Jedro

Skladno z določbo prvega odstavka 186. člena OZ odgovarjajo za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, vsi udeleženci solidarno. Zato na toženkino odgovornost za nastalo škodo morebitna (so)odgovornost zgoraj navedenih v razmerju do tožnice ne vpliva. Vsak dolžnik solidarne obveznosti (povzročitelj škode) namreč odgovarja upniku (oškodovancu) za celotno obveznost (395. člen OZ), kar pomeni, da lahko tožnica zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli dolžnika, vse dotlej, dokler ne bi bila popolnoma poplačana. Vse ostalo je stvar razmerja oziroma regresa med povzročitelji škode.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in odločitvi o stroških delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati še nadaljnjih 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2017 dalje, v IV. točki izreka se znesek 2,67 EUR nadomesti z zneskom 2,23 EUR, v V. točki izreka znesek 730,34 EUR nadomesti z zneskom 608,73 EUR in v VI. točki izreka znesek 3.396,61 EUR nadomesti z zneskom 3.679,36 EUR.

III.Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi.

IV.Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

V.Tožena stranka mora tožeči stranki v roku 15 dni po vročitvi te sodbe na račun Okrožnega sodišča v Celju št.: SI56 0110 0637 0421 586, sklic 00 1700-2087-2024, povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača še 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka) in da je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti prvostopenjske sodbe pisno s priporočeno pošiljko na tožničin naslov poslati opravičilo zaradi dogodka 14. 8. 2011 z vsebino, da ta škodni dogodek obžaluje in se zanj iskreno opravičuje (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo še 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 8. 2011 dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.500,00 EUR od 14. 8. 2011 do 1. 10. 2017 je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožnica v roku 15 dni toženki povrniti 2,67 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (IV. točka izreka) in v enakem roku toženki na račun Okrožnega sodišča v Celju povrniti znesek 730,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (V. točka izreka). Toženki je tudi naložilo, da tožnici v roku 15 dni na račun Okrožnega sodišča v Celju povrne 3.396,61 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki po svojih pooblaščencih. Uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

3.Tožnica sodbo izpodbija v III., IV., V. in VI. točki izreka. V zvezi z višino odškodnine poudarja, da je bil zahtevek v znesku 500,00 EUR zavrnjen z neustrezno obrazložitvijo, da del posledic, ki jih je utrpela, izvira iz drugih vzrokov, zlasti iz sosedskih konfliktov med starši tožnice in toženko in ne zgolj iz škodnega dogodka. Meni, da so ti vplivi majhni (največ 3 %) in da jim je sodišče prve stopnje pripisalo previsok delež. Ob tem opozarja na napačno uporabo 181. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Glede stroškov postopka v IV., V. in VI. točki izreka trdi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo njen uspeh v pravdi. Izpostavlja, da je že na prvem naroku za glavno obravnavo znižala svoj zahtevek iz 8.500,00 EUR na 6.000,00 EUR, kar sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Zato je njen uspeh napačno ocenilo na 66,67%, čeprav bi ob pravilni presoji moral znašati 92%, saj ni uspela zgolj z manjšim delom svojega zahtevka. Nadalje še očita, da je sodišče prve stopnje stroške postopka odmerilo v nasprotju z določili Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP). Prepričana je, da bi moral o teh stroških odločiti organ za brezplačno pravno pomoč. Sodišče prve stopnje je toženki tudi zmotno priznalo strošek za preslikavo listin, čeprav bi lahko bila toženka zaradi odobrene brezplačne pravne pomoči tega stroška oproščena. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe, ki bo skladna z njeno pritožbo in priglaša pritožbene stroške.

4.Toženka v pritožbi opozarja na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega zatrjuje, da ni bila zaslišana, kar pomeni kršitev načela kontradiktornosti postopka. Izostanke je namreč vedno opravičila z zdravniškim potrdilom. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno zavrnilo zaslišanje priče A. A., ki je po njenem prepričanju soodgovorna za nastali dogodek in ni podalo ustrezne obrazložitve, zakaj je zaslišanje te priče nepotrebno, kljub temu, da je izvedlo zaslišanje drugih prič. Nadalje v pritožbi izpostavlja vprašanje soodgovornosti. Meni, da so za nastali dogodek soodgovorni tako tožnica, kot njeni starši in prijateljica A. A. Pri tem poudarja, da tožnica in A. A. nista bili povsem nevedni glede posledic svojih dejanj, staršem pa očita opustitev dolžne skrbnosti zaradi neustrezne skrbi za otroka, ker tožnici niso pravočasno poiskali strokovne pomoči, kar je prispevalo k povečanju škode. Ob tem meni, da je protisloven zaključek sodišča prve stopnje, da tožničini starši niso bistveno prispevali k škodi, čeprav je izvedenka navedla, da bi bila škoda lahko manjša, če bi bila tožnica deležna ustrezne psihološke pomoči. Napačno je nadalje ovrednoten učinek okolja v katerem je tožnica odraščala, saj je ta doživljala dodaten strah in stres zaradi konfliktnih odnosov staršev z okolico. Takšnega ravnanja zato ni mogoče pripisati njej, temveč tožničinim staršem, ki so dopuščali stresne razmere. Poleg tega je sodišče prve stopnje tožnici priznalo odškodnino za psihično neugodje, ki ga pravna teorija in določbe OZ ne poznajo. Glede II. točke izreka sodbe poudarja, da tožnica ne živi več na v izreku navedenem naslovu in z očetom nima odnosov, zato na ta naslov naslovljeno opravičilo ne dosega svojega namena, ker ga tožnica ne bo prejela. Tožnica bi tako v postopku morala navesti svoj dejanski naslov, sicer je zahtevek nesklepčen in neizvršljiv. Ker je odločitev o glavnem zahtevku nepravilna, pa je nadalje zmotna še odločitev o stroških postopka. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka s stroškovno posledico za tožnico oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek.

5.Obe pravdni stranki sta po svojih pooblaščencih pravočasno odgovorili na nasprotni pritožbi. Zavzemata se, da se pritožba nasprotne stranke zavrne kot neutemeljena in priglašata stroške njunih pritožbenih odgovorov.

6.Tožničina pritožba je delno utemeljena, toženkina pritožba pa ni utemeljena.

O pritožbi toženke

7.Ker tožnica v bistvenem delu izpodbija zgolj višino priznane odškodnine, se sodišče druge stopnje najprej opredeljuje do pritožbe toženke. Kljub njenemu navajanju, da sodbo izpodbija v celoti, je sodišče druge stopnje - glede na vsebino pritožbe - štelo, da jo izpodbija v zanjo neugodni I., II., IV. , V. in VI. točki izreka, saj po izpodbijanju III. točke izreka nima pravnega interesa.

Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

8.Očitka o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sta nekonkretizirana in povsem pavšalna. Sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku samemu. Preizkus izpodbijane odločitve je zato mogoč. Protispisnost kot kršitev postopka pa je podana le, kadar pri prenosu določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo pride do nepravilnosti. Slednjega pa toženka niti ne zatrjuje.

9.Neutemeljeno je toženkino sklicevanje na kršitev načela kontradiktornosti, ker je sodišče druge stopnje ni zaslišalo. Lastnega zaslišanja toženka ni predlagala, saj je dokaz z zaslišanjem strank predlagala tožnica, zato bi to kršitev lahko uveljavljala le slednja. Toženka bi morala takšno kršitev tudi sicer uveljavljati na zadnjem naroku, prav tako pa ne drži, da je pritožnica svoje izostanke v celoti opravičila, saj za izostanek z naroka z dne 6. 12. 2022 ni predložila opravičila, čeprav jo je sodišče prve stopnje k slednjemu pozvalo. Sodišče druge stopnje pa v celoti sledi sodišču prve stopnje glede nepotrebnosti zaslišanja A. A., kot je pojasnjeno v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Toženka sicer navaja, da z njenim zaslišanjem dokazuje oziroma je dokazovala njeno soodgovornost za nastali dogodek. Do navedenega se bo sodišče druge stopnje opredelilo v nadaljevanju.

O temelju odškodninske odgovornosti in glede očitane soodgovornosti za nastali dogodek

10.Temelj toženkine odškodninske odgovornost pritožbeno ni sporen ter je podan, s tem ko je le-ta pregovorila mladoletno osebo A. A., da je pregovorila tožnico in njenega brata, takrat stara 9 in 5 let, v prikazovanje spolnega odnosa, nato pa posnetek hranila na telefonu, last njenega moža in ga prikazovala naprej in sicer tožničini materi kot B. B. Pravilni so tako materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje, da so s tem izkazani obstoj škode, ki izvira iz nedopustnega oziroma kaznivega dejanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in kaznivim dejanjem, kakor tudi obstoj odgovornosti toženke kot povzročiteljice škode. Pravno podlago za toženkino odškodninsko odgovornost je sodišče prve stopnje tudi pravilno povzelo. Prestavlja jo 131. člen OZ.

11.Toženka podaja obširne pritožbene navedbe o soodgovornosti tožničinih staršev in A. A. A je pojasniti, da skladno z določbo prvega odstavka 186. člena OZ odgovarjajo za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, vsi udeleženci solidarno. Zato na toženkino odgovornost za nastalo škodo morebitna (so)odgovornost zgoraj navedenih v razmerju do tožnice ne vpliva. Vsak dolžnik solidarne obveznosti (povzročitelj škode) namreč odgovarja upniku (oškodovancu) za celotno obveznost (395. člen OZ), kar pomeni, da lahko tožnica zahteva njeno izpolnitev od kateregakoli dolžnika, vse dotlej, dokler ne bi bila popolnoma poplačana. Vse ostalo je stvar razmerja oziroma regresa med povzročitelji škode. S tem je odgovorjeno na vse pritožbene navedbe, s katerimi toženka očita soodgovornost za nastali dogodek, hkrati pa še dodatno na pritožbene navedbe, zakaj zaslišanje A. A. ni odločilno, s čimer je zavrnitev predmetnega dokaza s strani sodišča prve stopnje utemeljena tudi iz navedenega razloga.

Glede tožničinega soprispevka

12.Toženka tožnici očita soodgovornost za nastali dogodek. Predmetne pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje presojalo v smislu zmotne uporabe 171. člena OZ, saj gre v bistvenem za očitek o tožničinem soprispevku za nastalo škodo. Vendar pa pritožba z lastnimi zaključki, da je glede na način ravnanja in obnašanja tožnice jasno, da se je ta zavedala, da gre za moralno spolno dejanje, ne more omajati prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje, da ta k dogodku ni (so)prispevala, saj je šlo za takrat komaj 9-letno dekle. Utemeljeno je v tem delu sledilo tožničini izpovedi, da se ji takrat dejanje med snemanjem ni zdelo narobe oziroma da je šele po reakciji staršev videla, da nekaj ni prav. Da je lahko sledilo tožnici, je imelo podlago namreč tudi v izvedenskem mnenju, saj je tudi izvedenka klinične psihologije izrecno navedla, da je tožnica dogodek dojemala in ovrednotila kot nekaj, kar se ji ni zdelo čisto prav in se ob tem počutila nelagodno, vendar dogodka pri 9 letih ni mogla razumeti na doživljajski ravni, ker so otroci pri 9 letih sugestibilni, pri tožnici pa je šlo še za otroka, ki je (takrat) imel zelo nizke sposobnosti socialne kognicije. Zato je v celoti pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ni moč očitati nikakršnega soprispevka k nastanku škodnega dogodka, saj se ni zavedala dejanskega pomena svojega ravnanja, ki ga je dojemala kot igro in se je njegovega pomena začela zavedati šele, ko je videla reakcijo staršev.

Glede nastale škode in njene višine

13.Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne pravne podlage za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v konkretni zadevi, t. j. 181. člen OZ. Kot je še pravilno pojasnilo, tako teorija, kot sodna praksa, v primeru kršitve osebnostnih pravic poudarja, da je standard intenzivnosti in trajanja duševnih bolečin, ki opravičujejo prisojo predmetne denarne odškodnine nižji kot v primeru kršitve drugih pravic. Odškodnino opravičuje že dovolj intenzivno psihično neugodje. Pojem duševnih bolečin pa je potrebno razlagati širše in kot duševne bolečine upoštevati vsako intenzivnejšo psihično neugodje, ki ga je povzročil nedopusten poseg. Psihično neugodje so oziroma torej predstavljajo duševne bolečine in so pravno priznana nepremoženjska škoda, zato toženka zmotno navaja, da pravna literatura in določbe Obligacijskega zakonika tega pojma ne poznajo.

14.Neutemeljeno nadalje toženka tudi očita, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo na podlagi česar je dosodilo zahtevano odškodnino, saj je glede slednjega izvedlo obširni dokazni postopek, ki je v celoti pojasnjen od 16. do 39. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, na kar se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju, izrecno sklicuje. Glede toženkinega nadaljnjega navajanja, da je navedena višina ocenjena previsoko in v neskladju s sodno prakso, pa je pojasniti, da temu ni tako, saj je po prepričanju sodišča druge stopnje ocenjena celo prenizko. V izogib dvojnemu pojasnjevanju, sodišče druge stopnje na tem mestu napotuje na 18. in 19. točko obrazložitve te odločbe.

15.Odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku za znesek 5.500,00 EUR, je zato v celoti pravilna. Glede obrestnega dela zahtevka pa toženka ne podaja nobenih navedb.

Glede nedenarnega zahtevka oziroma opravičila

16.Navedbe, da tožnica ne živi več s starši in da s starši nima odnosa oziroma ne želi imeti stikov, so pritožbene novote, saj toženka ne pojasni, zakaj teh navedb ni podala že pred sodiščem prve stopnje. Kljub takšnemu nedovoljenemu nadgrajevanju svojih prvotnih navedb, pa je pojasniti, da zahtevek - po katerem mora toženka zaradi dogodka 14. 8. 2011 tožnici posredovati pisno opravičilo s priporočeno pošiljko in z vsebino, da dogodek obžaluje in se zanj opravičuje - ni v ničemer nesklepčen, kakor tudi ni neizvršljiv, saj lahko tožnica prosto razpolaga z zahtevkom, kam želi, da se ji opravičilo pošlje. Da z vsebino pisanja tožnica ne bo seznanjena, pa pritožba zgolj domneva. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno sledilo tožnici, da ji bo takšno opravičilo vsaj malo pomagalo, da to zadevo pusti za sabo. Zato je pravilno uporabilo 178. člen OZ, ko je takšnemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

Glede stroškov postopka

17.Ker je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glavnega zahtevka pravilna, je posledično pravilna tudi odločitev o stroških postopka, saj se stroški krijejo glede na dosežen uspeh v pravdi (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP). Višino odmerjenih stroškov toženka ne izpodbija. Sodišče druge stopnje v okviru uradnega preizkusa odločitve po drugem odstavku 350. člena ZPP nepravilnosti ni zasledilo, stroški pa so odmerjeni po določbah Odvetniške tarife (v nadaljevanj: OT).

O pritožbi tožnice

Glede višine denarne odškodnine

18.Tožnica utemeljeno opozarja na napačno odločitev v III. točki izreka glede zavrnitve tožbenega zahtevka v znesku 500,00 EUR. Že pravilna uporaba materialnopravne določbe 181. člena OZ narekuje celotni ugoditvi denarnemu delu tožbenega zahtevka. Na tem mestu sodišče druge stopnje povzema, da je tožnica neposredno po škodnem dogodku doživela čustveno stisko. Močila je posteljo, po mnenju sodne izvedenke je tukaj šlo za t.i. sekundarno enurezo, ki je kot simptom pokazatelj posledic spolne zlorabe oziroma glede spolnosti neugodno doživetega dogodka. Tožnica pa še sedaj (skoraj 13 let po škodnem dogodku) doživlja močno čustveno stisko, ko govori o svojih sedanjih težavah (pri spolnosti, glede vznemirjenosti). Doživlja občutke osramočenosti, sramu, gnusa in žalosti, zaradi dogodka pa je po izvedenkinem mnenju utrpela psihično neugodje in stisko, občutke ponižanosti, sramu in neugodja, ki so se pojavili že takoj po škodnem dogodku v blažji intenziteti, kasneje s starostjo, spoznanjem, opazovanjem reakcij drugih ljudi in ob večji informiranosti tekom učnega procesa, pa so se občutki neugodja, ponižanosti in sramu ojačali, k čemur se je dodal tudi občutek gnusa in strahu (ob spominjanju in srečanju na dotične osebe, kraje), ki jih doživlja v srednji intenziteti. Ti občutki torej še vedno trajajo in je pričakovati, da bodo trajali tudi v bodoče, saj tožnica omenjenega travmatičnega dogodka še ni predelala. Še vedno se ob tem počuti umazano, osramočeno, ogabno. Prav tako se pojavlja podoživljanje, neugodni spomini in telesne senzacije, in nadalje, še vedno doživlja določene negativne reakcije, predvsem se pojavlja podoživljanje preteklega dogodka v obliki morečih spominov, ruminacij, flashbackov, do katerih pride ob spolnih odnosih, ki jih ima s sedanjim partnerjem. Po izvedenkinem mnenju pa je nadalje s škodnim dogodkov povezana še nespečnost in nočne more.

19.Povzeto, ki ni pritožbeno sporno, narekuje ugoditev tožbenemu zahtevku tudi še v znesku 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je te prisojeni odškodnini prisodilo sodišče prve stopnje in pritožbeni niso bili izpodbijani. Sodišče druge stopnje v bazi sodne prakse podobnega primera ni zasledilo, izpostavlja pa, da sodišča za manj hude posege v osebnostne pravice, ki se niti ne nanašajo na poseg v spolno integriteto in so po svojem trajanju časovno omejeni na krajše časovno obdobje, prisojajo bistveno višjo odškodnino, kot pa "slabe" 4 poprečne mesečne plače, kolikor je po spremembi sedaj dosojeno tožnici. Iz tega razloga tako niti ni odločilno, da popolna razmejitev v kolikšnem delu je psihično neugodje, ki ga sedaj doživlja tožnica, posledica dogodka z dne 14. 8. 2011, v kolikšnem pa je posledica konfliktnih medsosedskih odnosov - ni mogoča, saj tožnica zgoraj opisane težave še vedno doživlja v srednji identiteti, navedeno stanje pa še traja, zato ji že iz teh razlogov pripada odškodnina v znesku 6.000,00 EUR, kolikor zahteva.

Glede stroškov postopka

20.Tožnica zmotno meni, da ni uspela le z majhnim delom tožbenega zahtevka. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je na prvem naroku prvotni denarni tožbeni zahtevek v znesku 2.500,00 EUR in nedenarni zahtevek z objavo opravičila v časopisu Novi Tednik umaknila, postopek pa je bil v tem delu ustavljen. Ker umik tožbe v tem delu ni posledica izpolnitve zahtevka, tožnica v postopku glede tega dela zahtevka ni uspela, zato se stroški odmerjajo po uspehu (154. člen ZPP) glede na višino prvotno vtoževanega zahtevka, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje.

21.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo 46. člen ZBPP, po katerem so stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca, stroški sodnega postopka. O njihovem povračilu odloči sodišče po uradni dolžnosti in ne organ za brezplačno pravno pomoč. Pri čemer pobot teh stroškov ni mogoč, kot je še pravilno obrazloženo. Glede odločitve o tožničinem povračilu 2,67 EUR pa je pojasniti, da se slednje nanaša na sodno takso za fotokopiranje listin, kjer toženka ni imela dodeljene brezplačne pravne pomoči, v plačilo pa ji je naložen znesek, sorazmeren njenemu uspehu pred sodiščem prve stopnje. Te stroške bi tožnica morala povrniti v vsakem primeru, le da v primeru odobrene brezplačne pravne pomoči na transakcijski račun organa za brezplačno pravno pomoč.

22.Ob upoštevanju drugega odstavka 165. člena ZPP, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ponovno odločilo o vseh stroških postopka, upoštevajoč tožničin uspeh, ki je sedaj 72,22 %, kar je ustrezno korigirano v 24. točki obrazložitve te sodbe. Višina odmerjenih stroškov po posameznih postavkah namreč ni izpodbijana, uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa ni pokazal nepravilnosti.

Sklepno o obeh pritožbah

23.Toženkine pritožbene navedbe glede na pojasnjeno niso utemeljene. In ker sodišče druge stopnje v njeno korist ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanih delih potrdilo (353. člen ZPP).

24.Tožničini pritožbi je upoštevajoč navedeno v obrazložitvi od 18. do 22. točke, sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP) in odločitvi o stroških delno spremenilo tako, da je toženki naložilo v plačilo še nadaljnjih 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2017 dalje ter v IV. točki izreka znesek 2,67 EUR nadomestilo z zneskom 2,23 EUR, v V. točki izreka znesek 730,34 EUR nadomestilo z zneskom 608,73 EUR in v VI. točki izreka znesek 3.396,61 EUR nadomestilo z zneskom 3.679,36 EUR. Nadaljnjo pritožbo tožnice je zavrnilo in sodbo v še izpodbijanih nespremenjenih delih potrdilo (353. člen ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka

25.Toženka v postopku ni uspela, zato krije svoje pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Na podlagi istega določila, pa mora toženka tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka, saj je tožnica s pritožbo zoper glavno stvar v celoti uspela. Skladno s priloženim stroškovnim in OT, ti predstavljajo: nagrado za sestavo pritožbe (tar. št. 22/1 OT) v obsegu 250 odv. točk, slednje povečano za 2 % materialne stroške v obsegu 5 odv. točk (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar skupaj ob upoštevanju vrednosti odv. točke v znesku 0,60 EUR, znaša 186,66 EUR. V presežku za še zahtevanih 125. odv. točk je sodišče druge stopnje stroškovno zahtevo zavrnilo, saj je vrednost (glavnega dela) izpodbijane sodbe 500,00 EUR in ne 4.629,62 EUR, kot zmotno priglaša tožnica. Prav tako mora toženka tožnici povrniti stroške pritožbenega odgovora, saj se je le ta obrazloženo opredelila do njenih pritožbenih navedb. Sodišče druge stopnje je priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) v obsegu 500 odv. točk, navedeno povečano za 2 % materialne stroške v obsegu 10. odv. točk, oboje povečano za 22 % DDV, kar skupaj glede na vrednost odvetniške točke znaša 373,32 EUR. Skupaj mora tako toženka tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ). Povrniti jih mora na račun Okrožnega sodišča v Celju SI56 0110 0637 0421 586, sklic 00 1700-2087-2024, saj je bila tožnici tako za vložitev pritožbe, kot za vložitev odgovora na pritožbo, odobrena brezplačna pravna pomoč.

-------------------------------

1Primerjaj 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

2Toženka je bila namreč pravnomočno obsojena storitve kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena KZ-1. Skladno s 14. členom ZPP pa je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku.

3Prvi odstavek 337. člena ZPP.

4V času izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

5Glej na primer: VS001806, VS001832, VS001894.

Zveza

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 181, 184

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.