Jedro

V primeru materialne škode, ki jo vtožuje tožnik, uporaba 216. člena ZPP ne pride v poštev, saj je višino škode mogoče ugotoviti tudi brez nesorazmernih stroškov. Sodišče v tem primeru o višini škode ne more odločati po prostem preudarku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene zavarovalnice zahteval plačilo 2.631,62 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova materialne škode, ki mu je nastala na stanovanjski hiši. 2. Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom razveljavitve izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne zaključke in razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. Tožnik je v tej pravdni zadevi vložil dve pritožbi, eno po razglasitvi sodbe na glavni obravnavi, drugo pa v pritožbenem roku potem, ko je pritožbo pravilno napovedal. V tej pritožbi je tudi povzel vse pritožbene razloge iz predhodno vložene pritožbe.

7. Pritožbena graja, da sodišče prve stopnje postopka ni opravilo brez zavlačevanja (11. člen ZPP) in je tako zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ni utemeljena, saj sodišče prve stopnje postopka ni zavlačevalo, pa tudi če bi ga, to ne pomeni kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

8. Prepisano besedilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP za uveljavitev te bistvene kršitve v pritožbi ne zadostuje, pritožnik bi za uveljavljanje te kršitve moral navesti dejanske okoliščine, ki to kršitev predstavljajo.

9. Tožnik je res dokazal vihar s predložitvijo vremenskega poročila, bistveno za to zadevo pa je, da ni dokazal, da mu je vso škodo, ki je pri tem nastala, povzročil ta vihar niti višine nastale škode. V primeru materialne škode, ki jo vtožuje tožnik, uporaba 216. člena ZPP ne pride v poštev, saj je višino škode mogoče ugotoviti tudi brez nesorazmernih stroškov. Sodišče v tem primeru o višini škode ne more odločati po prostem preudarku.

10. Tudi zatrjevana kršitev postopka, da je sodišče prve stopnje toženi stranki dopustilo vprašanja, na katera je že bilo odgovorjeno, na pravilnost in zakonitost sodbe nima nobenega vpliva. Enako velja za trditev, da je sodišče toženi stranki dopustilo podati dokazni predlog z izvedencem (ki ga je tožena stranka kasneje umaknila). Sodišče prve stopnje toženi stranki ne more in ne sme prepovedati podaje dokaznega predloga, takemu predlogu lahko po lastni presoji ugodi ali ga zavrne, sama podaja predloga pa postopka ni podaljšala, saj se sodišče prve stopnje z njim sploh ni ukvarjalo, ker ga je tožena stranka sama umaknila.

11. Očitek sodišču prve stopnje, da ni raziskalo, kako je lahko I.P. hodil po strehi, pomeni nedopustno pritožbeno novoto, saj tožnik niti tožena stranka nista nikoli postavili takšne trditve (prvi odstavek 337. .člena ZPP).

12. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).