Jedro

Plačilna pravica je pravica do plačila na hektar upravičene površine, do katere je upravičeno kmetijsko gospodarstvo. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik v letu 2010 prijavil 32,72 ha njivskih površin (obrazec „D – prijava površin in kmetijskih rastlin ter zahtevkov na površino“), zahtevek za izplačilo pa je podal za 32,60 plačilnih pravic za njivske površine. To pomeni, da je tožnik upravičen do 32,60 plačilnih pravic za njivske površine, kot to utemeljeno zatrjuje v tožbi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33101-50895/2010/37 z dne 20. 5. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožnika za izplačilo v skupni višini 87,74 plačilnih pravic za leto 2010 za njivo in travnik. V obrazložitvi navaja, da je skupno število odobrenih upravičenih površin, ki so predmet izplačila plačilnih pravic, manjše kot je število plačilnih pravic, za katero se zahteva izplačilo, zato se v skladu z določili 8. člena Uredbe o neposrednih plačilih v kmetijstvu (v nadaljevanju Uredba) v zvezi s 57. členom Uredbe Komisije (ES) št. 1122/2009 (v nadaljevanju Uredba 1122/2009/ES) izplača število plačilnih pravic, ki ustreza številu odobrenih upravičenih površin. Ugotavlja, da je bilo tožniku z odločbo z dne 17. 1. 2008 o prvi dodelitvi plačilnih pravic za leto 2007, ki je podlaga za izplačilo neposrednih plačil za leto 2010, dodeljenih 32,60 plačilnih pravic za njivo in 98,93 plačilnih pravic za travnik. Iz zbirne vloge za leto 2010 je iz „Obrazca D – prijava površin in kmetijskih rastlin ter zahtevkov na površino“ razvidno, da je tožnik uveljavljal izplačilo plačilnih pravic na upravičeni površini 11,11 ha z dejansko rabo šifra 1300 – trajni travnik in 31,69 ha z dejansko rabo šifra 1100 – njiva/vrt. Ob upoštevanju prvega odstavka 56. člena Uredbe 1122/2009/ES prvostopenjski organ pojasnjuje, da lahko tožnik pridobi v letu 2010 le izplačilo za plačilne pravice za njivo glede na upravičeno površino, ki jo je prijavil na obrazcu D in je ugotovljena pri kontrolnem pregledu na kraju samem. Glede na upravičeno površino v zbirni vlogi za leto 2010, ki znaša 43,81 ha in številom dodeljenih plačilnih pravic 131,53, je koeficient za izračun izplačila plačilnih pravic = upravičena površina : dodeljeno število plačilnih pravic = 43,81 ha : 131,53 = 0,333. Tožnik torej v skladu z odločbo o dodelitvi plačilnih pravic lahko pridobi izplačilo za plačilne pravice za njivo 32,60 x 0,333 = 10,87 in plačilne pravice za travnik 98,93 x 0,333 = 32,94, kar znaša za leto 2010 glede na upravičeno površino. Pojasnjuje tudi, da je izplačilo plačilnih pravic tožnik pridobil glede na povprečje vrednosti različnih pravic do plačila glede na prijavljeno površino.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami je v obrazložitvi svoje odločbe pojasnil, da izraz „povprečje vrednosti različnih plačilnih pravic“ iz Uredbe 1122/2009/ES za izračun plačilnih pravic v primeru, ko je ugotovljena manjša upravičena površina, pomeni, da ni mogoče izplačati vseh prijavljenih plačilnih pravic v celoti, ampak da se izplačilo plačilnih pravic izvede sorazmerno, glede na odstotek posamezne plačilne pravice v celotnem obsegu plačilnih pravic ob upoštevanju velikosti obsega upravičenih površin za izplačilo. Citira tudi določbo 2. člena Uredbe in navaja, da mora imeti za izplačilo vseh prijavljenih plačilnih pravic iz zahtevka toliko upravičenih površin, kot je skupni obseg vseh zahtevanih plačilnih pravic, kolikor pa so bile ugotovljene nepravilnosti in je obseg upravičenih površin manjši, vlagatelj pa ima več različno vrednih plačilnih pravic, se izplačilo izvede sorazmerno. Vrstni red plačilnih pravic, kot jih je navedel tožnik v zahtevku, se pri tem ne upošteva. Sklicuje se tudi na sedmi odstavek 8. člena Uredbe in poudarja, da vlagatelj uveljavlja le tiste plačilne pravice, kot jih je navedel na zahtevku za izplačilo plačilnih pravic v zbirni vlogi in samo te plačilne pravice se mu lahko izplačajo glede na ugotovljen obseg upravičenih površin. Kot neutemeljeno zavrača sklicevanje tožnika na zaporedno številko prijavljene plačilne pravice na obrazcu „Zahtevek za izplačilo plačilnih pravic z vsemi dodatki za leto 2010“. Spletna stran prvostopenjskega organa, ki jo omenja tožnika, pa ni pravni vir, na podlagi katerega bi lahko pojasnjeval izračun plačilnih pravic. Tako zaključuje, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da ima tožnik manj upravičenih površin, kot je zahteval plačilnih pravic, zato se mu lahko izplača le toliko plačilnih pravic, kot ima upravičenih površin. Ker ima več različno vrednih plačilnih pravic, se upošteva povprečje vrednosti različnih pravic do plačila glede na zadevno prijavljeno površino in se izplačilo izvede sorazmerno glede na odstotek posamezne plačilne pravice v skupnem obsegu vseh plačilnih pravic. Tako je prvostopenjski organ pravilno izplačal posamezne plačilne pravice za njivo in za travnik.

3. Tožnik v tožbi navaja, da iz obrazca „D“ - Prijava površin in kmetijskih rastlin ter zahtevkov na površino izhaja, da je prijavil upravičeno površino na GERK-ih na skupni površini 43,81 ha, od tega za 32,72 ha njivskih površin. Prav tako je pri vseh navedenih GERK-ih navedel, da gre za upravičeno površino. Poudarja, da razpolaga z 131,53 plačilnimi pravicami, od tega z 32,6 pravicami za njivske površine. Glede na to je napačna odločitev obeh organov o zavrnitvi 21,74 plačilnih pravic za njivske površine. Izpostavlja, da je prvostopni organ v primeru izplačila plačilnih pravic za leto 2011 v celoti ugodil njegovemu zahtevku za njivske površine, pri čemer opozarja, da je na obrazcu D vloge popolnoma identično označil upravičene površine pri vseh njivskih površinah. V nadaljevanju tožbe navaja, da je prvostopenjski organ napačno interpretiral Uredbo 1122/2009/ES, ko zatrjuje, da je bilo tožniku priznano toliko plačilnih pravic za njivo, kot mu jih gre skladno z navedeno uredbo. Če bi bila volja zakonodajalca taka, kot jo interpretira prvostopenjski organ, bi v navedeni uredbi jasno pisalo, da se za namene določitve količine plačilnih pravic ne uporabijo količine pravic v absolutnem smislu, temveč zgolj njihov odstotkovni delež napram vsem dodeljenim plačilnim pravicam. Poleg tega prvostopenjski organ nikjer ne pojasni, kaj naj bi navedeno povprečje (= aritmetična sredina) pomenila, saj sam pri izračunih uporablja povsem drug matematični pojem odstotkovnih razmerij med samimi tipi plačilnih pravic. Prvostopenjski organ tako sploh ni opravil izračuna povprečja vrednosti različnih pravic, temveč nek čisto drugačen izračun, ki ne ustreza besedilu formule, na katerega se sklicuje. Tožnik je prepričan, da je definicija plačilnih pravic, kot je določena v 2. členu Uredbe, nedvoumna in da iz te določbe jasno izhaja, da vsakemu kmetu pripada 1 plačilna pravica tipa X v višini Y, kolikor razpolaga z enim hektarom (katerekoli) upravičene površine. Meni, da je edina možna, logična in legitimna interpretacija drugega odstavka 1. točke 56. člena Uredbe 1122/2009/ES ta, da je pri obračunu različno vrednih plačilnih pravic za njive potrebno izračunati aritmetično vrednost (= povprečje) le-teh in to uporabiti za celotno upravičeno površino njiv. To v konkretnem primeru pomeni, da bi moral prvostopenjski organ na vseh njivskih površinah odobriti izplačila po sledeči formuli: (vrednost prve plačilne pravice + vrednost druge plačilne pravice : 2) x upravičene njivske površine = vrednost izplačila za njive. To pomeni: (370,39 EUR + 382,14 EUR : 2) x 21,74 = 8180 EUR. Sklicuje se tudi na predstavitev pojma plačilnih pravic na spletni strani prvostopenjskega organa z dne 29. 1. 2008, na kateri je jasno navedeno, da se izplačilo plačilnih pravic v primeru, ko bo ugotovljenih manj upravičenih hektarjev, kot ima vlagatelj uveljavljenih plačilnih pravic, izvedeno na način, da se izplača plačilna pravica po vrstnem redu, kot so navedene na obrazcu. Meni, da je interpretacija odločanja po vrstnem redu tudi popolnoma v skladu z 8. in 7. členom Uredbe ter da je potrebno ugotoviti, da iz načela prostega razpolaganja s pravicami logično izhaja tudi načelo vrstnega reda uveljavljanja pravic ter načelo absolutnosti pravic v smislu, da en hektar upravičene površine aktivira eno plačilno pravico. Če bi veljala interpretacija prvostopenjskega organa, potem Uredba ne bi določala, da se plačilna pravica aktivira s katerokoli upravičeno površino, temveč bi določala ravno obratno, in sicer da en hektar upravičene površine lahko aktivira zgolj odstotni delež določenega tipa plačilne pravice, pri čemer se odstotek določi glede na delež določenega tipa plačilne pravice napram vsem tipom plačilnih pravic. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v točki 1.1 v delu, ki se nanaša na plačilne pravice za njivo spremeni tako, da se zahtevku za plačilo plačilnih pravic za njivske površine v višini 8180 EUR ugodi oziroma podrejeno, da sodišče prvostopenjsko odločbo v točki 1.1 v delu, ki se nanaša na plačilne pravice za njivo, odpravi in zadevo v tem delu vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, da sodišče toženki naloži plačilo njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču poslala upravni spis zadeve.

5. Na poziv sodišča z dne 20. 3. 2015, da poda odgovor na tožbeni ugovor, da je prvostopenjski organ v primeru izplačila plačilnih pravic za leto 2011 v celoti ugodil zahtevku tožnika za njivske površine, je toženka podala odgovor, ki ga je sodišče prejelo 25. 3. 2015. Navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi in njeni obrazložitvi. V okviru preverjanja pogojev za izplačilo za leto 2010 je bilo pri pregledu na kraju samem (kontrolni pregled površin) ugotovljeno odstopanje glede na prijavljeno površino. Zaradi navedene napake pri prijavi površine je organ pri odločanju tudi uporabil določbi 57. in 58. člena Uredbe 1122/2009/ES. Poudarja, da v okviru zahtevkov za leto 2011 ni bilo ugotovljenih kršitev ali odstopanja glede prijavljene površine, zaradi česar niso bile uporabljene določbe 57. in 58. člena Uredbe 1122/2009/ES. Določbe 56. člena Uredbe 1122/2009/ES pa urejajo splošna načela in jih je potrebno vedno uporabiti pri odločitvi glede izplačila. Poudarja, da ne vidi izjeme od določbe 56. člena Uredbe 1122/2009/ES, ki določa, da se za eno skupino posevkov štejejo vse površine, namenjene za aktivacijo plačilnih pravic (upravičene površine). Ker pa so plačilne pravice različnih vrednosti, se upošteva povprečje vrednosti različnih pravic do plačila glede na zadevno prijavljeno površino.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikovega zahtevka za izplačilo plačilnih pravic za njivo za leto 2010. Ni pa spora o tem, da je bilo tožniku z odločbo o prvi dodelitvi plačilnih pravic za leto 2007, ki je bila izdana 17. 1. 2008, dodeljenih 32,60 plačilnih pravic za njivo in 98,93 plačilnih pravic za travnik.

8. Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik v zbirni vlogi za leto 2010 v „Obrazcu D – prijava površin in kmetijskih rastlin ter zahtevkov na površino“ uveljavljal izplačilo plačilnih pravic na površini 11,12 ha z dejansko rabo šifra 1300 – trajni travnik in 32,72 ha z dejansko rabo šifra 1100 – njiva/vrt. Iz zahtevka za izplačilo plačilnih pravic z vsemi dodatki za leto 2010 pa izhaja, da je tožnik uveljavljal zahtevek za izplačilo 32,60 plačilnih pravic za njivo in 98,53 plačilnih pravic za trajni travnik.

9. Po določbi druge alineje 2. člena Uredbe je plačilna pravica pravica do plačila na hektar upravičene površine, do katere je upravičeno kmetijsko gospodarstvo in je sestavljena iz regionalnega plačila, lahko pa tudi iz dodatkov, ki izhajajo iz prve dodelitve plačilnih pravic na podlagi Uredbe o izvedbi neposrednih plačil v kmetijstvu, morebitnih dodatkov iz 12., 13. in 26. člena te uredbe od leta 2010 dalje ter morebitnih dodatkov iz 14., 15. in 16. člena te uredbe od leta 2012 dalje. V skladu s prvim odstavkom 7. člena Uredbe zahtevke za izplačilo plačilnih pravic lahko vložijo nosilci kmetijskih gospodarstev za upravičene površine, ki imajo med drugim tudi vrsto rabe: 1100 – njiva in 1300 – trajni travnik. Po prvem odstavku 8. člena Uredbe je nosilec kmetijskega gospodarstva upravičen do izplačila plačilnih pravic za upravičene površine iz prvega in drugega odstavka prejšnjega člena, če so upravičene površine vpisane v RKG na posameznem kmetijskem gospodarstvu na dan 15. maja tekočega leta; najmanjša ugotovljena površina kmetijske parcele, določene v 1. točki 2. člena Uredbe 1122/2009/ES, za katero se izplača plačilna pravica, znaša 0,1 ha; najmanjša ugotovljena skupna površina posameznega kmetijskega gospodarstva, za katero se lahko izplačajo plačilne pravice, znaša 0,30 ha. Sedmi odstavek te določbe pa določa, da se nosilec kmetijskega gospodarstva odloči, koliko in katere plačilne pravice uveljavi v posameznem letu.

10. Po določbi točke 1 (a) 56. člena Uredbe 1122/2009/ES se štejejo za ustrezne naslednje skupine posevkov: površine, prijavljene za namene aktivacije pravic do plačila v okviru sheme enotnega plačila oziroma vsaka površina, ki izpolnjuje pogoje, ki veljajo zanjo; drugi odstavek te določbe pa določa, da se za namene točke (a) prvega pododstavka upošteva povprečje vrednosti različnih pravic do plačila glede na zadevno prijavljeno površino. Po določbi prve alineje 2. točke 57. člena Uredbe 1122/2009/ES v zvezi z zahtevkom za pomoč v okviru sheme enotnega plačila pa, če obstaja neskladje med prijavljenimi pravicami do plačila in prijavljeno površino, izračun plačila temelji na manjši velikosti.

11. Iz citirane določbe druge alineje 2. člena Uredbe torej izhaja, da je plačilna pravica pravica do plačila na hektar upravičene površine, do katere je upravičeno kmetijsko gospodarstvo. Iz upravnega spisa zadeve, kot že navedeno, izhaja, da je tožnik v letu 2010 prijavil 32,72 ha njivskih površin (obrazec „D – prijava površin in kmetijskih rastlin ter zahtevkov na površino“), zahtevek za izplačilo pa je podal za 32,60 plačilnih pravic za njivske površine. Glede na določbo druge alineje 2. člena Uredbe in ob upoštevanju določbe prve alineje 2. točke 57. člena Uredbe 1122/2009/ES to pomeni, da je tožnik upravičen do 32,60 plačilnih pravic za njivske površine, kot to utemeljeno zatrjuje v tožbi.

12. Sodišče ugotavlja, da je takšen način ugotavljanja upravičenja do izplačila plačilnih pravic, ki je po presoji sodišča pravilen in zakonit, uporabil tudi upravni organ v odločbi za izplačilo plačilnih pravic za leto 2011, čeprav toženka v odgovoru na poziv sodišča zatrjuje drugače. Iz zbirne vloge za leto 2011 namreč izhaja, da je tožnik v obrazcu „D – prijava površin in kmetijskih rastlin ter zahtevkov na površino“ prijavil 32,75 ha njivskih površin in 11,088 ha površin za trajni travnik. Iz zahtevka za izplačilo plačilnih pravic z vsemi dodatki za leto 2011 pa izhaja, da je zahteval izplačilo za 32,39 plačilnih pravic za njivske površine in 98,29 za trajni travnik. Iz odločbe prvostopenjskega organa št. 33101-37961/2011/8 z dne 10. 2. 2012, ki se nanaša na izplačilo plačilnih pravic za leto 2011, je razvidno, da je bilo tožniku priznanih 32,39 plačilnih pravic za njivske površine in 11,41 za trajni travnik, zavrnjen pa je bil njegov zahtevek za izplačilo 86,88 plačilnih pravic za trajni travnik. To pomeni, da je bilo njegovemu zahtevku za izplačilo plačilnih pravic za njivo za leto 2011 v celoti ugodeno. V obrazložitvi navedene odločbe za leto 2011 se organ sklicuje na določbe 8. člena Uredbe in na 57. člen Uredbe 1122/2009/ES, iz česar sledi, da toženka v odgovoru na poziv sodišča napačno navaja, da v odločbi za leto 2011 niso bile upoštevane določbe 57. člena Uredbe 1122/2009/ES.

13. Glede vprašanja uporabe zgoraj citirane določbe 56. člena Uredbe 1122/2009/ES, ki jo je upravni organ uporabil v obravnavani zadevi pri izračunu upravičenosti tožnika do izplačila plačilnih pravic (ne pa tudi v zadevi, ki se nanaša na izplačilo plačilnih pravic tožniku za leto 2011), pa sodišče meni, da gre za splošno določbo, medtem ko podlago za izračun glede na prijavljene površine predstavlja določba 57. člena Uredbe 1122/2009/ES, ki jo je v tem primeru tudi potrebno upoštevati.

14. Ker je po vsem povedanem sodišče ugotovilo, da je upravni organ materialno pravo uporabil napačno, je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) in o zadevi ponovno odločiti.

15. Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Sodišče je priznalo tudi 22% DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za plačilo DDV.