Jedro

Dovoljenje za bivanje samo za sebe ne zadostuje za zaključek o obstoju (ustno sklenjene) najemne pogodbe. Ker ni bil dokazan obstoj najemne pogodbe, tudi ni bilo podlage za uporabo 112. člena SZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku, po katerem se je toženec dolžan izseliti iz stanovanjske hiše na naslovu ..., in jo prosto svojih stvari izročiti v posest in uživanje tožnici. Tožencu je naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2. Toženec v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je tožnica družini J. dovolila bivanje brez omejitve časa bivanja in s pravico vlaganja, ni imela pravne podlage za izpraznitveni zahtevek le zoper njega. S takim zahtevkom posega v družinska razmerja in ga, dokler obstaja zakonska zveza, ni mogoče vložiti le zoper njega. Odločitev nasilno ločuje družino in je v nasprotju s 3. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Dovoljenje za bivanje je po svoji vsebini najemna pogodba, saj je plačeval vse stroške, povezane z uporabo nepremičnine, plačilo najemnine pa ni bilo dogovorjeno. Šteti je, da je bila sklenjena ustna najemna pogodba za nedoločen čas. Sodišče bi moralo uporabiti 112. člen Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki prepoveduje izpraznitev pred povrnitvijo vlaganj in zahteva daljši izpraznitveni rok.

Razlogi, navedeni v 42. točki obrazložitve, ne morejo biti razlog za izpraznitev, ker tožnica svojih trditev ni dokazala.

Sam se je iz prejšnjega stanovanja izselil prav zato, ker je tožnica njemu in njegovi družini ponudila trajnejšo rešitev. Ponudbo je sprejel v prepričanju, da bo njegov položaj trden in varen. Ni pričakoval tožničinega šikanoznega ravnanja. Sodba ni odgovorila na vprašanje o dejanski vsebini dogovora glede uporabe stanovanjske hiše. Četudi bi šteli, da gre za darilo, je darilo enemu zakoncu dano tudi drugemu.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za pritožnika ni sporno, da biva v stanovanjski hiši, ki je tožničina last, da tam biva skupaj z ženo, tožničino hčerjo, in njunim odraslim sinom, in da je tožnica pred vložitvijo tožbe od njega zahtevala, naj se v določenem roku izseli, in da se je ta rok že iztekel. Odločitev o ugoditvi zahtevku temelji na stališču, da med strankama ni bila sklenjena niti najemna niti darilna pogodba in da je šlo za trajno pogodbeno razmerje, ki je z iztekom primernega odpovednega roka prenehalo. Oprlo jo je na določbe 333. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).1

6. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi lahko tožnica uspela z zahtevkom le v primeru, če bi tožbo vložila tako zoper njega kot zoper svojo hčer. Četudi je tožnica dovolila uporabo hiše tako tožencu kot njegovi ženi (tožničini hčeri), gre za dve pogodbeni razmerji. Z ženo zato nista nujna sospornika.

7. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je ugoditev zahtevku v nasprotju s prisilnimi predpisi. Ugoditev zahtevku ga ne sili v prenehanje življenjske skupnosti niti z ženo niti s sinom, drugih razlogov, ki naj bi utemeljevali tožničino nedopustno razpolaganje, pa iz pritožbenih navedb ni mogoče povzeti.

8. V izpodbijani sodbi so podani izčrpni razlogi o neutemeljenosti toženčevega ugovora, da je med pravdnima strankama obstajalo najemno razmerje (21. do 25. točka obrazložitve). Pravilno je stališče, da dovoljenje za bivanje samo za sebe ne zadostuje za zaključek o obstoju (ustno sklenjene) najemne pogodbe. Ker ni bil dokazan obstoj najemne pogodbe, tudi ni bilo podlage za uporabo 112. člena SZ-1. 9. Neutemeljen je očitek, da se sodišče ni opredelilo do tega, kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama pred vselitvijo v hišo. V sodbi je odgovorjeno na vse toženčeve navedbe, ki bi mogle utemeljevati sklep o obstoju pravne podlage za nadaljnjo uporabo nepremičnine.

10. Ugotovitve v 42. točki obrazložitve za pravilnost odločitve niso pomembne. Kažejo le na tožničin motiv za odpoved pogodbenega razmerja, niso pa pomembne za presojo, ali tožnica upravičeno zahteva toženčevo izselitev. Za utemeljenost zahtevka zadostujeta ugotovitvi, da je tožnica tožencu sporočila odpoved in da je iztekel primeren rok.

11. Po navedenem in po ugotovitvi, da niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava niso podane (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, tožničin odgovor na pritožbo pa ni bil potreben strošek postopka, ni upravičena do povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka, te pa je dolžna povrniti toženki (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Določba se v relevantnem delu glasi: (1) če trajanje dolžniškega razmerja ni določeno, ga vsaka stranka lahko prekine z odpovedjo. (2) Odpoved mora biti vročena drugi stranki. (3) Odpoved se sme dati ob vsakem, vendar ne ob neprimernem času. (4) Odpovedano dolžniško razmerje preneha …. po preteku običajnega oziroma primernega roka.