Jedro

Če upravni organ z odločbo prizna določeno pravico, mora tudi o prenehanju te pravice pred potekom časa, do katerega je pravica z odločbo priznana, odločiti z odločbo. Zato bi moral zavod ob ugotovitvi, da toženec za določene mesece ni upravičen do republiške štipendije, ki mu jo je za to obdobje že izplačal, o prenehanju z odločbo priznane pravice, odločiti z odločbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je izdalo zamudno sodbo ter z njo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati SIT 86.221,00 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2005 do plačila in mu povrniti stroške postopka v višini sodnih taks z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče (zavrnilno) zamudno sodbo izdalo ob pravilni uporabi materialnega prava ter da ni kršilo s pritožbo uveljavljanih postopkovnih določb, ne ostalih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami).

V konkretni zadevi je namreč tožnik tožencu z odločbo z dne

9.10.2002 (priloga A/2 v spisu sodišča prve stopnje), kot je razvidno iz izreka te odločbe, določil za šolsko leto 2002/2003 republiško štipendijo v višini 17.177,00 SIT mesečno, ki mu je bila dodeljena z odločbo z dne 5.10.1998 za strokovno izobrazbo oz. za strokovni naslov lesarski tehnik. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS št. 5/91 - 67/2002), kot je veljal v času izdaje odločbe, republiško štipendijo opredeljuje kot pravico (2. odst. 56. čl. ter 2. odst. 59. čl.) in je zato tožnik o višini navedene pravice odločil z odločbo, kot to določa Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur.l. RS št. 80/99 s spremembami) v 1. odst. 207. čl..

Pritožbeno sodišče je že v vrsti zadev zavzelo stališče, da mora upravni organ v primeru, ko z odločbo prizna določeno pravico, tudi o prenehanju te pravice pred potekom časa, do katerega je z odločbo priznana, odločiti z odločbo. Po ZUP morajo namreč postopati upravni organi, kadar v upravnih stvareh, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank (1. čl.). Ker mora upravni organ po že navedeni določbi ZUP o pravici odločiti z odločbo, mora posledično tudi o prenehanju z odločbo priznane pravice, odločiti z odločbo. Zato bi tožnik moral, v kolikor je ugotovil, da toženec, kot izhaja iz kartice obveznosti štipendista (priloga A/4), za mesece od septembra 2002 do januarja 2003 ni upravičen do republiške štipendije, - za to obdobje pa mu je izplačal vtoževani znesek -, o prenehanju z odločbo priznane pravice, odločiti z odločbo. Da bi tožnik tako postopal, pa iz listinske dokumentacije, ki je bila predložena v času do zaključka postopka pred prvostopenjskim sodiščem, ne izhaja. Tožnik namreč dotlej ni predložil odločbe o prenehanju pravice do republiške štipendije in se na tako odločbo ne v tožbi, ne v njej priloženih prilogah (tako ne v opominu pod A/3, kot tudi ne v ostalih prilogah od A/1 do A/4) ne sklicuje ter jih kot dokaz ne navaja.

Ob opisanem dejanskem in pravnem stanu, ki ga je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče ter pravilno zaključilo tudi, da bi toženec moral tudi o prenehanju pravice odločiti z odločbo, je le-to ob dejstvu, da toženec na tožbo ni odgovoril, pravilno odločilo s tem, ko je izdalo zavrnilno zamudno sodbo, kot to določa ZPP v 3. odst. 318. člena. Iz dejstev, navedenih v tožbi ter le-tej priloženih prilogah, namreč ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka zaradi tega, ker tožnik do zaključka postopka pred prvostopenjskim sodiščem ni predložil oz. izkazal, da bi izdal odločbo o prenehanju pravice do republiške štipendije.

Toženec v pritožbi sicer oporeka zaključku prvostopenjskega sodišča, da bi moral tudi o prenehanju pravice do štipendije izdati odločbo. Razloguje, da odločba o priznanju republiške štipendije ne velja za celotno obdobje šolanja, marveč le za tisto šolsko leto, za katero kandidat vloži vlogo. Na podlagi te vloge mu tožnik izda odločbo, s katero mu ob izpolnjevanju predpisanih pogojev, dodeli štipendijo za vsako šolsko leto posebej in ne za celoten čas šolanja. Poudarja tudi, da se izdajajo odločbe o prenehanju pravice do republiške štipendije samo v primerih prenehanja pred potekom šolskega leta, za katerega je bila štipendija dodeljena, določenih v 43. čl. Pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS št. 26/93 s spremembami) ter da dejstvo nepredložitve dokazila o uspešnem zaključenem letniku, za katerega je bila štipendija dodeljena in na podlagi katerega tožnik utemeljuje svoj zahtevek, ni razlog za predčasno prenehanje štipendije. Zaradi tega pritožba meni, da v teh primerih odločba o prenehanju pravice do štipendije ni dejstvo, na podlagi katerega bi tožnik (šele) lahko zahteval vrnitev štipendije. Pritožbeno sodišče pa s tem v zvezi ugotavlja, da prihaja tožnik v pritožbi sam s seboj v nasprotje, povzete pritožbene navedbe pa so v nasprotju tudi z listinsko dokumentacijo, ki jo je predložil sam tožnik. Iz že citiranega izreka odločbe z dne 9.10.2002 je namreč jasno razvidno, da se štipendija z odločbo dodeli (konkretno z odločbo z dne

5.10.1998), za naslednja šolska oz. študijska leta pa se z odločbo določi (na novo) višina štipendije (konkretno z odločbo z dne 9.10.2002). Poleg tega pa se tožnik v pritožbi sklicuje prav na odločbo o prenehanju pravice do republiške štipendije (priloga A/5) z dne 4.2.2003. Iz nje je med drugim razvidno, da je odločil, da tožencu preneha pravica do republiške štipendije pred potekom roka, določenega z odločbo o dodelitvi in sicer s šolskim letom 2002/2003, ker je tožnik ugotovil, da je toženec izgubil status dijaka.

Vendar pa je tožnik navedeno odločbo priložil šele pritožbi in torej ne v času do zaključka postopka pred prvostopenjskim sodiščem. V pritožbi pa sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP (337. čl., 1. odst. ZPP). V konkretnem primeru tožnik ne izkazuje, da odločbe o prenehanju pravice do republiške štipendije, izdane dne 4.2.2003, ne bi mogel priložiti že tožbi, vloženi na prvostopenjsko sodišče 30.9.2005 (kuverta k list. št. 3). Sklicevanje pritožbe s tem v zvezi, da bi sodišče, če že zaradi pasivnosti toženca ni izdalo ugoditvene zamudne sodbe, moralo razpisati narok za glavno obravnavo, na katerem bi tožnik lahko predložil tudi navedeno odločbo o prenehanju pravice ter pritožbeno stališče s tem v zvezi, da je zato podana bistvena kršitev določb po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, je zmotno. Če namreč toženec na tožbo ne odgovori, sodišče ne razpiše naroka za glavno obravnavo, marveč izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (ugoditvena zamudna sodba), če so izpolnjeni v 318. čl. ZPP predpisani pogoji; ali pa izda sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne, če iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (zavrnilna zamudna sodba iz 3. odst. 318. čl. ZPP). Zato je na zavodu (tožniku) v primeru, ko iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčna tožba), zavarovanec (toženec) pa na tožbo ne odgovori, riziko, da bo izdana (brez naroka za glavno obravnavo) zavrnilna zamudna sodba po 3. odst. 318. čl. ZPP.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Po 1. tč. 31. čl. ZDSS-1 v zvezi z 2. odst. 367. čl. ZPP revizija ni dovoljena v sporu, v katerem vrednost ne presega 1.000.000,00 SIT. V konkretnem primeru je glavnična vrednost spora nižja. To pa pomeni, da je sodišče druge stopnje na podlagi 5. tč. 31. čl. ZDSS-1 in v skladu z določbami 32. čl. ZDSS-1 dolžno odločiti tudi o dopuščenosti revizije zoper svojo sodbo. Stališče pritožbenega sodišča glede pravnega vprašanja, da je upravni organ dolžan tudi o prenehanju z odločbo priznane pravice, odločiti z odločbo, je v sodni praksi pritožbenega sodišča enotno. Zato je le-to odločilo, da revizije zoper to sodbo ne dopusti.