, kot izhaja iz primarnega arhivskega gradiva, saj drugega nespornega dokaza, ki bi kazal na to, da se je včlanil v te organizacije zaradi sile, zmote ali zvijače niso podale. Upravni organ tudi ocenjuje, da le s trditvami, da se je bil A.A. prisiljen odseliti, niso izpodbile dejstva, da je na dan 4. 12. 1948, A.A. že živel v tujini. Nadalje upravni organ ocenjuje, da so izjava stranke (N.N.) in izjave prič (D.D., I.I., J.J., O.O., P.P.) le osebne ocene o lojalnosti imenovanega. Izjave ne vsebujejo nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na takšno kontinuirano lojalno ravnanje, ki bi dejansko izničilo negativni pomen članstva v nacističnih organizacijah ali bi kazale na obliko pasivnega ravnanja, ki bi prinesla neposredno korist osvobodilnemu gibanju. Izjave prič, da je imenovani rešil posameznike pred izselitvami in prisilno mobilizacijo v nemško vojsko, pa upravni organ ocenjuje kot dokaz, da je bil blizu nacističnim organizacijam in da je imel vpliv pri odločanju koga (ne)izseliti ali prisilno (ne)mobilizirati v nemško vojsko. Nadalje upravni organ ocenjuje, da s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. Ks 311/2005-5 z dne 13. 3. 2006, s katero je bil spremenjen izrek sodbe Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja, št. Sod 990/45-32 z dne 20. 8. 1945, ni dokazano lojalno ravnanje imenovanega, saj se v postopku ugotavljanja državljanstva ne ugotavlja morebitna storitev kaznivih dejanj, temveč lojalno oziroma nelojalno ravnanje določene osebe, ki pa ni nujno povezano s kakršnimkoli inkriminiranim dejanjem. Na podlagi ZUP je upravni organ stranke v ponovnem postopku seznanil o ugotovitvah upravnega organa z dopisom, št. 208-38/1995-86 z dne 19. 7. 2010, in jim dal možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne pred izdajo odločbe oziroma o zaključenem dokaznem postopku. Stranke se do ugotovitev upravnega organa vsebinsko niso opredelile, so pa v dopisu z dne 20. 8. 2010 upravnemu organu predlagale zaslišanje nove priče, ki ji je po navedbah strank znana okoliščina o lojalnosti imenovanega, saj je bil pričin oče dolgoletni delavec pri imenovanemu in po vojni upravitelj v novem podjetju. Prav tako so upravnemu organu predlagale, da v postopku ponovno zasliši stranke. Upravni organ predlagane priče ni zaslišal (tretji odstavek 145. člena ZUP). Upravni organ je z vabilom z dne 10. 4. 2007 stranke vabil na narok za ustno obravnavo, katerega pa se je udeležila le pooblaščena odvetnica in na zapisnik z dne 18. 4. 2007, izjavila, da stranke nimajo novih dokazov in predlogov in vztrajajo pri tem, kar so že izpovedale. Na podlagi izvedenih dokazov je bilo v ponovnem postopku ugotovljeno, da je bil imenovani na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen na območju tedanje Kraljevine Jugoslavije, vendar se od 28. 8. 1945 dalje ni štel za jugoslovanskega državljana in državljana LR Slovenije na podlagi drugega odstavka 35. člena ZDrž.

Organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnikov kot neutemeljeno. Stališče, da je ustavno dopustno, da je ZDen določil tudi uporabo novele ZDrž (1948) v postopkih ugotavljanja jugoslovanskega državljanstva v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen, je zavzelo že Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. U-I- 23/93 z dne 20. 3. 1997. Glede na določbe ZDen in ZDrž/45 je treba v postopkih ugotavljanja državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen za osebe, za katere vlagatelji ne predložijo potrdila, da so bile vpisane v državljansko knjigo na podlagi ZDrž/45, najprej ugotoviti, kakšne narodnosti so bile. Če se ugotovi, da so bile nemške narodnosti, je treba ugotoviti, ali so na dan uveljavitve novele ZDrž (1948), to je 4. 12. 1948, živele v tujini. Če so, je podana tudi zakonska domneva, da so bile nelojalne proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ in da so se pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, imajo pa možnost v postopku dokazovati domnevi nasprotno dejansko stanje (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997). V ponovnem postopku je organ sledil stališčem iz sodbe Upravnega sodišča RS št. U 1693/2008-11 z dne 10. 2. 2010 glede oblikovanja izreka upravnega akta. MNZ sledi tudi razlogom in dokazni oceni organa prve stopnje glede pravno relevantne okoliščine drugega odstavka 35. člena ZDrž/45 - bivanja v tujini na dan 4. 12. 1948, nemške narodnosti in domneve nelojalnosti. Ker sta nemška narodnost in nelojalnost po stališču tožnikov v pritožbi še vedno sporni, MNZ dopolnjuje stališče organa prve stopnje. Pripadnost k določeni narodnosti je mogoče ugotavljati z upoštevanjem različnih okoliščin in kriterijev (poreklo, lastna izjava dana v začetku okupacije, opcija za nemški Reich, članstvo v nemških organizacijah kot tudi na podlagi podatkov, ki se hranijo v različnih arhivih). Na nemško narodnost imenovanega je organ prve stopnje sklepal na podlagi podatkov iz arhivskega gradiva, ki ga hrani Arhiv RS in Muzej narodne osvoboditve Maribor. Organ, ki vodi postopek, mora ugotoviti vse pomembne okoliščine in dejstva in odrediti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to za razjasnitev stvari potrebno. Dejstva, na podlagi katerih se izda odločba v upravni stvari, se ugotovijo na podlagi dokazov. Kot dokaz pa se lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti listine, priče, izjave strank ipd. O tem katera dejstva je šteti za dokazana odloči uradna oseba, pooblaščena za odločanje v upravni stvari po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Dejstva in okoliščine, na katera upravni organ opira svojo odločitev, se lahko ob ustrezni presoji dokazujejo tudi z listinami, ki so arhivsko gradivo. Domneva se, da uradno arhivsko gradivo dokazuje tisto, kar je v njem zapisano, vendar pa je mogoče dokazati tudi nasprotno. O dokazni vrednosti konkretnega arhivskega gradiva in o tehtnosti nasprotnih dokazov, mora upravni organ odločati v skladu z določbami ZUP, ki urejajo dokazni postopek v okviru upravnega postopka. Uporabljeno arhivsko gradivo mora biti dovolj natančno označeno, iz njega mora biti razvidno, od kod izvira, kdo ga je sestavil in na podlagi česa je bilo sestavljeno ter v katerem uradnem arhivu je shranjeno oziroma ga vodijo kot verodostojno arhivsko gradivo. Organ prve stopnje, ki je v konkretnem primeru arhivsko gradivo (o članstvu v Kulturbundu in pozneje v Štajerski domovinski zvezi) uporabil v upravnem postopku kot dokaz, je dokazno presojo o tem, da je bil imenovani nemške narodnosti, izvedel v skladu z določbami ZUP glede presoje dokazov in drugih zakonskih določb. Članstvo imenovanega v Kulturbundu, kasneje pa v Štajerski domovinski zvezi je izkazano z izvirnim arhivskim gradivom, ki ga hrani Muzej narodne osvoboditve Maribor. Navedene listine so verodostojen dokaz o članstvu v teh organizacijah, ki mu tožniki niso oporekali in dokazovali nasprotno. Iz navedenega arhivskega gradiva je razvidno, kdo ga je sestavil in na podlagi česa ga je sestavil, tako, da je dovolj natančno označeno. Tožnikom pa je bila v postopku dana možnost, da dokažejo neverodostojnost teh podatkov, torej predložijo nasprotne dokaze, ki bi kazali na to, da njihov prednik ni bil član Kulturbunda ter da ni bil nemške narodnosti. Posredno je moč na nemško narodnost imenovanega sklepati tudi iz vsebine listine vložene v upravne spise pod zaporedno številko 22 - izkaz o šolskem napredku R.R., na strani 3 je v rubriki narodnost vpisana »nemška«, ter listinskega dokaza vloženega v upravne spise pod zaporedno številko 115 - Izpoved A.A., nekdanjega veleposestnika vinogradov v Gornji Radgoni), objavljena v Glasilu Zgodovinskega društva Gornja Radgona, številka 2, letnik 2001. Nenazadnje pa je pravilnost te ugotovitve potrdilo tudi Upravno sodišče RS (sodba opravilna številka U 462/2001-10 z dne 16. 10. 2002). Članstvo prednika tožnikov v Kulturbundu oz. pozneje v Štajerski domovinski zvezi je tista okoliščina, ki po ustaljeni upravno sodni praksi kaže na nemško narodnost imenovanega in ob upoštevanju dejstva, da na dan 4. 12. 1948 ni živel v tedanji FLRJ, vzpostavlja domnevo nelojalnosti, ki so jo tožniki izpodbijali. Po izoblikovani upravno sodni praksi pristojni organi za dokazovanje statusa nemške narodnosti uporabljajo tudi dokaze, s katerimi se v bistvu dokazuje nelojalnost osebe. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-23/93 tudi zavzelo stališče, da bo stranka pri izpodbijanju domneve nelojalnosti uspešna le, če bo ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost ali pa bo dokazala obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Upoštevajoč navedeno niti organ prve stopnje niti MNZ, ki je dopolnjevalo dokazni postopek (pridobljen spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti številka Ks 311/2005 voden v zadevi spremembe pravnomočne sodbe Vojaškega sodišča mariborskega vojaškega področja št. Sod 990/45-32 z dne 20. 8. 1945, pridobljeno je bilo gradivo Arhiva RS iz fonda AS 1872 in gradivo Muzeja narodne osvoboditve Maribor ter izveden dokaz z zaslišanjem priče S.S.), nista izvajala dokazov z namenom ugotavljanja tretje okoliščine dejanskega stanja drugega odstavka 35. člena ZDrž/45, t.j. nelojalnosti, saj se ta ob obstoju dveh okoliščin, t.j. bivanja v tujini na dan 4. 12. 1948 in nemške narodnosti, domneva. Iz tega razloga se tudi do pridobljenega gradiva Arhiva RS - izjav 12 prič iz fonda AS 1872 Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev, izjav, ki izpričujejo ravnanje A.A., niti organ prve stopnje niti MNZ, ni opredelilo. Kljub dejstvu, da je v zvezi z dokazovanjem lojalnosti dokazno breme na strani stranke, sta tako organ prve stopnje kot MNZ aktivno sodelovala v postopku dokazovanja z namenom, da se lažje razčistijo okoliščine, ki so relevantne za odločitev ter ugotovi popolno dejansko stanje. Upravni organ je vezan na pravnomočno sodno odločbo kazenskega sodišča, vendar sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. Ks 311/2005-6 z dne 11. 4. 2006, s katero je bil spremenjen izrek sodbe Vojaškega sodišča mariborskega vojnega področja št. Sod 990/45-32 z dne 20. 8. 1945, ne šteje kot dokaz o lojalnem ravnanju prednika tožnikov, saj se ne ugotavlja morebitna storitev kaznivih dejanj, temveč lojalno oziroma nelojalno ravnanje določene osebe, ki pa ni nujno povezano s kakršnimkoli inkriminiranim dejanjem. V konkretnem primeru je vzpostavljena domneva nedolžnosti glede kazenske odgovornosti, ni pa izpodbita domneva nelojalnosti osebe nemške narodnosti, predvidene v 63. členu ZDen. Štajerska domovinska zveza (Steirischer Heimatbund) je bila organizacija, ki je v času nemške okupacije med drugo svetovno vojno skrbela za ponemčevanje na območju Spodnje Štajerske. Zvezo je z odredbo 10. 5. 1941 (VABI CdZ, Nr. 9/1941) ustanovil civilni upravitelj priključenih ozemelj, njena naloga pa je bila »duševno, duhovno in politično voditi ljudi in jih pripraviti za zavestne državljane rajha in polnovredne člane nemške narodne skupnosti«. Seznam zaupnikov Pokrajinskega obmejnega urada v Gradcu predstavlja mrežo zaupnikov, za katere so Nemci predvidevali, da so zanesljivi in se lahko nanje obrnejo okupacijske oblasti v prvih mesecih okupacije. Raznarodovanje je imelo tri bistvene sestavine: množično izganjanje Slovencev; množično naseljevanje Nemcev; germanizacijo tistih, ki bi vsaj v vojnem času še ostali doma (Nemci na Slovenskem 1941-1945; Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Ljubljana, Ljubljana 1998). Glede pojma lojalnosti se je v upravno sodni praksi oblikovalo stališče, da se za lojalno ravnanje ne šteje enkratno dejanje, temveč je potrebno kontinuirano aktivno ravnanje v smislu podpore NOB oziroma interesom slovenskega naroda. Ne glede na navedeno je možno dokazovanje lojalnosti tudi v obliki pasivnega ravnanja, vendar pa mora biti ta pasivnost takšna, da bi prinesla neposredne koristi osvobodilnemu gibanju oziroma nasprotno, da bi v primeru aktivnosti (npr. prijave okupacijskim oblastem) lahko nastala gibanju neposredna škoda. Tožniki so nelojalnosti nasprotno ravnanje dokazovali z ravnanjem prednika, ki naj bi bilo usmerjeno zlasti upiranju enemu izmed treh raznarodovalnih elementov, t.j. upiranju oz. preprečevanju množičnemu izganjanju Slovencev. Iz izpovedi imenovanega izhaja, da je svoj položaj krajevnega vodje Štajerske domovinske zveze v Gornji Radgoni izkoristil tudi za pomoč krajanom, in jih obvaroval pred izselitvami. Nadalje so v izpovedi našteta imena oseb, ki jim je pomagal. V postopku pred organom prve stopnje je priča D.D. na ustni obravnavi dne 1. 6. 2005 podala izjavo, da je A.A. preprečil izselitev njihove družine. Tudi priča J.J. je na zapisnik z dne 31. 7. 2003 podala izjavo, da je bil zaradi posredovanja A.A., njegov oče, ki ga je odpeljal Gestapo, odpuščen. Posredno se da na pomoč pri preprečitvi samega dejanja izselitve sklepati tudi iz izjave, ki jo je podala priča I.I. na zapisnik dne 10. 6. 2003, ter na podlagi izjave, ki jo je podala priča S.S. na zapisnik dne 1. 6. 2011 (ki jo povzema), ki je potrdil izjavo priče o preprečitvi izselitve priče E.E. Glede na usklajenost izjav zaslišanih prič, tožena stranka ocenjuje, da je okoliščina, da je prednik tožnikov lahko pomagal in preprečil izselitev družine D., izselitev E.E. ter pomagal očetu J.J. Te okoliščine pomoči so verjetno dokazane. Okoliščino, da je pomagal tudi ostalim osebam, ki so poimensko navedene v izpovedi, pa šteje kot nedokazano. Ker ne gre za splošno znana dejstva, bi tožniki bili uspešni, če bi v postopku dokazali, da so osebe, ki so bile po izjavi prednika tožnikov, predvidene za izselitev, dejansko živele na območju tedanjega okraja Gornja Radgona in niso bile izseljene. Izpoved je bila objavljena v Glasilu Zgodovinskega društva Gornja Radgona, št. 2, letnik 2001. Kot izhaja iz priložene listine, je izpoved prevedena iz nemščine, napisana kot izpoved A.A. zoper očitke, ki jih je izrekla denacifikacijska komisija v Radkerburgu. Iz priložene listine izhaja podatek, da je pred izselitvijo rešil več, poimensko navedenih ljudi iz Gornje Radgone, ter nadalje poimenski seznam oseb, ki lahko pričo njegovem ravnanju med okupacijo. Čeprav iz listine, ni razvidno ali je dejansko obstajala (obstaja), kje je ohranjena in kdo jo je sestavil, pritožniki pa teh okoliščin v postopku niso dokazovali, je tožena stranka v dopolnjenem postopku, zaradi popolno ugotovljenega dejanskega stanja, sledila tudi navedbam v tej listini in jih primerjala z izjavami prič, ter v ta namen zaprosila Arhiv RS za posredovanje seznama oseb, ki so bile izseljene. Po podatkih, ki jih je sporočil Arhiv RS z dopisom št. 677-13-596/2005/5 dne 18. 2. 2008, seznama izseljenih oseb v fondu 1827 niso našli, pač so našli zgolj zapisnike 12 prič v zvezi z izselitvami. Po podatkih, ki jih je sporočil Muzej narodne osvoboditve Maribor, je bilo iz Gornje Radgone in okoliških krajev izseljenih 81 oseb. Po popisu prebivalstva z dne 29. novembra 1942 je razvidno, da je v krajevni skupini Štajerske domovinske zveze Gornja Radgona, ki je teritorialno zajela Gornjo Radgono in okoliške kraje, živelo 4.946 oseb. Glede lojalnosti se je v upravno sodni praksi izoblikovalo stališče, da se za lojalno ravnanje ne šteje le enkratno ravnanje, temveč je potrebno kontinuirano aktivno ravnanje v smislu podpore narodno osvobodilnemu gibanju oziroma interesom slovenskega naroda (sodba Upravnega sodišča U 2828/2005-15 z dne 6. 7. 2006) tega pa z verjetno izkazano okoliščino pomoči nekaterim ljudem, tožnikom ni uspelo dokazati. Dejanja zatrjevane pomoči posameznikom in družinam bi lahko kazala na upiranje prednika tožnikov preselitvi kot enega od ciljev okupatorjeve politike, vendar v obsegu, ki je z verjetnostjo dokazan, ni dokazana takšna stopnja aktivnega ravnanja prednika tožnikov, ki bi s prepričljivostjo izpričevalo ravnanje v prid narodnim in državnim koristim slovenskemu narodu oz. narodom FLRJ. Članstvo v Kulturbundu je nedvomno kazalo na tista ravnanja prednika tožnika, ki so nasprotovala vrednostnemu položaju narodne in socialne revolucije, ki se je odražala skozi narodno osvobodilni boj zoper italijanskega in nemškega okupatorja ter na njegovo nelojalno ravnanje zoper interese slovenskega naroda.

Tožeča stranka izpodbija odločbo iz vseh tožbenih razlogov. Meni, da je dokazna ocena organa prve stopnje napačna, v posledici napačno uporabljeno materialno pravo, prekršene pa so tudi določbe upravnega postopka. Upravni organ je v tej zadevi odločal štirikrat. Nazadnje je Upravno sodišče RS izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravilo s sodbo U 1693/2008 z dne 10. 2. 2010. V ponovljenem postopku pa upravni organ ni sledil instrukciji upravnega sodišča, saj se ni upošteval ugovorov tožnikov, zavrnil je njihovo ponovno zaslišanje in zaslišanje predlagane priče Š.Š., kar je upravni organ opredeli kot posredni dokaz, in tako ocenil, da je leta 1929 rojeni Š.Š. posredna priča, ki ne bi vedela ničesar povedati neposredno. Tožniki prilagajo izjavo priče, ki je zaznala obdobje druge svetovne vojne, saj je v tem času živela, da je A.A. poznala, njim samim pa je veliko povedala o njem in njegovem delu. Dokler upravni organ neke priče na zasliši, ne more vedeti, kaj priča ve o neki zadevi. Zanimivo je stališče upravnega organa, da je primarno arhivsko gradivo močnejše od izpovedi prič, pri tem pa popolnoma prezre, da so v primarnem arhivskem gradivu prav izpovedi nekih prič, katerih izpovedi so v rehabilitacijski sodbi ovržene. Kazenska sodba v imenu narodov Jugoslavije Vojaškega sodišča mariborskega vojaškega področja iz 20. avgusta 1945 se je izvršila in kot se je izkazalo, je nekaj ljudi, med njimi tudi A.A. dočakali rehabilitacijo. Tožniki izpostavijo primer T.T.. Odločbe se ne da preizkusiti v odločilnih dejstvih (to je ugotavljanju lojalnosti pokojnega upravičenca). Obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih odločbe, in med vsebino izvedenega upravneg a postopka (listinskimi dokazi v spisu in izpovedbami prič). Kršeno je načelo presoje dokazov in vezanost upravnega organa na pravnomočno sodno odločbo kazenskega sodišča. Tožena stranka je v postopku na drugi stopnji dokazni postopek dopolnila in pomanjkljivost organa prve stopnje poskušala odpraviti. Zaslišana je bila priča U.U., ki je podala izjavo, katero organ v celoti povzame v svojo odločitev, vendar se do nje ne opredeli, ne povzema pravilno izjav drugih prič, ki so podrobno opisale lojalno ravnanje A.A. Preprosto se opredeli, da ne šteje za dokazano, da bi A.A. osebam, ki jih priče omenjajo, pomagal. Uveljavljajo, da niso podani kumulativno trije (negativni) pogoji: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno in pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Na podlagi te določbe ZDrž je bilo odrečeno državljanstvo FLRJ tistim osebam nemške narodnosti, ki so se pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti, ker so s svojim ravnanjem izkazovale lojalnost nemškemu raichu. Upravni organ je kot močnejši dokaz upošteval gradivo posredovano s strani Arhiva RS in Muzeja narodne osvoboditve. Arhiv RS je javna institucija, ki hrani tako listine javnega kot zasebnega značaja. Vse listine, ki so bile poslane upravnemu organu so listine zasebnega značaja, saj listine ni izdal državni organ (izdajatelj in njegova pristojnost, vsebina, oblika). Arhiv RS ne potrjuje resničnosti vsebine, ampak resničnost hrambe neke listine. V konkretnem primeru so se okoliščine po izdaji listine spremenile, saj so tožniki izpodbili resničnost vsebine gradiva. Kot dokaz je predložena pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 13. 3. 2006, št. Ks 311/2005-5, s katero je razsojeno, da se zahtevi za spremembo pravnomočne sodbe ugodi in se sodba Vojaškega sodišča mariborskega vojaškega področja št. Sod 990/45-32 z dne 20. 8.1945 v izreku spremeni, tako, da se obd. A.A., roj. 1887, tovarnar s sektom in vinom, veleposestnik in veletrgovec z vinom v Gornji Radgoni, v času sojenja jugoslovanski državljan, nemške narodnosti, neznanega bivališča, umrli ... 6. 1962, V.V., Z.Z. in Ž.Ž.

oprostijo obtožbe.

Tako je upravni organ seznanjen z razveljavljeno sodbo vojaškega sodišča in njeno obrazložitvijo, iz katere je razvidno, da je bilo arhivsko gradivo s katerim razpolaga, osnova za to sodbo. Organ je vezan na pravnomočno oprostitev obtožb imenovanega in njegovo rehabilitacijo in tega vprašanja ne more na novo obravnavati. Gre za predhodno rešeno vprašanje in vezanost upravnega organa na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Iz obrazložitve sodbe vojaškega sodišča je razvidno, da je vstop vseh obsojencev v KB in krivda A.A. dokazana po uradnem poročilu okrajnega odbora OF Gornja Radgona z dne 7. 8. 1945. To poročilo predstavlja uradno zbrani material oprt na podatke v arhivih, na lastna opažanja ter na rezultate preiskav, katere je vodil poverjenik komisije za ugotavljanje zločinstev okupatorja in njegovih pomagačev. Isto velja glede podatkov okrajnega odbora OF v SV Lenartu v Slovenskih Goricah in okrajnega odbora Ljutomer. Tožniki menijo, da arhivsko gradivo, na katero se opira odločitev nima dokazne vrednosti, saj je vsebina identična vsebini razveljavljene sodbe vojaškega sodišča. Žive priče pa so v upravnem postopku brez prisile in motivacije izpovedale to, kar so same zaznale, zato imajo večjo vrednost, kot takšno arhivsko gradivo. Arhivsko gradivo v primerjavi s sodbo nima dokazne moči, saj njegova vsebina temelji na krivem pričanju in na izpovedbah, ki so izkrivlja1e informacije. Zakon o kazenskem postopku določa postopek vrnitve pravic rehabilitirani osebi, vrnejo se mu vse pravice, ki bi jih imel, če ne bi bil obsojen, šteje se, da ni bil obsojen. Upravni organ mora sodbo upoštevati kot dejstvo in del dejanskega stanja v upravni zadevi. Upravni organ se opredeljuje do vseh nebistvenih vprašanj. Celo priče, ki so bile predlagane z namenom dokazovanja lojalnosti imenovanega, obrne kot priče za potrebe dokazovanja narodnosti, vprašanja pa se jim postavlja iz pribavljenega arhivskega gradiva, ker pa ga priče niso potrdile, se jih označi kot neverodostojne priče oz. ne neposredne priče. Tožba izpostavi pričo D.D., ki je izpovedal, da je bil imenovani lojalen državljan in francoske narodnosti. Tudi ostale priče so povedale, da je reševal ljudi, da je izkazoval kontinuirano lojalno ravnanje in držo, ter pri tem tvegal svoje življenje, saj se je postavil po rob okupatorjevim pravilom. Tožniki ne vedo, kaj je organ druge stopnje želel doseči z novimi dokazi in novimi dejstvi, če jih ni upošteval pri svojem odločanju, verjetno se poskuša postaviti na laž priče, ki so dovolj konkretno izpričale lojalno ravnanje pravnega prednika tožnikov. Poudarjajo, da je v konkretni zadevi potrebno upoštevati konkretna dejstva in konkretne dokaze in ne zgolj splošnih filozofskih vprašanj in zaključkov, ki s konkretno osebo nimajo nobene zveze. Tožniki so se opredelili do dokaznega arhivskega gradiva zelo konkretno in so bili pripravljeni še naprej s pričami dokazovati nasprotja in njihovo neresničnost. Izjave prič iz fonda AS 1827 Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev, škatla 88 , odločba 5005, ki so jim bile poslane s strani organa druge stopnje, se ponavljajo in so po vsebini identične obtožbam, glede katerih je bil imenovani obsojen in sedaj pravnomočno rehabilitiran. Izjave so neresnične in nasprotne sedaj splošno znanim podatkom. V knjigi Prlekija 1941-1945 se nikjer ne omenja A.A. kot osebe, ki bi bila kriva za izselitev, aretacije in poboje, nima pa tudi nobene povezave s prihodom Kozakov, ipd. Tožniki uveljavljajo kršitev 1. člena Protokola št. 1. Konvencije o človekovih pravicah, saj jim je z odločitvami upravnih organov ter zakonodajo kršena pravica do uživanja lastnine, ki jim je kot dedičem prvega dednega reda odvzeta in z diskriminatornim ZDen, s čemer jim nastaja velika premoženjska škoda. Uveljavljajo tudi kršitev 14. člena Konvencije s katerim je zagotovljeno nerazlikovanje ne glede na politično in drugo prepričanje. Iz obrazložitve odločbe ni razvidno s katerim nelojalnim ravnanjem se je upravičenec med vojno in pred njo pregrešil zoper državljanske dolžnosti. Njegovo lojalno ravnanje izpričuje pripadnost slovenskemu narodu. Zato je napačna ugotovitev, da se je opredelil za nemško narodnost. Takšna opredelitev izhaja zgolj na podlagi trditve o vključenosti v organizacijo Kulturbund in nima nobene podlage v javni listini. Rojstni list in krstni list za A.A. je zapisan v slovenskem jeziku. Rojen je bil …. 9. 1886 v ..., kot zakonski sin B.B., uradnika mestne hranilnice, in matere C.C. Ta dokument izkazuje, da ni mogel biti nemške narodnosti. Korenine A.A. segajo v leto 1792, ko je imel že posesti v ... pri Gornji Radgoni, da izvira iz francoskega dela Švice, pa nakazuje tudi njegov priimek. Nenazadnje tudi avstrijsko državljanstvo ni pridobil prej kot leta 1949 na posebno prošnjo, šele takrat, ko je videl, da se ne bo mogel več vrniti na svoj dom. Tožniki se v izogib ponavljanju sklicujejo na vse trditve, ki so jih doslej postavili tudi v pritožbah. Predlagajo, da Upravno sodišče RS odločbo UE Gornja Radgona z dne 26. 8. 2010, številka 208- 38/1995-90 razveljavi in v zadevi samo odloči tako, da ugotovi, da je A.A. rojen …. 9. 1986 (pravilno 1886) do smrti dne ... 6. 1962 štel za jugoslovanskega državljana, ter podrejeno, da zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožeče stranke v tožbi pa neutemeljene, zato predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljujeta organ prve stopnje in tožena stranka in se nanje, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Predmet konkretnega postopka je izdaja ugotovitvene odločbe o državljanstvu (domnevnega) upravičenca do denacionalizacije, ki ni vpisan v evidenco o državljanstvu, ki jo po uradni dolžnosti izda prvostopenjski upravni organ, pristojen za notranje zadeve (3. odstavek 63. člena ZDen). Upravičenci v postopku denacionalizacije so namreč fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo (prvi odstavek 9. člena ZDen). Pravno podlago v postopku ugotavljanju državljanstva po določilu 3. odstavka 63. člena ZDen predstavlja prehodna določba 39. člena ZDRS, ki določa, da velja po tem zakonu za državljana Republike Slovenije tisti, ki je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne Republike Jugoslavije. S tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. To pa pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za vsako konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali od trenutka njenega rojstva pa do njene smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo, saj gre pri državljanstvu za osebno okoliščino. Prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je Zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž), ki je začel veljati 28. 8. 1945, in je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen. Navedeni zakon je v 1. odstavku 35. člena določal, da za državljane DFJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani DFJ. Ta določba je bila pozneje spremenjena oziroma dopolnjena z določbo 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki določa, da se za državljane FLRJ (prvotno DFJ) iz prejšnjega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnostim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Ustavno sodišče je v svoji odločbi, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 zavzelo stališče, da je potrebno določilo tretjega odstavka 63. člena ZDen razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz, stranki je dovoljeno dokazovanje lojalnosti. Iz obrazložitve k 46. točki navedene odločbe izhaja, da se okoliščini, ali je oseba nemške narodnosti ter ali je v času uveljavitve drugega odstavka 35. člena ZDrž dne 4. 12. 1948 živela v tujini, dokazuje po splošnih pravilih, medtem ko je nelojalnost kot tretja okoliščina pravna domneva, ki izhaja iz prej omenjenih okoliščin.

Tožniki v tožbi ugotovitev upravnega organa glede odsotnosti imenovanega na dan 4. 12. 1948 izrecno ne izpodbijajo. Glede spornega razloga njegovega odhoda pa sodišče poudarja, da se je v upravno-sodni praksi ustalilo stališče, da za bivanje v tujini na dan 4. 12. 1948 ni pomembno, ali so take osebe v tujino odšle prostovoljno, ali pa bile izseljene oziroma kako drugače prisiljene oditi (sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. I Up 1203/2006 in I Up 1047/2006 z dne 30. 8. 2006). Sporna pa sta ostala dva pogoja – nemška narodnost in nelojalnost. Nemška narodnost imenovanega je bila v postopku ugotovljena na podlagi primarnega gradiva (originalni nemški dokumenti) in sekundarnega arhivskega gradiva. Iz arhivskih dokumentov izhaja, da je bil imenovani član in organizator Kulturbunda v Gornji Radgoni, Štajerske domovinske zveze. Bil je na seznamu zaupnikov Pokrajinskega obmejnega urada v Grazu. Nemška narodnost imenovanega pa je navedena tudi na sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr.št. Ks 311/2005-5. Člani Kulturbunda so bili po narodnosti lahko samo Nemci in tisti, ki so deklarirali svojo pripadnost nemškemu narodu. Članstvo v Kulturbundu pa se tudi v upravno-sodni praksi šteje kot dokaz nemške nacionalnost (sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. I Up 1203/2006 in I Up 1047/2006 z dne 30. 8. 2006). Tožniki so ugotovitev tožene stranke o članstvu imenovanega v organizaciji Kulturbund na zaslišanju zanikali, v tožbi pa jo izpodbijajo z argumentacijo, da so listine, ki sta jih je upravna organ uporabila pri odločanju, listine zasebnega značaja, hkrati pa zatrjujejo, da je bil imenovani v Kulturbund imenovan z dekretom, pri čemer svojih trditev ne podprejo z nobenimi dokazi. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi nikjer izrecno ne trdi, da so arhivske listine, ki jih je uporabila v zvezi s presojo članstva v Kulturbundu, javne listine, pri čemer je arhivsko gradivo uporabila zgolj kot enega izmed dokaznih sredstev. Verodostojnost podatkov teh listin pa je organ soočil s trditvami tožnika o njihovi neverodostojnosti. Tožniki so v postopku imeli možnost dokazati in predlagati ali predložiti nasprotne dokaze, ki bi kazali na to, da imenovani ni bil član Kulturbunda, vendar nasprotnega dokaza niso predlagali niti predložili. Le zatrjevanje tega dejstva oz. zatrjevanje, da je bil v Kulturbund imenovan z dekretom, brez predložitve kakršnega koli dokaza, pa po oceni sodišča, ne zadoščajo za izpodbijanje ugotovitve nemške narodnosti imenovanega.

Glede tretjega pogoja – nelojalnosti, sodišče poudarja, da v tožbi tožeče stranke napačno navajajo, da mora organ dokazati nelojalnost osebe katere državljanstvo se ugotavljanja. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 se je ustalilo stališče, da pri osebah, pri katerih sta izpolnjena prva dva pogoja iz drugega odstavka 35. člena ZDrž, obstoji zakonska domneva nelojalnosti in da je dokazno breme za dokazovanje zakonski domnevi nasprotnega na strani stranke, torej, da mora lojalnost izkazati stranka. V odločbi št. Up-278/97 z dne 9. 10. 1997 je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da se stranka pri dokazovanju lojalnosti ne more opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč bo uspešna le, če bo ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, ali pa dokazala obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti (odločba št. Up-2/02 z dne 28. 2. 2002, št. Up-3451/07 z dne 12. 3. 2009). Tožniki izkazujejo lojalnost imenovanega z izjavami prič in sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. Ks 311/2005-5. Po mnenju sodišča pa okoliščine, ki jih s tem izkazujejo (da se stanje v podjetju po okupaciji ni spremenilo, da so na svojih mestih ostali slovenski delavci, da nihče od njih ni bil izseljen, da je imenovani številnim pomagal preprečiti izselitev, da je bil številnim otrokom boter, da je bil gospod in da so ga ljudje spoštovali), ne zadoščajo za sklep, da domneva nelojalnosti v konkretnem primeru ne drži. V tovrstnih zadevah je namreč stranka lahko uspešna pri dokazovanju lojalnosti osebe katere državljanstvo se ugotavlja zgolj v primeru, če ponudi navedbe in dokaze o časovno kontinuiranih ravnanjih, ki brez dvoma izpričujejo lojalnost te osebe interesom slovenskega naroda in, ki tako izničijo negativni pomen članstva osebe v organizacijah Kulturbund in Štajerska domovinska zveza (tako sodba Upravnega sodišča RS opr. št. U 972/2003 z dne 8. 9. 2004). Opredelitev pojem lojalnost v primerljivi okoliščinah, kot so podane v konkretnem primeru, je podalo Vrhovo sodišče v sodbi opr. št. I Up 1088/2003 z dne 15. 1. 2005, kjer je na podlagi številnih izjav prič (tudi zelo uglednih Slovencev, ki so pred in med drugo svetovno vojno delovali proti okupatorju), za katere je ocenilo, da zaradi zgodovinskih okoliščin takrat niso bile običajne, sklepal na lojalnost osebe slovenskemu narodu in njegovim interesom, kar je ta izkazala z aktivnim delovanjem za izpustitev Slovencev, ki jih je okupator zaprl v zaporih oziroma taboriščih ter z zastopanjem zavednih Slovencev pred takratnimi sodišči, v veliko primerih brezplačno, in drugimi dejanji, pri katerih je tudi sama veliko tvegala. V konkretnem postopku pa je po presoji sodišča pravilen zaključek upravnega organa, da iz izjav strank in izpovedi prič ne izhaja, da je za izpodbitje domneve nelojalnosti izkazano zadostno aktivno ravnanje imenovanega v korist slovenskega narodova, da bi zadostilo standardom navedenim v sodbi Vrhovnega sodišča RS št. I Up 1088/2003. Tožniki v postopku niso dokazali obstoja okoliščin, ki bi prepričljivo izpodbile zakonsko domnevo nelojalnosti imenovanega, ker niso predložili dokaza, da bi imenovani kontinuirano deloval v interesu z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ niti ni bil aktiven v boju na strani protifašistične koalicije. Ker je dokazno breme na strani tožnikov (140. člen ZUP), in ker slednji v postopku niso predložili zadostnih nasprotnih dokazov, je moral pristojni organ kot podlago za svojo odločitev vzeti domnevo o njeni nelojalnosti, s tem pa tudi ugotovitev, da se prednik tožnikov ni štel za državljana FLRJ. Ker tožniki v postopku niso uspeli izpodbiti zakonske domneve o nelojalnosti, so bili tako tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji za odločitev organa prve stopnje, ki mu je pritrdila tudi tožena stranka, da se prednik tožnikov ni štel za jugoslovanskega državljana.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je odločilo na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 in tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ki so jo tožniki smiselno predlagali, ker svojih dokaznih predlogov niso obrazložili in niso navedli, kako bi ti pripomogli k razjasnitvi oziroma dopolnitvi dejanskega stanja (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča v zvezi z 22. členom Ustave velja, da glavna obravnava v upravnih sporih ni sama sebi namen, ampak je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve (tako odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2009).