Jedro

Za priznanje subsidiarne zaščite po 3. alineji 28. člena ZMZ mora biti kumulativno izpolnjenih več pogojev, in sicer mora biti v določeni državi prisoten mednarodni ali oborožen spopad, iz katerega izhaja samovoljno nasilje, zaradi spopada pa bi morala biti podana resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista. V Nigeriji notranji oboroženi spopadi obstajajo, vendar so omejeni le na nekatere zvezne države. V poročilu Amnesty International se kot države, kjer potekajo spopadi, navajajo le: Borno, Kano, Katsina, Yobe, Bauchi in Delta. Tožnik pa je na zaslišanju povedal, da se je nahajal bodisi v državi Imo State ali pa v državi Lagos, niti ena od teh dveh držav pa ni v poročilu navedena kot država, kjer bi potekali spopadi. Torej ni izpolnjen že osnovni pogoj za priznanje subsidiarne zaščite po zgoraj navedeni določbo ZMZ, torej pogoj, da bi v kraju, kamor bi se tožnik vrnil, potekali spopadi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v rednem postopku zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednaroden zaščite in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Ugotovila je namreč, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in je to svoje stališče podrobno obrazložila. Skladno s 3. odstavkom 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 111/07 in nadaljnji, v nadaljevanju ZMZ) je upoštevala vseh 5 pogojev, ki jih je potrebno upoštevati, kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov.

Tožnik je zoper odločbo vložil tožbo, kjer je med drugim navedel, da je preuranjen sklep tožene stranke, da ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Tožena stranka ni ugotavljala in upoštevala splošnih informacij o izvorni državi, nepravilno je presodila, da mu v primeru vrnitve v matično državo ne grozi resna škoda.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in se v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe ter predlagala, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

Prvostopenjsko sodišče je v tej zadevi enkrat že odločilo in je s sodbo opr. št. I U 1373/2010-7 z dne 13. 10. 2010 tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek. V svoji sodbi je zavzelo stališče, da je tožena stranka sicer pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca in je to svoje stališče zelo podrobno obrazložila in v tem delu je prvostopenjsko sodišče sledilo utemeljitvi izpodbijane odločbe. Pač pa je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni ugotavljala, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Sodišče je zavzelo stališče, da enotni azilni postopek po 34. členu ZMZ pomeni, da tožena stranka najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca po 2. odstavku 2. člena ZMZ in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite po 3. odstavku 2. člena ZMZ. Tožena stranka pa pogojev za subsidiarno zaščito ni ugotavljala. Nadalje je prvostopenjsko sodišče tedaj ugotovilo, da četudi tožena stranka meni, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti, to še ne pomeni, da ne bi mogli biti izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 2. člena ZMZ za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Iz navedenega razloga je sodišče odločbo odpravilo in naložilo toženi stranki, naj v ponovljenem postopku ugotovi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite po 3. odstavku 2. člena ZMZ.

Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. I Up 299/2010 z dne 25. 11. 2010 po pritožbi tožene stranke zgoraj citirano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V sklepu je navedlo, da je tožena stranka odločitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, oprla na ugotovitev, da ni izkazal splošne verodostojnosti, da njegove izjave o razlogih za zapustitev izvorne države niso verjetne in med seboj skladne, da je na podrobna vprašanja uradne osebe odgovarjal skopo in splošno in da za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. Tudi pritožbeno sodišče je pritrdilo oceni prvostopenjskega sodišča, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Vendar pa je vrhovno sodišče v tem sklepu navedlo, da če prvostopenjsko sodišče meni, da bi bilo potrebno ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito, bi moralo samo opraviti glavno obravnavo, izvesti dokaze in odločiti v sporu polne jurisdikcije. Tožnik je v tožbi predlagal, naj ga sodišče zasliši in pribavi podatke o njegovi izvorni državi in po mnenju vrhovnega sodišča bi glede na načelo kontradiktornosti postopka moralo upravno sodišče sprejeti njegov predlog in razpisati glavno obravnavo. Zadeva je bila vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek z navodilom, naj razpiše glavno obravnavo in razčisti okoliščine, ki se nanašajo na subsidiarno zaščito.

Glede na zgoraj navedeni sklep vrhovnega sodišča je sodišče v ponovljenem postopku najprej pribavilo poročilo organizacije Amnesty International o tožnikovi izvorni državi Nigeriji za leto 2010. Iz poročila je med drugim razvidno, da se v tej državi policijo dosledno ne kaznuje zaradi številnih kršitev človekovih pravic, vključno s protizakonitimi poboji, mučenji in drugimi oblikami trpinčenja in prisilnimi izginotji. Nekateri ljudje so bili na policiji v pridržanju mučeni tudi do smrti. Ujetniki živijo v grozljivih razmerah, veliko jih čaka na sojenje vrsto let. Vlada ustrahuje in nadleguje zagovornike človekovih pravic in novinarje. Najmanj 58 ljudi je bilo obsojenih na smrt, kar je dvignilo skupno število zapornikov, ki čakajo na smrtno obsodbo na 870. Veliko je obsojenih brez poštenega sojenja. Nadalje je v poročilu navedeno, da so se spopadi nadaljevali v Niger Delti, in sicer so se nadaljevali v prvi polovici leta 2010 med oboroženimi skupinami in varnostnimi službami, bilo je veliko mrtvih. Varnostne razmere so se izboljšale po tem, ko je predsednik pomilostil člane oboroženih skupin v mesecu avgustu. Julija je več kot 800 ljudi, med njimi 24 policistov, umrlo v spopadih med versko skupini Boko Haram in varnostnimi službami v državah Borno, Kano, Katsina in Yobe. 26. julija so člani skupine Boko Haram napadli policijsko postajo v državi Bauchi. V decembru so se spopadi med versko skupino in policijo v državi Bauchi končali s smrtjo 65 ljudi, med katerimi so bili tudi otroci. Nadalje je med drugim navedeno, da je meseca julija guverner države Lagos podpisal sprejet zakon o sodiščih, po katerem morajo biti osumljeni privedeni na sodišče v roku 24 ur in jih lahko preganja samo usposobljen pravni strokovnjak. Novi notranji minister se je v mesecu avgustu ponovno zavezal za reformo zaporov. V Niger Delti so v prvi polovici leta 2009 oborožene skupine in tolpe ugrabile na ducate naftnih delavcev in njihovih sorodnikov skupaj z otroci in napadli veliko naftnih napeljav. Varnostne službe skupaj z vojaškimi dosledno kršijo človekove pravice v Niger Delti, vključno z izvensodnimi usmrtitvami, mučenji in drugimi oblikami trpinčenja in uničenjem domov. Maja je prišlo do spopadov v državi Delta, bojevanje je trajalo dva tedna, prišlo je tudi do kopenskih in letalskih napadov. Večina hiš je bila uničenih. Tu je večina voditeljev in članov oboroženih spopadov sprejela amnestijo, ki jo je avgusta ponudila zvezna vlada. Ta amnestija je pokrivala kršitve v zvezi z vojaškimi napadi v Niger Delti.

Sodišče je tako tožeči kot toženi stranki poslalo kopijo prevoda navedenega poročila in obema dalo rok 8 dni, da nanj odgovorita. Do dneva glavne obravnave je sodišču odgovorila samo tožena stranka, ki je med drugim navedla, da v izjemnih primerih lahko nastopi situacija, ko je kljub ugotovljeni neverodostojnosti zaradi samega stanja v izvorni državi mogoče priznati status subsidiarne oblike zaščite. Menila je, da bi bilo potrebno pridobiti informacije iz več različnih virov. Nadalje je tožena stranka menila, da ne glede na to, da se v Nigeriji pojavljajo kršitve človekovih pravic, kakor tudi lokalno in časovno omejeni spopadi, ni mogoče trditi, da bi zgolj dejstvo, da je neka oseba državljan te države, zadoščala za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Situacija ni takšna, da bi vrnitev katerekoli osebe v to državo predstavljala soočenje osebe z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kazni. V konkretnem primeru bi bilo priznanje statusa subsidiarne zaščite možno zgolj zaradi splošnega stanja v izvorni državi, vendar pa iz poročila ne izhaja, da bi bilo stanje tako, da bi narekovalo priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Pri tem se tožena stranka sklicuje tudi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Navaja, da sodišče še za nobeno državo ni ocenilo, da bi bila splošna situacija nasilja takšna, da bi sama vrnitev katerekoli osebe na njeno ozemlje, predstavljala kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri čemer je sodišče tudi že presojalo vrnitev v Irak in Afganistan.

Tožeča stranka je na glavni obravnavi, ki jo je sodišče opravilo dne 18. 2. 2011, vložila v spis slikovno dokumentacijo, ki spada k poročilu organizacije Amnesty International in še nekatera druga poročila o stanju v Nigeriji. Ponovno opozarja, da je bil tožnik 11 mesecev v zaporu ne da bi mu bila izrečena sodba, da je član organizacije Massob in da iz poročila Amnesy International izhaja, da je v Nigeriji smrtna kazen ohranjena.

Tožena stranka na glavni obravnavi ni oporekala verodostojnosti poročila in zato tudi ni vložila kakršnihkoli drugih poročil o izvorni državi tožnika, ampak zgolj opozarja, da se strinja, da se v Nigeriji sicer pojavljajo kršitve človekovih pravic, kakor tudi lokalno in časovno omejeni spopadi, ni pa mogoče trditi, da bi zgolj dejstvo, da je neka oseba državljan te države, zadoščalo za priznanje statusa subsidiarne zaščite. V Nigeriji ali zgolj na določenem delu njenega ozemlja ni mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada in tudi situacija ni takšna, da bi vrnitev katerekoli osebe v to državo predstavljala soočenje z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ.

Sodišče je na glavni obravnavi v dokaznem postopku vpogledalo listine v spisu in zaslišalo tožnika. Tožnik je povedal, da je rojen v zvezni državi Imo State, živel pa je v Lagosu. Ves čas je pravzaprav živel v obeh državah, nekaj časa v Imo State, nekaj časa pa v Lagosu. Nazadnje, preden je zapustil Nigerijo, je živel v Imo State. Če bi se vrnil v Nigerijo, bi živel v Imo State. Tam ima starše in bi živel pri starših. Sedaj ima stike z materjo, s katero se pogovarjata o zdravstvenem stanju. Policija še vedno išče člane organizacije, kateri je pripadal tudi sam, in če bi se vrnil, bi ga prijeli. Do teh informacij je prišel od članov organizacije Massob, ki delujejo v ilegali, informacije pa dobiva od vodij te organizacije. V Nigeriji tisti, ki priznavajo Nigerijo in njihovo oblast, niso preganjani, on sam pa bi bil ob vrnitvi preganjan, ker je bil zaprt 11 mesecev, ker je član organizacije Massob in se boji, da bi bil zaprt in celo ubit. Ne preganjajo samo članov, ampak tudi tiste, ki so osumljeni.

Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Že pri prvotnem sojenju je tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko sodišče v celoti sledilo ugotovitvam tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, kar pomeni, da ni nevarnosti, da bi tožnik osebno lahko bil preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju. Iz navedenega razloga je sodišče v ponovljenem postopku ugotavljalo izključno to, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Po 3. odstavku 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. ZMZ v 28. členu pa določa, kaj zajema pojem resne škode. Po tem določilu resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja), mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja) ali pa resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja). Glede na to, da se je tako tožena stranka kot tudi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče opredelilo do tega, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, to pomeni, da ni nevarnosti, da bi on osebno zaradi katerekoli svoje osebne okoliščine bil preganjan. Izhajajoč iz tega stališča mu v primeru vrnitve v izvorno državo ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev ali mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi. Tako bi bila lahko subsidiarna zaščita priznana le v primeru izpolnitve pogojev iz 3. alineje 28. člena, torej je bilo potrebno v ponovljenem postopku ugotoviti, ali bi lahko tožnik oziroma katerakoli oseba v izvorni državi tožnika utrpela resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Za priznanje tovrstne zaščite mora biti torej kumulativno izpolnjenih več pogojev, in sicer mora biti v določeni državi prisoten mednarodni ali oborožen spopad, iz katerega izhaja samovoljno nasilje, zaradi spopada pa bi morala biti podana resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista. Iz poročila organizacije Amnesty International izhaja, da v Nigeriji notranji oboroženi spopadi obstajajo, vendar so omejeni le na nekatere zvezne države. Potrebno je namreč upoštevati, da je Nigerija sestavljena iz več zveznih držav, v poročilu Amnesty International pa se kot države, kjer potekajo spopadi, navajajo le: Borno, Kano, Katsina, Yobe, Bauchi in Delta. Tožnik pa je na zaslišanju povedal, da se je nahajal bodisi v državi Imo State ali pa v državi Lagos, niti ena od teh dveh držav pa ni v poročilu navedena kot država, kjer bi potekali spopadi. Torej ni izpolnjen že osnovni pogoj za priznanje subsidiarne zaščite po 3. alineji 28. člena ZMZ, torej pogoj, da bi v kraju, kamor bi se tožnik vrnil, potekali spopadi. Potrebno je namreč upoštevati, da so spopadi lokalno omejeni, tožnik pa izhaja iz tistih delov, kjer spopadov ni. Če pa ni spopadov, potem tudi ni nevarnosti, da bi zaradi njih utrpel resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost. Tožeča stranka je sicer šele na glavno obravnavo prinesla gradivo, na katerem so tudi slike mrtvih civilistov, vendar pa je tekst gradiva v angleškem jeziku, ki pa pri sodišču ni v uradni rabi, zato sodišče tega dokaza v tekstovnem delu ni moglo upoštevati, iz samih slik pa ni mogoče sklepati, v katerem delu Nigerije oziroma iz kakšnih razlogov so na sliki mrtvi civilisti. Sodišče pri tem opozarja na 2. odstavek 226. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007 - UPB in nadaljnji, ZPP), ki določa, da mora biti listini, sestavljeni v tujem jeziku, priložen tudi overjen prevod. Iz navedenega razloga na podlagi tega dokaza sodišče tožniku ni moglo priznati statusa subsidiarne zaščite, pač pa ocenjuje, da je poročilo Amnesty International dovolj kredibilen dokaz, da je lahko nanj oprlo svojo sodbo, sicer pa njegovi kredibilnosti ni oporekala tudi nobena od strank v postopku.

Ker torej tožnik ne izpolnjuje niti statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, je sodišče v ponovljenem postopku tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1).