Jedro

Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da je tožnik podal prošnjo za azil samo zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (5. alinea 36. člena ZAzil). Na to kažejo okoliščine, ugotovljene v tej zadevi, in sicer način njegovega vstopa v državo, čas, ko je izrazil namero zaprositi za azil ter v zvezi s tem njegove nekonsistentne navedbe, da ni vedel kje se nahaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 16.10.2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Hkrati je odločila, da mora tožnik zapustiti državo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

Upravno sodišče v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke, da je v zadevi pravilno odločila v pospešenem postopku na podlagi zgoraj navedenih določb ZAzil. V celoti sledi razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi, sodišče pa je te razloge preverilo že, ko je bil tožnik na glavni obravnavi, v zadevi št. U 2137/2007 v zvezi z izrečenim ukrepom omejitve gibanja, ustno zaslišan. Tožnikove izjave na ustnem zaslišanju se ujemajo z ugotovitvami tožene stranke, da je dne 1.10.2007 nezakonito vstopil v RS, da ga je policija prijela dne 3.10.2007 in da je dne 5.10.2007 izrazil namero, da zaprosi za azil. Sodišče sicer lahko verjame tožniku, da je bil zaradi poti ob prihodu v Slovenijo izčrpan, vendar pa je izrazil namero zaprositi za azil šele več dni po nezakonitem vstopu v državo ter dva dni po prijetju s strani policije in namestitvi v Centru za tujce. Vse okoliščine izkazujejo, da gre za zavajanje oziroma zlorabo postopka oziroma, da je tožnik podal prošnjo za azil samo zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Upravno sodišče tudi ne more slediti stališču tožnika, da bi morala tožena stranka ugotavljati dejansko stanje v rednem ugotovitvenem postopku, niti kolikor se nanaša na tožbi priložene listine (potrdilo Glavarja Občine B., potrdilo sekretarja Društva ... Albanije, certifikat o rojstvu tožnika, certifikat o sorodstvenih vezeh družine H. in potrdilo, da tožnik ni v kazenskem postopku). Tožnik je navedene listine priložil tožbi brez obrazložitve, niti ni navedel, da bi jih pred vložitvijo tožbe, oziroma ob vložitvi prošnje za azil ne bi imel možnosti predložiti. Zato jih je sodišče zavrnilo kot nedopustno tožbeno novoto na podlagi 3. odstavka 20. člena ZUS-1. Sicer pa so listine, ki se nanašajo na tožnikovo identiteto, nepotrebne, saj ta ni sporna.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Ne strinja se z ugotovitvijo upravnega sodišča, da je podan sum zavajanja postopka in da je podal prošnjo za azil samo zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Sodišče je nepravilno ocenilo okoliščine, zakaj se po prihodu v Slovenijo ni prijavil takoj in zaprosil za azil. Sicer je sledilo navedbam, da je velik del poti iz Črne gore prepešačil in kot je povedal na zaslišanju na obravnavi v zadevi U 2137/2007, je bil štiri dni brez vode in hrane in mesec dni brez osebne higiene in je bil zato ob prihodu v Slovenijo izčrpan in sestradan. Sodišče pri svoji presoji ni upoštevalo dejstva, da ni vedel, kdaj je prestopil mejo s Slovenijo, ker je hodil po gozdu. Izjavo za azil je podal takoj, ko je zvedel, da to lahko stori. Ker je bilo v zadevi odločeno tudi na podlagi 2. alinee 36. člena ZAzil, ki opredeli kot zavajanje ali zlorabo azilnega postopka tudi lažno predstavitev razlogov, na katere se prosilec sklicuje, je nedopustno, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki dokazujejo resničnost njegovih razlogov, na katere se je skliceval že v prošnji za azil. Upravno sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in pri svoji odločitvi nepravilno uporabilo določbe ZAzil. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča je bilo v obravnavanem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila kot očitno neutemeljeno in se pri tem oprla na določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil, ki je veljal v času odločanja tožene stranke in upravnega sodišča. Po določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea), oziroma vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

Pravilna je presoja upravnega sodišča, da je tožena stranka utemeljeno odločala v pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Glede na dejansko stanje, ki ga je tožena stranka pravilno ugotovila in ga je v izpodbijani sodbi povzelo sodišče prve stopnje, so bili tudi po presoji vrhovnega sodišča izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za azil na podlagi zgoraj navedenih določb ZAzil. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da je tožnik podal prošnjo za azil samo zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (5. alinea 36. člena ZAzil). Na to kažejo okoliščine, ugotovljene v tej zadevi, in sicer način njegovega vstopa v državo, čas, ko je izrazil namero zaprositi za azil ter v zvezi s tem njegove nekonsistentne navedbe, da ni vedel kje se nahaja. Čeprav za odločanje v pospešenem postopku zadošča, da je podana že ena izmed okoliščin iz 36. člena ZAzil, pa je pravilna presoja upravnega sodišča in tožene stranke tudi o tem, da je tožnik lažno predstavil razloge, zakaj v Republiki Sloveniji prosi za azil in je tako zavajal in zlorabljal azilni postopek. Tožnikove nasprotujoče si izjave glede preganjanja, ki naj bi mu grozilo s strani P.G.L. (ki se mu hoče krvno maščevati zato, ker je tožnikov oče prijavil policiji njegovega sina L.G.L., zaradi umora tožnikovega strica G.H.), tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo razlog iz 2. alinee 36. člena ZAzil za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da upravno sodišče ni izvedlo v tožbi predlaganih dokazov. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj je odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave. Tožnik v tožbi ni navedel nobenih razlogov, ki bi lahko vplivali na drugačno vsebino njegove prošnje za azil oziroma, ki bi spremenili njegove navedbe v prošnji za azil. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.