Jedro

Če ni dobroverne posesti, ni priposestvovanja. Tudi če bi tožnik dokazal izvenknjižno pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja pred toženkinim vpisom v zemljiško knjigo, ne bi mogel uspeti v tej pravdi, ker toženko v skladu s pravnim pravilom par. 1500 ODZ (sedaj 4. odstavka 5. člena Zakona o zemljiški knjigi) ščiti njena dobra vera.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V predhodni pravdi P 118/91 med istima pravdnima strankama je tožnik zahteval, naj sodišče ugotovi, da je on lastnik nepremičnin v vl. št. 39 k.o..., ker so spadale v sklop premoženja, ki mu ga je mati izročila z izročilno pogodbo z dne 26.6.1968. Zato je od toženke, ki je isto nepremičnino pridobila na podlagi z materjo sklenjene izročilne pogodbe z dne 26.8.1988, zahteval izstavitev za zemljiškoknjižni vpis njegove lastninske pravice sposobne listine. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje je zavrnilo njegovo pritožbo, revizijsko sodišče pa njegovo revizijo. V sedanji pravdi je tožnik enak tožbeni zahtevek utemeljeval s priposestvovanjem, vendar tudi tokrat ni uspel. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo obeh sodb, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev, da ni dokazal pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, kar izhaja iz prejšnje pravde. Iz nje izhaja le, da izročilna pogodba iz leta 1968 ni bila pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah. Taka zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje je vplivala na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je v nasprotju z dokazi v spisu navedlo, da je bil vpis toženkine lastninske pravice narejen prej, kot pa s priposestvovanjem pridobljena lastninska pravica, ki jo tožnik uveljavlja v tej pravdi. Tem razlogom tožnik očita nejasnost. V zvezi z dvema, po revizijski oceni možnima razlagama teh navedb pritožbenega sodišča, tožnik še zatrjuje, da je sporni parceli priposestvoval še pred vpisom toženkine lastninske pravice v zemljiško knjigo, saj ju je imel v dobroverni posesti vse od sklenitve izročilne pogodbe z dne 26.6.1968. Sodišče druge stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni odgovorilo na vse pritožbene trditve in ni zavzelo stališča glede okoliščine, da toženka vse do danes ni nastopila posesti spornih nepremičnin. Posest je v tem sporu odločilni moment, kar izhaja tudi iz sodne prakse. Tožnik se v nadaljevanju revizije ne strinja z razlogi sodišča druge stopnje, da ni bil dobroveren posestnik. Ko se sodišče druge stopnje sklicuje na realizacijo izročilne pogodbe in sklep, ne pove, na kateri sklep misli, v sami izročilni pogodbi iz leta 1968 pa niso navedene parcele, pač pa le nepremičnine pod določenimi vložnimi številkami. Zato je neutemeljen očitek, da tožnik ni bil dobroveren posestnik. Revizija še prikazuje svoje stališče, kako bi bilo v tožnikovem primeru potrebno uporabiti določbe 28., 41. in 2. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90; v nadaljevanju: ZTLR). Tožnikova izročilna pogodba je močnejši pravni naslov od toženkine, saj je druga izročilna pogodba v resnici neodplačna, poleg tega pa ima tožnik sporne nepremičnine tudi v posesti. Toženka se je ob sklepanju izročilne pogodbe v letu 1968 odpovedala nujnemu deležu. Toženka v odgovoru na revizijo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do revizijsko uveljavljanih in tudi ne do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Neutemeljen je revizijski očitek sodišču druge stopnje o nejasnosti njegovih razlogov, saj v reviziji poudarjeni del navedb sodišča druge stopnje pomeni prepis pravnega pravila paragrafa 1500 bivšega Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ). Dokazov o dejanski posesti spornih parcel sodišči zaradi svojih materialnopravnih stališč nista izvajali. Zato razlogi sodb ne morejo biti v nasprotju z dejansko neizvedenimi dokazi, ki jih revizija poleg tega niti ne konkretizira. Iz enakega razloga je neutemeljen očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene trditve, da toženka ni nastopila posesti spornih parcel. Prav vprašanje dejanskega izvrševanja posesti na spornih parcelah je bilo v postopku na prvi stopnji med pravdnima strankama zelo sporno. Ko je sodišče druge stopnje utemeljevalo nedobrovernost zatrjevane tožnikove posesti z realizacijo izročilne pogodbe iz leta 1968 in sklepom, je lahko mislilo le na zemljiškoknjižno realizacijo, torej zemljiškoknjižni vpis in sklep o temu vpisu. Ko je sodišče prve stopnje utemeljevalo, da tožnik ni izkazal pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, kar izhaja iz prejšnje pravde, je tudi lahko mislilo le to, kar v nadaljevanju izvaja revizija, da ni dokazal tistega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, ki je bil obravnavan v prejšnji pravdi. Glede drugega pravnega naslova (priposestvovanja) je itak navedlo, da se zaradi izkazane dobre vere toženke v času sklepanja izročilne pogodbe v letu 1988 in zemljiškoknjižnega vpisa s tem vprašanjem ni ukvarjalo.

Že iz dosedaj navedenih razlogov o neutemeljenem uveljavljanju procesnih kršitev izhaja, da tožnik skuša z njimi posredno uveljaviti zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 na revizijski stopnji ni več mogoče uveljavljati. Med take nedovoljene poskuse spada tudi revizijsko utemeljevanje dobrovernosti zatrjevane tožnikove posesti. Vprašanje o dobrovernosti posesti je sicer materialnopravni zaključek, podlaga za tak zaključek pa so dejanske ugotovitve, ki jih revizija izpodbija. Sodišče druge stopnje je svoja stališča o nedobrovernosti zatrjevane tožnikove posesti utemeljilo z ugotovitvami, da je tožnik že na podlagi (zemljiškoknjižnega) sklepa o realizaciji izročilne pogodbe iz leta 1968 lahko ugotovil, katere parcele mu je mati izročila. Če tega ni ugotovil, ni bil tako skrben, kot se v pravnem prometu zahteva. Prav te ugotovitve revizija izpodbija s trditvami, da v izročilni pogodbi niso bile navedene parcele, temveč samo vložne številke. Ker se sporni parceli kot edini parceli nahajata v vl. št. 39 k.o..., ki ni bila našteta med vložnimi številkami, ki so bile tožniku izročene z izročilno pogodbo iz leta 1968, tožnik tudi sicer v postopku pred pravnomočnim končanjem te pravde ne bi uspel izpodbiti zaključka o nedobrovernosti svoje zatrjevane posesti.

Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je v določbah 28. člena ZTLR (prej pravno pravilo paragrafa 1460 ODZ). Iz njih izhaja, da mora biti za redno in izredno priposestvovanje nepremičnih in premičnih stvari vedno izkazana dobroverna posest. Ali povedano drugače: če ni dobroverne posesti, ni priposestvovanja. Prav to je glavni in odločilni materialnopravni razlog za tožnikov neuspeh v tej pravdi.

Dodatni razlog, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, poleg glavnega razloga pa tudi sodišče druge stopnje, je toženkina dobra vera ob sklepanju izročilne pogodbe in njenem vpisu v zemljiško knjigo konec leta 1988. Obe sodišči ugotavljata, da je toženka upravičeno zaupala v podatke zemljiške knjige, da je lastnica spornih parcel mati pravdnih strank, kar izhaja tudi iz podatkov prejšnjega spisa, da je torej mati govorila, da si je ob izročilni pogodbi iz leta 1968 pridržala v svoji lasti obe sedaj sporni parceli. Iz tožnikovih revizijskih trditev izhaja, da naj bi pridobil lastninsko pravico s priposestvovanjem še pred vpisom toženkine lastninske pravice v zemljiško knjigo. V taki situaciji je utemeljeno tudi sklicevanje obeh sodišč na dodatni razlog za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Tudi če bi tožnik dokazal izvenknjižno pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja pred toženkinim vpisom v zemljiško knjigo, ne bi mogel uspeti v tej pravdi, ker toženko ščiti njena dobra vera. Na podlagi pravnega pravila paragrafa 1500 bivšega ODZ (to pravilo je sedaj uzakonjeno v četrtem odstavku 5. člena Zakona o zemljiški knjigi) s priposestvovanjem pridobljena pravica ni smela biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javno knjigo pridobil stvar, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana.

Ostale revizijske navedbe za odločitev v tej pravdni zadevi niso pomembne. Glede toženkine odpovedi nujnemu deležu v izročilni pogodbi iz leta 1968 pa je pripomniti, da je že tožnik sam v pritožbi navedel, da ima taka odpoved učinek samo, če pride do uvedbe dedovanja, po smrti matere pravdnih strank pa do tega ni prišlo.

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.