Jedro

Tudi če je s ključi objekta za časa svojega življenja razpolagal zgolj oče tožnic, tožnici pa sta lahko kadarkoli, ko sta to želeli, te ključe pridobili in vstopili v sporni objekt (tožnici sta objekt občasno uporabljali), to zadošča za zaključek o tem, da sta imeli posest.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje objekta na naslovu U., stoječega na nepremičnini parc. št. 000/38 k.o. ... tako, da tožnicama izroči ključ ključavnice vhodnih vrat navedenega objekta in s tem tožnicama omogoči vstop v ta objekt in omogoči posest podstrešnega prostora navedenega objekta in souporabo vhoda, predprostora, stopnišča, sanitarij in kuhinje, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da se je dolžna v bodoče vzdržati takšnih in podobnih motilnih dejanj, ki imajo za posledico motenje posesti tožnic na objektu, navedenem v točki I izreka (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnicama povrniti njune pravdne stroške v višini 641,98 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnic zavrne, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov napravilo napačen zaključek, da sta tožnici izkazali svojo zadnjo mirno posest. Sodišče ne pojasni, na katere dokaze je oprlo ugotovitve, zaradi česar se sklep ne da preizkusiti. Na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti niti da sta tožnici pred motilnim dejanjem tožene stranke posedovali ključe in bi tako lahko v objekt vstopili, če bi želeli, niti da sta izvrševali soposest nad objektom. Tožnici sta ves čas postopka zatrjevali, da je imel ključe njun pravni prednik in enako tudi izpovedali, prav tako priča M. S. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče naredilo zaključek, da bi tožnici lahko od 26.10.2016 do 14.2.2017 v objekt kadarkoli vstopili, če bi to želeli ali potrebovali. Ključ od objekta je bil namreč pri pravnem predniku tožnic. Tudi ko je bila prva tožnica nazadnje pred 14.2.2017 na objektu, je bila skupaj s pravnim prednikom. Na tej podlagi je mogoče sklepati, da ni imela svojega ključa, ampak od pravnega prednika. Sicer pa posedovanje ključa niti ni ključno za dokazovanje izvrševanja posesti v konkretnem primeru. Četudi bi držale navedbe tožnic, da sta v objekt prihajali občasno, enkrat letno, skupaj s pravnim prednikom, to še ne pomeni, da sta s tem izvrševali soposest. Objekt sta tožnici (če sploh) uporabljali v skladu z navodili njunega pravnega prednika in tako nista izvajali dejanske oblasti nad stvarjo. Priča M. S. je po smrti očeta tožnic ključe izročil njegovi ženi in ne tožnicama. Tožnici nista bili posestnici, temveč imetnici po 26. členu Stvarnopravnega zakonika2 (SPZ), ki pa ne uživata posestnega varstva. Tožba je bila vložena prepozno, saj je bila ključavnica na objektu zamenjana 26.10.2016, tožbo pa sta tožnici vložili šele 15.3.2017. V postopku ni bilo prepričljivo dokazano, da sta tožnici izvedeli za zamenjavo ključavnice šele 14.2.2017 in sodišče ne pojasni, zakaj je povsem verjelo zgolj navedbam tožnic v tem delu. Če bi se izkazalo za resnično, da tožnici pred 14.2.2017 nista niti poskušali vstopiti v objekt, pa to dodatno potrjuje, da tožnici nista izvajali posesti nad objektom. Tožnici sta očitno zgolj občasno prišli skupaj s pravnim prednikom na objekt in objekta nista uporabljali v smislu izvajanja dejanske oblasti nad stvarjo, zaradi česar posestnega varstva ne uživata.

3. Tožnici na pritožbo tožene stranke nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila predmetna tožba zaradi motenja posesti vložena pravočasno. Pritožbeno sodišče ne dvomi v prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, da sta tožnici za zamenjavo ključavnice izvedeli šele dne 14.2.2017. To dokazno oceno je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedbo obeh tožnic in priče R. B., ki je bila dne 14.2.2017 na smučanju na ... skupaj s prvo tožnico, ko zaradi zamenjane ključavnice nista uspeli odkleniti vhodnih vrat spornega objekta na ... in vanj vstopiti. Zato ne drži pritožbena navedba, da je sodišče le sledilo navedbam tožnic, saj je svojo ugotovitev oprlo na izvedene dokaze in dokazno oceno, povezano z vprašanjem pravočasnosti tožbe, tudi ustrezno obrazložilo. Na podlagi izpovedbe tožnic je tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj tožnici od jeseni 2016 do 14.2.2017 nista poskušali vstopiti v objekt, zato to dejstvo ne vodi v zaključek, da tožnici posesti nista imeli, kot to trdi pritožba.

6. Dovolj je obrazložena tudi dokazna ocena, povezana z ostalimi dejstvi, ki se nanašajo na vprašanje, ali sta tožnici pred motenjem imeli (so)posest stvari. Odločitev sodišča prve stopnje je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tudi če je s ključi objekta za časa svojega življenja razpolagal zgolj oče tožnic, tožnici pa sta lahko kadarkoli, ko sta to želeli, te ključe pridobili in vstopili v sporni objekt (tožnici sta objekt občasno uporabljali), to zadošča za zaključek o tem, da sta imeli posest. Tožena stranka namreč ni niti trdila niti dokazala, da je v objekt zato, ker je razpolagal s ključi, (lahko) vstopal zgolj oče tožnic. Da sta tožnici po očetovi smrti (16.9.2016) razpolagali s ključi objekta, pa kaže ugotovljeno dejstvo, da je prva tožnica 14.2.2017 s ključi objekta poskušala vstopiti v objekt. Neutemeljena in neprepričljiva je navedba pritožbe, da če je tožnica na dan 14.2.2017 imela ključe od objekta, to še ne pomeni, da jih je tudi sicer posedovala. Priča M. S. je res izpovedal, da je po smrti očeta tožnic ključe izročil njegovi ženi, pri čemer je iz njegove izpovedbe (l. št. 71 spisa) razvidno, da je šlo za ključe od podstrešne sobe, ne pa ključe od vhoda v objekt, kjer je bila zamenjana ključavnica. Tudi če je ta priča ključe izročila materi tožnic, pa je na podlagi dejstva, da je prva tožnica s ključi objekta poskušala vstopiti v objekt dne 14.2.2017, sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da sta tožnici imeli možnost v objekt kadarkoli vstopiti tudi po smrti očeta.

7. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da sta bili tožnici zgolj imetnici po 26. členu SPZ in ne posestnici spornega objekta. Imetnik (detentor) je oseba, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo za nekoga drugega in je tudi dolžan ravnati po njegovih navodilih. Imetništvo pomeni samo določeno pooblastilno razmerje do stvari.3 Glede na dejansko stanje, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se ni mogoče strinjati s pritožbo, da sta bili tožnici zgolj imetnici stvari. Dejanske oblasti nad objektom namreč nista izvrševali za svojega očeta, temveč zase, poleg tega nista bili dolžni ravnati se po njegovih navodilih. Pravilen je tako materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožnici bili soposestnici sporne nepremičnine (25. člen SPZ).

8. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Zaradi neuspeha s pritožbo jih je tožena stranka dolžna kriti sama (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami 3 M. Juhart in ostali avtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 166